Habitat črnega močerila, ki so ga na vsem svetu našli le v okolici Črnomlja, je na občutljivem plitvem krasu vse bolj ogrožen.
Vinko Kukman
Črnega močerila so po naključju odkrili pred 30 leti.
Če bi na leto vseh 30.000 ton digestata iz črnomaljske bioplinarne uporabili za gnojenje v Beli krajini, bi se obremenitev tal z dušikom povečala v povprečju za 43 odstotkov.
Ko je leta 1986 Andrej Mihevc po odkritju polikloriranih bifenilov v izviru Krupe iskal nadomestni vir za vodovod, je ob črpalnem poskusu v izviru Dobličice našel črno človeško ribico.
Pozneje so ob visokih vodah več primerkov te do takrat strokovnjakom neznane živali našli v izviru Jelševnika. Domačini so povedali, da so črne močerile videli že prej, a kot letnico odkritja znanstveniki štejejo leto 1986.
Ni torej naključje, da je bil drugi mednarodni strokovni posvet z naslovom SOS proteus: varstvo črne človeške ribice in njenega habitata – 30 let po odkritju prav v Črnomlju. Na njem so strokovnjaki iz Evrope predstavili najnovejša dognanja o človeški ribici, še posebno črni, ko pa je sodelovala zainteresirana javnost, so največji poudarek namenili ogroženosti črnega močerila.
MIrjam Bezek Jakše
Bioplinarna v Črnomlju proizvede ogromne količine pregnitega blata, ki ga brezplačno odda belokranjskim kmetom.
Manj jih opažajo
Problem je tudi širitev belokranjskega vodovoda, saj se povečujejo količine komunalnih odplak, naselja pa niso priključena na javno kanalizacijo.
Doslej so ga na vsem svetu odkrili le na 10 kvadratnih kilometrih velikem območju zahodno od Črnomlja, med Dobličami, Tuševim Dolom in Svibnikom. Zdaj je poznanih 11 izvirov s črno človeško ribico, zadnjega pa so odkrili pred mesecem dni. In prav črni močeril je po besedah Andreja Hudoklina z novomeške območne enote zavoda za varstvo narave biser nad biseri belokranjskega jamskega podzemlja. Žal opažajo, da črne človeške ribice marsikje danes ni več. Velika grožnja podzemlju in življenju v njem je onesnaževanje okolja. Hudoklin je opozoril, da je z nitratno direktivo dopustno na hektar zemlje zliti do 50 ton gnojevke, kar je grozljivo.
Gregor Aljančič iz kranjskega jamskega laboratorija Tular je dejal, da je črni močeril veliko bolj ogrožen, kot so doslej domnevali. Na srečo lahko zdaj veliko hitreje ugotovijo njegovo prisotnost v podzemlju, in sicer z analizo DNK. Dedni zapis človeške ribice je namreč na določenih mestih tako specifičen, da ga ni mogoče zamenjati z nobenim drugim.
Ministrstvo počasno
MIrjam Bezek Jakše
Niko Šuštarič iz okoljskega društva Proteus je eden od mnogih, ki opozarjajo na pretirano gnojenje.
Ker mnogi prav kmetijstvo vidijo kot veliko grožnjo kraškemu podzemlju, je Mateja Strgulec iz KGZS – Zavoda Novo mesto dejala, da je kmetovanje v Beli krajini na visoki ravni varovanja narave. Iz svoje prakse ne pozna primerov, da bi kmetje zavestno delali proti naravi, sta pa za varovanje narave pomembna izobraževanje ter dobra kmetijska praksa. Glede rabe pregnitega blata, kar je sopomenka za digestat, je dejala, da so od odgovornih dobili odgovor, da digestat prvega kakovostnega razreda, za kakršnega je opredeljena na primer gnojevka iz črnomaljske bioplinarne, na vodovarstvenih območjih ni izrecno prepovedan.
Predsednik Društva Proteus – okoljskega gibanja Bela krajina Niko Šuštarič je predstavil pobudo za sprejem nujnih zaščitnih ukrepov na vplivnem območju habitata črnega močerila. »Ker je digestat zastonj, ga nekateri uporabljajo v prekomernih količinah. Prav tako ni sledljivosti uporabe digestata, nadzor inšpekcijskih služb pa je pomanjkljiv. Ko smo v društvu opozarjali na ekološke nevarnosti za občutljivi kras, so z uredbo povišali dovoljene mejne vrednosti za težke kovine v digestatu. V Proteusu smo sprejeli sklep o zaščitnih ukrepih. Prvi sestanek o tej pobudi je bil na ministrstvu za okolje in prostor v začetku decembra šele po naši urgenci,« pravi Šuštarič.
MIrjam Bezek Jakše
