Brez skrbi. Moravška Mara zna sama zase povsem dobro poskrbeti in tako ji ni nikoli dolgčas. Z glasnim ukanjem, s katerim je pritegnila pozornost na družbenih omrežjih, je pozdravila svoj vstop med člane Nove Slovenije. Se nam torej v prihodnji sestavi parlamenta obeta Moravška Mara?
O premierju: politik potrebuje ženo
"Kako to, da nimamo enega politika, ki bi imel ta pravo ženo? Zdi se mi, da bi bila zanj še najbolj primerna evropska komisarka Violeta Bulc."
Maro Vilar, kot je njeno pravo ime, smo obiskali na njenem domu v Domžalah. Kar dolgo smo klepetali v njeni kuhinji, v kateri rada pripravlja navadne jedi, prav takšne, kot jih je kuhala in imela rada njena mama, ki je verjetno tudi zato dočakala skoraj častitljivih sto let. Zanimalo nas je, ali je v Domžalah še kdo, ki se v javnosti odziva na podoben način. »Za to moraš biti pogumen,« nam je odvrnila Mara Vilar. »Danes si ljudje nič ne upajo. Ko sem dala predlog, da bi pele v lekarni, so me začudeno spraševali, zakaj ravno tam. Povej mi, zakaj pa ne? Komaj čakam, da lahko kje pojem. in kje naj potem sploh pojem? Saj vendar pojemo svojemu mestu. Zakaj ne bi pele v lekarni, kjer je sama bolezen in vse tako dolgočasno? Zakaj bi bilo čudno, če bi zapele na takšnem mestu tri ljudske pesmi? A s tistimi, ki se grdo obnašajo, ki se peljejo mimo mene s kolesom in mi na glas zvonijo, naj se umaknem s poti, je pa vse v redu?«
Brez dvoma so vam popihali na dušo, ko so v časopisu zapisali: »Samo ena in edina Moravška Mara in imamo jo v Domžalah«?
Pa saj pravzaprav nisem drugačna od drugih, le to je v meni, da bi mimogrede kje zapela, ampak ne kar tako, pač pa lepo.
No, priznajte, v nastopih radi poveste kakšno sočno.
Mara o migrantih:
"Seveda jim je treba pomagati, toda ne vem, kaj naj rečem o skrajnežih, ki so pripravljeni, tako kot pred stoletji krščanski, ubijati v imenu boga?"
Veš, kaj, ne kvantam, toda saj vemo, kako je bilo vse ustvarjeno, od muhe, žabe, vse skače, vse se pari … Zadnjič me je neki gospod lepo pozdravil z lepim basom in dejal: »Saj ste Mara, kajne? Zanima me, kako to, da ste tako znani.« Odvrnila sem mu, da še sama ne vem, kaj sem naredila Sloveniji, da me tako vabijo, naj pridem. Saj samo pojem slovenske pesmi in samo rekla sem: »Slovenci, glasujte za slovensko pesem!« Nisem iskala nobene slave, saj sem vendar najbolj preprosta ženska, tovarniška delavka, je pa res, da je bil moj oče (Aleš Capuder, op. p.) velik kulturni delavec, organist, glasbenik v Moravčah. Vse to sem posrkala od njega, raslo je v meni. Kakšen, ki je morda prav tako imel očeta za glasbenika, ni šel po njegovi poti, jaz pa sem to kar nesla s seboj v svet. Enako moj brat, ki je bil kar 40 let zborovodja in zato me prav on v družini najbolj razume.
Politika vas precej zanima in ste tudi zato postali članica Nove Slovenije. Kaj bi svetovali predsedniku vlade, ki ga spremlja toliko usodnih žensk? Ali bi se o tem raje šalili ali pa je to vredno resnega razmisleka?
