Za tiste, ki ne veste, naj razložim, da na Fursu vse poteka avtomatsko: pokličete, s pritiskom na tipko sporočite namen vašega klica, vtipkate še davčno številko in avtomatično je vaš klic preusmerjen k pravi osebi. Hitro in učinkovito, ni kaj. A kaj ko se vam lahko primeri, da prava oseba ni ravno ljubiteljica pogovorov po telefonu. Ko po 30 in več klicih nisem dobil odgovora, sem moral uporabiti vso iznajdljivost, ki jo premorem, da sem ugotovil, kdo je referentka, ki je zame zadolžena, in kje jo najdem. Pot pod noge in na Furs.
Ko sem hodil po dolgem hodniku na Davčni 1, sem si predstavljal, kakšen kaos bo vladal v pisarni, kjer neprestano zvoni telefon, poleg njega pa do vratu v papirjih referentka, ki ne utegne izgubljati časa s telefonsko komunikacijo. A glej ga zlomka. V pisarni je vladal mir. Nebeški. Telefoni tihi, na mizi ni papirjev, obe uslužbenki nemo gledata vsaka v svoj monitor in spremljata premike kurzorja, kot bi še vedno dvomili o tem, da ga res premika človeška roka. V manj kot minuti povem, kar sem želel povedati, dobim pozitiven odgovor in napotilo, naj pa v petek le še pokličem. Ko si drznem vprašati, ali bodo v petek dvigovali telefone, me ena od referentk prestreli s pogledom, mi razloži, da ima ona tudi drugo delo kot le dvigovanje telefonov. Nato mi v dokaz, da je v tej pisarni vse pod nadzorom, pokaže telefon in našteje: »Poglejte, s te številke je 36 neodgovorjenih klicev, s te 28 in s te 25 …«
V petek sem se vseeno raje oglasil osebno. Moja referentka je bila na dopustu.
