Zelo na kratko: čeprav je Slovenija podpisnica Enotne konvencije OZN o mamilih, je bila naša državica v zvezi z regulacijo konoplje do zgoraj omenjene Uredbe o Uredbi evropski pravni unikum. In to ostaja tudi zdaj, po Uredbi o Uredbi.
Kaj pravi tuja stroka? Novembra so v Zdravniški zbornici za slovenske zdravnike priredili prelomno prvo Šolo o uporabi medicinske konoplje v medicini. Obiskalo jo je 120 zdravnikov, kar organizatorji ocenjujejo kot velik uspeh. Na tiskovni konferenci je ob tej priložnosti spregovoril tudi dr. Lumir Hanuš, ena od svetovnih avtoritet pri raziskovanju konoplje, ki je sodeloval tudi pri odkrivanju ustreznih receptorjev v človeških možganih. »Farmacija izgubi velike denarje na račun konoplje,« je bila ena prvih izjav, ki jih je ob tej priložnosti namenil novinarjem: »Zato je precej razumljivo, da uvedbo konoplje čim bolj zavira.«
»Slovenija je še vedno edina država v Evropi, ki ima v najzloglasnejši prvi skupini prepovedanih drog konopljo kot samo rastlino IN po novem v drugi skupini psihoaktivni delta 9 THC.« Tako pravi Dean Herenda, predsednik Zveze nevladnih organizacij za droge in njihovo uporabo. »Taka ureditev se tepe s krovno konvencijo ZN. Zakaj? Ker v konvenciji nikjer NI omenjena nobena rastlina, temveč so na seznamu narkotičnih drog snovi oziroma učinkovine, kot sta denimo THC ali psilocibin, pa predelane sestavine, kot sta morfij in heroin, ali pa laboratorijske droge, kot sta LSD in ekstazi. Pri nas pa je konoplja – rastlina! – kriminalizirana enako kot heroin.«
In da je vse skupaj do konca bizarno: maka, surovine za opij, morfij in heroin, v prvi skupini ne bomo našli. Za razliko od konoplje. Ki je tam zdaj kot delo matere narave kriminalizirana dvakrat, kot konoplja in kot Sativa L., da je organom pregona ja jasno, koga bo treba v tej državi prioritetno preganjati kot kriminalce prve vrste.
11 : 0!
Takole, s člankom smo prišli že do prvega mednaslova, pa najhujšega sploh še nismo povedali. Najhuje je to, da je ministrstvo Uredbo o uredbi spisalo v neposrednem nasprotju z izrecnimi navodili državnega zbora.
Spomnimo se: izvršni odbor Zdravniške zbornice Slovenije je septembra sprejel priporočila posebne strokovne skupine. Veliko hudo trpečih bolnikov je ob tem v upanju stisnilo pesti. Oktobra je odbor za zdravstvo v državnem zboru na nujni seji sprejel dva prelomna sklepa. »Odbor za zdravstvo nalaga ministrstvu za zdravje, da v 60 dneh konopljo premesti iz prve skupine prepovedanih drog,« dobesedno navajamo del sklepa z oktobrske seje tega parlamentarnega telesa. Naslednji sklep se glasi: »Odbor za zdravstvo nalaga ministrstvu za zdravje, da pripravi ustrezne pravne podlage, ki bodo v Sloveniji omogočale pridelavo in predelavo konoplje v medicinske namene.«
V imenu zdravniške stroke je ugledni češki gost povedal, da je treba še veliko raziskati o zdravilnih močeh konoplje. »Uradno si ni s kanabisom še nihče ozdravil raka. Neuradno pa vsekakor obstajajo taki primeri – a na to preprosto ne moremo računati! Poznam primer težko bolne gospe, ki je začela uživati eno sorto marihuane in se je počutila krasno, pa tudi tumor se ji je zelo zmanjšal … Potem pa je dobavitelju zmanjkalo te sorte, in je morala preiti na drugo. Ta pa ji ni niti približno tako pomagala, in je gospa potem zelo kmalu tudi umrla.«
Da je bil dan za zagovornike konoplje še bolj zmagovit, je odbor za zdravstvo sklepa sprejel z neverjetnim izidom 11 proti 0. Neverjetnim pravimo zato, ker si težko predstavljamo, da bi se slovenska politika tako poenotila celo v primeru invazije vesoljčkov.