Kako to, da nimamo enega politika, ki bi imel ta pravo ženo? Vem, da je pri njegovih letih težko živeti sam in da politik, odgovoren za vso državo, potrebuje ob sebi razumevajočo sopotnico. Ne vem, kaj ga druži z zdajšnjo, če ga bo nekdo razburil, ali ga bo znala pomiriti, mu svetovati. Imeti ob sebi takšnega človeka, kot je predsednik vlade, je težko. Zdi se mi, da bi bila zanj še najbolj primerna evropska komisarka Violeta Bulc.
Mu zaupate?
Na neki način, toda ali je res popolnoma čist, pošten, ko pa je okoli njega toliko nepoštenih? Saj vidimo, denar tone, gre za milijardne kraje, ki se nato odlagajo na neke kupe. Če Slovencem kradeš, je zame tako, kot da bi okradel svojega brata. Kakšno naravno bogastvo imamo, toda kaj, ko nekateri komaj čakajo, da bi vse te vode napeljali v Afriko in brž vse prodali. Prodal se je Lek, Helios, prodana je bila papirnica Bonač. Zakaj smo vse prodali kupcem, ki zdaj spet prodajajo novim? Nazadnje bomo imeli na našem ozemlju še večje gospodarje, kot pa je bilo za časa Avstrije. Hudo mi je, ko vidim, da se vse prodaja, krade, da se pod mizo delajo čudne kupčije, da nihče od tistih, ki nekaj ni storil prav, ali tistih, ki se ga vsi bojijo, ne odstopi. Verjamem, da je za vsakogar vsega v izobilju. Vzemimo, kolikor potrebujemo, in ne zlorabljajmo. Bojim se za Slovenijo na tem božjem svetu.
Vas skrbijo napovedi o prihajajočih migrantih?
Seveda jim je treba pomagati, toda ne vem, kaj naj rečem o skrajnežih, ki so pripravljeni, tako kot pred stoletji krščanski, ubijati v imenu boga. Razmišljam o tem, kako je bilo pri nas doma v Moravčah med okupacijo. Nikamor nismo bežali, čeprav smo mislili, da nas bodo ustrelili. Oče nam je rekel, kar bo, pa bo, kam naj bežimo, čeprav je bilo hudo, prišel je wermacht, gestapo, vse je bilo okovano, doma nas je bilo šest otrok, ali nas bodo pobili? Bilo je tako kot v filmu Vojna in mir iz časa Napoleona En sam pohlep. Zakaj ti ljudje danes tako bežijo iz Sirije, ali bodo za seboj pustili prazno deželo? Ali je res, da bodo skrajneži pobili do zadnjega človeka, do zadnjega Sirca? Ali ni to nekaj čudnega? Ne razumem, kaj je v ljudeh in po čem je pohlep, po nafti, plinu …? Kakšni ljudje smo postali? Zanimajo me kvalitete, kaj je z nami, da smo zapravili vse, kar je bilo cvetoče.
Radi spodbujate, imate radi ljudi, a ste obenem razočarani. Mislila sem, da ste večji optimist.
Pa saj nam ni nič hudega. Veselim se, kadar zakurim v peči in mi je toplo ali ko kaj preberem, dovolj mi je vsaka malenkost, a ni že to sreča, da v meni srce dela tika taka, medtem ko ljudje hočejo vse več?! Še vedno imam upanje, in vsakomur, ki dela dobro, privoščim vse dobro. Verujem v slovenski živelj, v Slovence, vsakomur po svoje zaupam. Verujem v Stvarnika, ki je ustvaril ta svet kot prekrasen dragulj. Kaj vse je naredil Bog, sprašujem se, ali so potresi kot kazen, toda še vedno je vse tako, kot je bilo, še vedno teče voda … Čemu bi imeli ta milijardni zvezdni svet, ali mislite, da se je vse to samo naredilo? Muslimani radi rečejo, da je Alah velik, ne slišim pa Evropejcev, da bi rekli, da nas bo Bog rešil. Samo pošteni bodimo, jaz sem v tem svojem malem svetu.
