Novice Svet24

Predstavljajte si, da uživate mir v udobju domačega naslanjača, ko v vas trešči brezčutno obvestilo, da bodo vašo hišo podrli. To grozi 43 domovom v vasi Podgora v občini Šmartno ob Paki, skozi katero želijo zgraditi hitro cesto, ki bi povezovala Velenje z avtocesto A1 (priključek Šentrupert).

Nihče ne zanika, da je takšna povezava nujno potrebna, a hkrati marsikdo, celo župan občine, ne pomni, da bi zaradi graditve ceste kdaj naredili tako velik poseg v okolje, kot ga načrtujejo tam. Združene civilne iniciative Braslovče, Polzela in Šmartno ob Paki protestirajo in se na vso moč bojujejo, da bi jim uspelo ustaviti graditev izbrane trase, ki bi grobo posegla v krajino Spodnje Savinjske doline. Mi smo se pogovarjali s tistimi, ki bodo ob udejanjenju predvidene trase potegnili najkrajšo – s krajani Podgore. S tistimi, ki jim bodo porušili domove.

Lara Jelen

Kako sploh stopiš do ljudi, ki so najverjetneje vse življenje garali, da so si ustvarili dom, in naenkrat izvedo, da se je par pametnih glav odločilo, da bodo v višje dobro podrli prav njihovo hišo? Seveda jim bodo to poplačali in pomagali poiskati nov dom (upamo, zagotovil namreč še nimajo), kaj pa čustvena navezanost na okolje? Te se ne da izplačati. Kot tudi ne stresa, ki spremlja te ljudi že več kot deset let, odkar se je začelo načrtovanje cestne trase. Sami so v tem času dali veliko predlogov, in čeprav so bili nekateri upoštevani, združene civilne iniciative opozarjajo, da je tamkajšnja cestna trasa primer škodljivega, podatkovno nepodprtega in neutemeljenega umeščanja v prostor, neracionalno trošenje denarja za nespametno, površno in politično pripravljen projekt, ko bi lahko za enak vložek sredstev naredili več in zgradili tisto, kar je resnično potrebno.

»Kot veste, ne nasprotujemo tretji razvojni osi, bojujemo se, da za borih 13,60 kilometra hitre ceste po nepotrebnem ne uničimo trajno strateškega kmetijskega območja v naši državi, vodnih virov, 43 domov, kulturne in naravne krajine Spodnje Savinjske doline z dominanto Goro Oljko. Dokazano namreč obstajajo rešitve, ki so boljše, hitrejše in racionalnejše pri porabi javnega denarja (ohranjajo prehransko varnost, imajo najmanjši mogoči ekološki vpliv, najmanjši vpliv na kulturno krajino in življenje ljudi),« so zapisali v vabilu medijem na njihov veliki shod za ohranitev Savinjske doline prejšnjo soboto.

Še preden smo preverili, kako se ob vsem tem držijo Podgorjani, smo Ministrstvo za okolje in prostor povprašali, ali je rušenje hiš res nujno. Kakšnega večjega sočutja do teh ljudi v odgovorih ni bilo zaslediti, pristojni menijo, da je izbrana trasa rešitev, ki zahteva najmanj žrtev, predvsem pa vse poteka v skladu z zakonodajo. »Predlog najustreznejše variante je praviloma najboljši mogoči kompromis, ni pa nujno, da je najboljša z vseh vidikov primerjave,« pojasnjujejo. Traso F2 so sicer predstavili leta 2007, nato pa so jo zaradi predlogov lokalne skupnosti dopolnili (v F2-2) oziroma so jo umaknili z najboljših kmetijskih površin po sredini Braslovškega polja tako, da zdaj poteka »med robom poselitve in strmim gozdnim pobočjem Gore Oljke.« Tam pa so posamične hiše. Večinoma lepe novejše hiše s prečudovitim razgledom na celotno dolino. »Zelo razpršena poselitev Slovenije, ki je naša posebnost in v tem primeru tudi glavna težava, kljub večkrat premišljenim in ovrednotenim načrtom veleva rušenje 43 domov, čeprav se takšnim grobim posegom strokovnjaki trudijo izogniti.« V tem primeru, pravijo, ne gre drugače. Pa res?

Komu koristijo napačni izračuni?