A kot smo rekli na začetku: zdelo se je, da stvari zelo lepo napredujejo, potem pa je ministrstvo ustvarilo Uredbo o Uredbi. »V bistvu je takole,« nam je zaupal eden od obveščenih v zdravniški stroki, ki v tej deželi strahu raje ostaja neimenovan, »na ministrstvu so od sebe dali skrpucalo. Pravzaprav spakedranščino, ki je za povrh še brez pojasnitvenega dokumenta, tako da resna razprava na podlagi tega gradiva sploh ni mogoča. Tako kot piše, ima lahko zdaj pravzaprav vsak svojo legitimno teorijo, kaj vse skupaj v praksi sploh pomeni. In zaradi pravne zmede nam grozi, da bo po novem še toliko več prepuščeno presoji policistov, sodnikov in tožilcev. Nedovoljeno gojenje konoplje pa, ne pozabimo, lahko prinese celo deset let zapora!«
Vtisi s terena pričajo, da ne gre samo za prazno tarnanje. V Zvezi nevladnih organizacij za droge in njihovo uporabo trdijo, da imamo v Sloveniji vsaj štirikrat več zasegov konoplje kot v drugih vzhodnoevropskih državah. »Ko to primerjamo s številom zasegov na število prebivalcev,« pravi Dean Herenda, »je to razmerje deset proti ena v primerjavi z najbližjo zasledovalko, Madžarsko, ter dvesto proti ena v primerjavi s Poljsko.«
Drži: kolikor si je mogoče razlagati Uredbo o Uredbi, so slovenskemu zdravniku zdaj vsaj za prvo silo odškrnjena vrata do medicinske konoplje. Iz formulacije v uredbi zdravniki previdno sklepajo, da bodo lahko po novem pisali recepte, na podlagi katerih bi se lahko iz tujine naročila medicinska konoplja. A nikjer niti besede o tem, da bi se vsaj ta medicinska konoplja gojila pri nas – o naročeni pravni podlagi za pridelavo slovenske konoplje ni v Uredbi o Uredbi ne duha ne sluha.
Z okovanim škornjem
Če se vam na tej točki zgodba zdi že prav pošteno mučna, bo to najbrž zato, ker ste normalno človeško bitje. Medtem ko konoplja počasi, a čedalje hitreje osvaja razviti svet (in tudi lep kos nerazvitega), jo naše ministrstvo za zdravje skuša ohraniti v skupini najtrših drog. Američani so v treh zveznih državah pravkar izglasovali uporabo medicinske konoplje, v štirih pa dejansko legalizacijo rekreativnega uživanja konoplje. V Koloradu del skokovitega porasta davčnega izkupička ob legalizaciji že namenjajo skrbi za tamkajšnje brezdomce, slovenski birokrat pa povsem samoiniciativno vztraja, da spada konoplja v ligo najtrših drog. To rastlino, tako lepo in tako koristno, je treba po njegovem mnenju še naprej teptati z okovanim škornjem.
Glede na to, s kakšno lahkoto je ministrstvo čisto prezrlo konkretne ukaze parlamenta, je zelo težko oporekati aktivistom, da gre dejansko za »puč farmacije na uradniški pogon.«
»Uredba je čista laž,« ocenjuje Gašper Petrač, tajnik PKSK, »iz nje je tudi mogoče dobiti vtis, da je v skladu z vsemi konvencijami in da je bila usklajena z vsemi deli javnosti, da se torej nad njeno vsebino nihče ne pritožuje … A nič ne bi moglo biti dalj od resnice! Že to, kako so zdaj dovolili predpisovanje medicinske konoplje, je prvovrstno pravno šalabajzerstvo. Naši zdravniki lahko zdaj torej predpisujejo substanco, ki glede na to, da ostaja v prvi skupini, po definiciji nima nobenih zdravilnih učinkov? Premislimo vendar!«
Pred čim nas je dr. Hanuš posvaril?
Kako je pravzaprav zdaj na Češkem? »Pri nas je medicinska konoplja legalna že tri leta, a prvi dve leti pacienti niso videli k od konoplje. V tem trenutku jim zdravniki odmerjajo denimo po en gram, kar je v najboljšem primeru zelo umazana šala. Za številne bolnike to ne zadošča niti, da preverijo, ali jim odmerjena sorta res pomaga!«
Soborec v aktivističnih vrstah, Dean Herenda, dodaja, da nas zgoraj popisani zasuk glede na dogajanje v preteklosti ne bi smel presenetiti. »Najprej smo uradnikom skušali pomagati, da se jim ne bi dogajale take napake, zaradi katerih se nam smeje ves svet. Povem vam, da se nam res smejejo, saj veliko hodim po mednarodnih konferencah in simpozijih o konoplji. No, ljudje tam kar ne morejo verjeti, da bi kdo to lahko imel pravno tako urejeno kot mi. In zdaj, ko se ta 'napaka' pojavlja drugič – in tokrat kljub izrecnim navodilom parlamenta! – je jasno nekaj: da to vsekakor ni napaka, ki bi jo lahko pripisali nerodnosti ali nepoznavanju tujega jezika.«
Človeku ni treba biti ravno teoretik zarote, da mu um predstavi precej logične razlage, zakaj bi lahko zdravstvena oblast še naprej tako odkrito držala štango velekriminalizaciji konoplje.
