Nasilneži običajno z veseljem kršijo ukrepe prepovedi približevanja, neredko pa se vse skupaj konča z družinsko tragedijo.
Maščevanje zaradi prepovedi
Ženi je na rebra prislonil nož, z drugo roko pa jo je začel daviti. Policisti so mu izrekli prepoved približevanja in nadlegovanja.
Ob koncu prejšnjega leta so Samu Tadinu, ki se je na ljubljanski Ižanski cesti načrtno zaletel v policijski avto – v katerem je umrl policist Igor Mauser, njegov kolega Kristjan Žorž pa je bil lažje poškodovan, sodili tudi zaradi nasilja nad nekdanjo ženo. Nekaj dni pred krvavo tragedijo se je namreč kar dvakrat znesel nad njo. Moral bi zapustiti hišo, a je tri dni pred rokom, ko bi se moral izseliti, znova ponorel. Ženi je na rebra prislonil nož, z drugo roko pa jo je začel daviti. Policisti so mu izrekli prepoved približevanja in nadlegovanja. Kljub opozorilu jo je nekaj dni pozneje oklofutal, jo kot vrečo vlekel po hiši ter ji – tako kot je to počel že med prejšnjim napadom – grozil, da jo bo ubil. Žena je zbežala k sosedom in poklicala policijo, policisti pa so nasilnežu znova izrekli prepoved približevanja. Prepovedi policistov Tadina niso ustavile, pravzaprav so ga še dodatno razbesnele. In maščeval se jim je na Ižanski cesti.
Dvesto metrov varnosti, 300 evrov kazni
Pogosto se izkaže, da ukrep prepovedi približevanja žrtve ne zaščiti oziroma sam po sebi žrtvi ne zagotovi varnosti pred nasilnežem. Ko policist samostojno izreče prepoved približevanja, da zagotovi varnost žrtvi in prepreči nadaljnje nasilje, pravzaprav nasilnežu najprej ustno izreče ukrep prepovedi približevanja za 48 ur. Določi se razdalja 200 metrov, kolikor mora ostati oddaljen od žrtve, poleg tega je ne sme klicati po telefonu, pa tudi ji ne sme pošiljati sporočil ali elektronskih pisem. Ključe skupnega stanovanja mora izročiti policistom. Po šestih urah mu morajo policisti izročiti pisno odredbo o ukrepu, ki jo mora policija hkrati dostaviti še v presojo preiskovalnemu sodniku. Sodnik ima na voljo največ 24 ur, da ukrep policije potrdi, razveljavi ali ga podaljša do deset dni. Policija povzročitelja nasilja opozori na prepoved nadlegovanja žrtve tudi po komunikacijskih sredstvih.
Povzročitelji ukrep kršijo kar v dobri tretjini primerov. Povzročitelju, ki krši ukrep, lahko policija izreče globo od 300 do 800 evrov. In pozor! – če kljub globi ponovi kršitev, ga sme policija pridržati za največ 12 ur! Žrtev lahko pred iztekom desetdnevne prepovedi približevanja preiskovalnemu sodniku predlaga podaljšanje ukrepa do 60 dni – to lahko stori v primeru, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bo povzročitelj nadaljeval ogrožanje tudi po preteku prvega ukrepa.
Naj mu dam še eno priložnost?
V letu 2016 (do 29. decembra) je bilo v Sloveniji izrečenih 832 ukrepov prepovedi približevanja. 272 nasilnežev je kršilo te prepovedi. Samo v decembru, ko si predstavljamo, da družine živijo v idiličnem prazničnem razpoloženju, so izrekli 78 ukrepov prepovedi približevanja in zaznali deset kršitev.
Na žalost se je že velikokrat izkazalo, da naša družba bolj skrbi za nasilneže kot za žrtve. Pošilja jih na (brezplodne) pogovore na centre za socialno delo ali na prevzgojo (20-krat po uro in pol) v različne nevladne organizacije. Društvo za nenasilno komunikacijo tako med drugim izvaja program svetovalnega dela s povzročitelji nasilja, pri čemer si v društvu prav nič ne obetajo, da bodo vsakega od njih tudi v resnici prevzgojili. »Naše delo je osredotočeno na povečevanje varnosti žensk in otrok, ki so najpogostejše žrtve nasilja v družinskih odnosih. Nasilje nad ženskami je problem, ki zahteva spremembe na družbeni ravni in na ravni posameznika, ki nasilje povzroča. Nasilneži uporabo nasilja skoraj vedno razumejo kot pravico in opravičljivo sredstvo za doseganje svojih ciljev,« iz izkušenj zatrjujejo v Društvu za nenasilno komunikacijo.
Nasilni moški so namreč po njihovih izkušnjah zelo redko notranje motivirani za terapevtske programe, saj verjamejo v zgrešena prepričanja o vlogi moškega, ki ima popoln nadzor nad sabo in nad drugimi.
Žrtve sprašujejo, ali naj dajo nasilnežu po končanem svetovanju še eno priložnost. »Pozanimajte se, ali si je vaš partner, ko je končal program, resnično želel spremeniti svoje vedenje ali pa je program obiskoval le zaradi vašega odhoda ali obsodbe sodišča,« jim običajno svetujejo v omenjenem društvu. Nasilni moški so namreč po njihovih izkušnjah zelo redko notranje motivirani za terapevtske programe, saj verjamejo v zgrešena prepričanja o vlogi moškega, ki ima popoln nadzor nad sabo in nad drugimi. Ne zavedajo se oziroma si nočejo priznati, da so sami odgovorni za svoje nasilno vedenje. Iskanje pomoči zgrešeno dojemajo kot znamenje osebne nesposobnosti in manjvrednosti. Največkrat so zunanje motivirani, kar pomeni, da se v tovrstne programe vključijo na zahtevo družine, državnih služb ali zaradi pogojne zaporne kazni.
»Pri izvajalcih in izvajalkah programov dela s povzročitelji nasilja se pozanimajte, kako je vaš partner sodeloval v programu in kako pogosto je prihajal. Obvezno jih vprašajte, kakšno je njihovo mnenje o vaši ogroženosti. Če razmišljate o tem, ali bi dali svojemu nasilnemu partnerju še eno priložnost, bi si morali namesto tega postaviti vprašanje, ali razmišljate o tem, da bi dali drugo priložnost predvsem sami sebi,« svetujejo v Društvu za nenasilno komunikacijo.
Novela zakona je prinesla le lepotne popravke
Da je zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) pravzaprav brezzobi tiger, prepoved približevanja pa le črka na papirju, je opozarjala tudi Neža Miklič, predavateljica na Višji policijski šoli v Tacnu, še preden je bila julija lani končno sprejeta novela ZPND. Povzročitelj nasilja namreč za kršenje ukrepa ni bil sankcioniran, saj ZPND sploh ni predvidel morebitnih sankcij. »Tudi novela kot obliko kazni predvideva le denarno kazen, ki jo že dolgo ocenjujemo kot neprimeren ukrep pri obravnavi nasilja v družini. Denarna kazen namreč v družinah še vedno obremeni družinski proračun in tako neredko pomeni oviro za prijavo nasilja,« je prepričana Neža Miklič.