Strokovnjaki, ki so izdelali načrt za cestno traso, so prepričani, da je ta najboljši mogoči kompromis. »Pri umeščanju načrtovanih objektov v prostor je treba upoštevati tudi druga zavarovana območja (na primer najboljša kmetijska zemljišča, naravne vrednote, Naturo 2000, zavarovanje vodnih virov, kulturno dediščino, arheološke ostaline …). V primeru načrtovanja te državne ceste je kar nekaj lastnikov stanovanjskih objektov v času javne razgrnitve v letu 2015 in tudi v času javne seznanitve v letu 2016 podalo pobudo za odkup in rušitev njihovega stanovanjskega objekta. Po dodatnih preveritvah je bilo do večine takih pobud zavzeto strokovno stališče, da se predlagani stanovanjski objekti odkupijo in porušijo,« so še povedali na ministrstvu.

V letu 2014 pa so celo ugotovili, da so bili v študiji variant uporabljeni prometni podatki napačni. Bitka med ministrstvom in civilnimi iniciativami se torej bije že več let, a zdaj prihaja do vrhunca.

Od Združene civilne iniciative medtem izvemo, da se o najboljšem mogočem kompromisu očitno ne strinjajo niti ministrstva med sabo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Biotehniška fakulteta naj bi namreč kot najboljšo varianto podpirala traso F6, ki bi potekala med Velenjem in Arjo vasjo. Ta bi zahtevala rušenje zgolj treh stanovanjskih stavb (namesto 43), ohranila pa bi se tudi najboljša kmetijska zemljišča. Privarčevali bi 188 milijonov evrov in hkrati poskrbeli za največjo prometno učinkovitost, saj po cesti Velenje–Arja vas že zdaj potekata dve tretjini prometa med avtocesto in Velenjem.

O bistvenih pomislekih na odseku tretje razvojne osi med Velenjem in avtocesto A1 v civilnih iniciativah opozarjajo že od leta 2007, njihovi dvomi pa so se na najvišji ravni prvič potrdili leta 2011, ko je vladna medresorska delovna komisija ministrov ugotovila, da je študija variant, v kateri so izbrali potek trase, neprepričljiva, da je bila uporabljena metodologija vrednotenja vplivov na kmetijska zemljišča neprimerna in da je bolj smiselno posodobiti obstoječo cestno mrežo. V letu 2014 pa so celo ugotovili, da so bili v študiji variant uporabljeni prometni podatki napačni. Bitka med ministrstvom in civilnimi iniciativami se torej bije že več let, a zdaj prihaja do vrhunca. Občani Spodnje Savinjske doline imajo le še nekaj mesecev časa, da prepričajo Ministrstvo za okolje o njegovi zmoti, saj naj bi konec leta postopek sprejema kot uredbo sprejela Vlada RS.

Lara Jelen

Odločni župan in obupani krajani

Janko Kopušar, župan občine Šmartno ob Paki, predvidene trase ne podpira, saj tako grobega posega na neko območje ne pomni. »Poleg rušenja več objektov je previden tudi grob poseg v pobočje Gore Oljke in v sotesko Hudega potoka. Občina Šmartno ob Paki bo v primeru izvedbe tega projekta plačala največji davek, čeprav naši občani te ceste ne potrebujejo, zavedamo pa se nujnosti zgraditve ceste za Velenje, Koroško in celotno državo. Do zdaj nam še ni bila predstavljena lokalna skupnost, ki bi bila tako obremenjena z izvedbo državnega infrastrukturnega objekta.« In nadaljuje: »Krajani Podgore na rušenje domov ne pristajajo in pri vseh težavah, ki jih povzroča umeščanje hitre ceste v prostor, jim želimo pomagati in stati ob strani.«

"Na to sploh ne smem pomisliti. Ne vem, kaj razmišljajo ti ljudje. Ali je sploh kdaj kdo prišel dobro pogledat našo vas, se sploh zavedajo, kako nam bodo obrnili življenje na glavo?"

O »katastrofi, ki je doletela njihov kraj«, smo v Podgori najprej spregovorili z Jožetom Bratkovičem, ki graditvi odločno nasprotuje, čeprav bo njegova hiša ostala, jo bodo pa rušili sosedom. »Kar se dogaja, je nesprejemljivo. Na tako kratki relaciji porušiti toliko novih hiš, uničiti kmetijska zemljišča, naravo in celotno podobo vasi in okolice je nezaslišano!« Jože bo namesto narave in polj zdaj 30 metrov stran gledal hitro cesto. »Na to sploh ne smem pomisliti. Ne vem, kaj razmišljajo ti ljudje. Ali je sploh kdaj kdo prišel dobro pogledat našo vas, se sploh zavedajo, kako nam bodo obrnili življenje na glavo? Pri cesti na drugi strani Gore Oljke so veliko manj posegali v naravo in tudi rušili niso kar vsepovprek, kot to načrtujejo pri nas. Tu pa bodo popolnoma zaprli pot na goro – ali veste, koliko ljudi hodi nanjo vsak dan? Naj naredijo cesto čez Šmarno goro, pa bodo videli, ali bo šlo skozi!«