»Približno šestdeset odstotkov vseh zdravil, ki so po Evropi predpisana po upokojenskih domovih, so antidepresivi in protibolečinske tablete,« se na to temo nasmehne Dean Herenda. »Ravno pri teh dveh področjih pa konoplja daje še posebno odlične rezultate. A kaj, ko se pri takih zgodbah vedno pojavi krdelo volkov, ki ščitijo svoj dobiček! In pri nas je to krdelo pač očitno vplivnejše kot drugje.«
Nadaljevanje prohibicije
Zlato novinarsko pravilo poročanja o tako morastih štorijah je naslednje: Bralcu zadevo razloži, potem mu jo še enkrat razloži in potem mu razloži, kaj si mu razložil. Zato še enkrat kar se da jedrnato ponovimo.
Po Hanuševih opažanjih na Češkem zdravniki uporabo medicinske konoplje vse prepogosto odobrijo samo v terminalni fazi, torej šele takrat, ko so brez uspeha poskusili že z vsemi drugimi zdravili, kar pa je žal pogosto prepozno. »Misliti moramo na pacienta,« je ob koncu zmajal z glavo ugledni češki gost, »saj vendar moramo biti ljudje – ne pa živali, ki mislijo samo na denar!«
Slovenske zdravnike je izobraževal tudi Ilya Reznik, psihiater in posebni svetovalec v izraelskem zdravstvenem sistemu. V Izraelu se s konopljo trenutno uradno zdravi več kot trideset tisoč bolnikov, a je tudi dr. Reznik izrazil upanje, da Slovenci ne bomo ponovili izraelskih napak. »Naša zdravniška zveza je še vedno zelo proti in na zdravnike izjemno pritiska s strašno konservativnimi pogledi. Kot psihiater lahko povem, da nismo v stroki, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, v zadnjih dvajsetih letih izvedli nobenega preboja. Zato pri psihičnih boleznih in motnjah konopljo še toliko bolj potrebujemo!«
Progresivni del slovenske zdravniške stroke se je jasno izrekel v podporo konoplji. To je stroka storila tako prepričljivo, da je prepričala parlamentarni odbor, da je ministrstvu zapovedal, naj konopljo umakne iz prve skupine drog in nas s tem končno odreši pravnega stanja, ki se mu smeje napredna Evropa. Parlamentarni odbor je sklepe sprejel z rezultatom 11 proti 0. A ministrstvo je navodila kratko in malo ignoriralo, s čimer je uvajanje konoplje v zdravstvo vsaj še za nekaj časa zaustavilo. Medtem bolniki umirajo v mukah.
»Po tej zadnji šokantni potezi nimamo drugega, kot da se končno zavemo,« pravi Gašper Petrač, »da ti ljudje na ministrstvu že leta in leta vlečejo par čukov na mesec, da te reči uredijo. Pa ne uredijo ničesar. Oziroma zdaj po novem vemo, da so tam zato, da nič ne uredijo.«
Po dokaze za tako tendenciozno navedbo se res ni treba odpraviti prav daleč. Za splošno mnenje o Uredbi o Uredbi sem poprosil dva zelo znana slovenska zdravnika, ki sta tudi raje ostala neimenovana. Oba sta mi zelo jasno namignila, da so na ministrstvu za zdravje svojo nalogo opravili šokantno nekompetentno. »Svojo osnovno nekompetentnost so dokazali že s tem,« je potrdil eden od njiju, »da še enkrat več niso znali uporabiti niti terminov krovne konvencije ZN. S katero torej še naprej ostajamo v grozljivem konfliktu.«
»To je popolno ignoriranje enega od stebrov, na katerem sloni država – državnega zbora, s tem pa tudi volilnega telesa Republike Slovenije,« pravi Dean Herenda. »In da se razumemo: v Uredbi tole svoje zadnje skrpucalo primerjajo z ureditvijo na Nizozemskem in Češkem. A take ureditve, kot jo predlaga ministrstvo za zdravje, ni nikjer na svetu, še najmanj na Nizozemskem in Češkem. Ministrstvo se je – čeprav je na tisto prelomno sejo odbora za zdravje poslalo približno deset uradnikov – odločilo za nadaljevanje prohibicije in za uporabo težke roke policije. Nad to zadnjo demonstracijo njegove arogance smo lahko zgroženi čisto vsi, ki v tem sistemu bolniku še želimo dobro.«