Nihče nas ni nič vprašal, še manj razložil

Med tistimi, ki bodo morali zapustiti svoje domove, je družina Pižorn, v kateri smo se pogovarjali z Zoro. Z zaskrbljenim glasom nam je povedala, da ne ve, kam bodo šli. »Sploh ne vem, kako se bomo preživljali. Tu imamo kmetijo, jaz nimam nobenega rednega dohodka, sem že starejša. Za nas bo to katastrofa, samo to lahko rečem. Sin nima nobene perspektive, saj je nameraval nadaljevati delo na kmetiji in s tem preživljati sebe in mene, tako da zdaj ne vemo, ne kod ne kam.« O tem, da bodo rušili tudi njihov dom, jih sploh niso obvestili, izvedeli so iz uradnega vestnika in časopisa. Uradno jim tako še nihče ni razložil, kakšne so sploh njihove možnosti, niti niso dobili ponudbe za odkup zemljišča. »Nas ni nihče nič vprašal.« Zoro smo vprašali, ali ima upanje, da se načrti še pravočasno ustavijo. »Upanje umre zadnje. Nočem niti razmišljati, kako in kaj bo, saj se že tako preveč vznemirjam. S tem, kaj bo, se tako živčno obremenjujem, da skušam sami sebi dopovedati, da se bom tako ali tako zadosti obremenjevala, če bo res prišlo do tega, zato se trudim nabirati moči za takrat.«

Cesta bo tukaj, ti pa pojdi, kamor veš in znaš

"Po pravici vam povem, čudno se mi zdi, da je narod tako potrpežljiv s tistimi, ki se delajo norca iz ljudi!"

Ivan Gabršek je najprej dobro pomislil, ali bi nam svoje mnenje sploh povedal, saj v hiši živi več ljudi in se z njim kdo od domačih morda ne bi strinjal, potem pa je vseeno razložil: »Naša hiša je zraven kamnoloma, in tudi če pustimo cesto ob strani, bi že zaradi tega morali oditi proč. Graditev ceste pa je tako ali tako popolnoma nerazumljiva. Zakaj so dali ljudem še pred nekaj leti dovoljenja, da na hribu zgradijo čisto nove hiše, zdaj pa jih želijo vse po spisku podreti?! Po pravici vam povem, čudno se mi zdi, da je narod tako potrpežljiv s tistimi, ki se delajo norca iz ljudi! Ko sem bil na posvetu o graditvi ceste, so odgovorni na veliko pojasnjevali, kje bo potekala cesta, nihče pa ni niti besedice spregovoril o tem, kam bodo šli ljudje, ki jim imajo namen rušiti hiše, in ali jim bo kdo sploh pomagal. Nihče ni prišel do nas, da bi nam po domače razložil, kako zadeva stoji, nas vsaj potolažil, da nam bodo pomagali. Ne, cesta bo tukaj, ti pa pojdi, kamor veš in znaš!«

Da so z načrtom cestne trase F2-2 še kako usekali mimo, meni tudi Ivanov sosed Stanislav Vodovnik. »To je nedopustno, da se na približno dveh kilometrih poruši toliko stanovanjskih hiš, med katerimi je veliko novogradenj. Pa ne samo to, skrunili bodo tudi zemljišče, naravo, vodne vire, dohode na Goro Oljko, ki je naša strateška planinska točka. Graditi želijo cesto, ki je trikrat dražja od preostalih variant,« je opozoril Stanislav, ki je sicer prepričan, da bo kljub temnim oblakom nad njihovo vasjo na koncu zmagal razum.

Vse življenje delala za ta košček raja

Jožica Klaučič je že starejša in v hiši, ki jo imajo namen rušiti, živi sama. Tudi z njo se o tem ni pogovarjal nihče od odgovornih, vse, kar ve, je izvedela iz uradnega vestnika in iz pogovorov s sosedi. »Vem zelo malo, in to ni prijetno, pa da si povrh vsega še sam. Samo zamislite si občutke starega človeka, ki mu želijo zrušiti hišo!« Jožica je 35 let delala v Nemčiji, a je bila na Podgoro ves čas močno navezana, saj se je tam rodila, na dopust se je vedno vračala v Slovenijo. Zdaj ko je končno tu, kjer se zares počuti doma in bi lahko mirno uživala v pokoju, ji grozi rušenje. »O tem nočem razmišljati, saj se te misli preveč uležejo na psiho.« Stara je 80 let, vse življenje je vlagala v hišo, ki naj bi jo zdaj zapustila, njena zemlja sega skoraj do vrha Gore Oljke, razgled pa je prečudovit. Le kje bi si naj pri svojih letih ustvarila kaj podobnega, ko pa je za svoj košček zemlje, ki ga ima zdaj, delala vse življenje?

"Vsa družina se je leta odrekala dopustu in ves zaslužek vlagala v to hišo, zdaj nas pa hočejo poslati stran."

Ljudi, ki bi se graditve ceste veselili, ker bodo s prodajo zemljišča nekaj zaslužili, v Podgori nismo našli. Po pričevanjih sta takšna menda dva krajana, drugi so zaradi dogajanja pretreseni. »Pred tremi leti smo dobili dovoljenje za prizidek, ki smo ga postavili in seveda tudi drago plačali, zdaj bi pa vse rušili! Razumeli bi, če bi pri nas morali zrušiti pet hiš, ne pa da bodo zravnali z zemljo tretjino vasi. Razumemo, da cesta mora biti, a morali bi gledati tudi na ljudi. Vsa družina se je leta odrekala dopustu in ves zaslužek vlagala v to hišo, zdaj nas pa hočejo poslati stran,« je razočarano pripovedovala Lojzka Bratkovič, medtem ko smo skušali z njenim možem Ivom in sinom Gregom ugotoviti, zakaj se odgovorni niso odločili za drugo traso. »To so politični interesi velenjskega lobija. Če bi se dejansko odločala stroka, bi bilo drugače. Naredili so napako z elektrarno, zdaj pa bo premoga zmanjkalo in morajo narediti cesto, da ga bodo vozili tu mimo. Proga (imajo tir v elektrarno), pa ostaja neizkoriščena. Projekt je bil narejen, tir je pripravljen, uporabljen ni bil še nikoli. A mi ne bomo popustili, bojevali se bomo do zadnjega,« so zagotovili v en glas.

Skrbi načenjajo zdravje

"Za nameček zdaj odgovorni govorijo, da je načrtovana trasa izboljšana. Po novih načrtih je predvideno rušenje še pet hiš več, kot je bilo planirano prvotno. Toliko o optimiziranju trase!"

Ustavili smo se še pri predstavniku civilne iniciative Šmartno ob Paki, Martinu Podgoršku. Njegove hiše ne bodo rušili, bodo pa hišo njegovega sina, ki stoji le nekaj metrov stran. »Pet let so gradili hišo, tri leta živijo v njej, kreditov imajo še cel kup, zdaj pa jim jo hočejo podreti. Prav tako novogradnje nad njimi. To je za te ljudi takšen stres, da si ga je težko predstavljati. Zaradi tega imajo nekateri celo zdravstvene težave in to se vleče že leta. Za nameček zdaj odgovorni govorijo, da je načrtovana trasa izboljšana. Po novih načrtih je predvideno rušenje še pet hiš več, kot je bilo planirano prvotno. Toliko o optimiziranju trase! Da ne govorim o tem, da bo cesta potekala po hribovitem območju in bo zaradi tega imela petodstotni naklon. Pri vstopu na Goro Oljko se dvigne cesta približno za 100 metrov in se nato spet spusti proti dolini. Tovornjaki bodo torej vozili tovor v hrib in pri takem klancu so izračunali, da se onesnaženje poveča za 80 odstotkov. Mi bomo storili vse, kar je v naši moči, da preprečimo ta nesmisel,« je končal Podgoršek.

Več kot 40 ljudi torej zadnja leta trepeta in s cmokom v grlu spremlja načrtovanje zgodbe, ki bo nanje najmočneje vplivala, a se odvija mimo njih. Še enkrat: tistih, o katerih je govorilo ministrstvo in bi z veseljem sprejeli ponudbo za odkup zemljišča, med našim obiskom nismo našli. Kot tudi nismo našli nikogar, do katerega bi prišel kdo od odgovornih in mu pojasnil njegovo usodo. Kot da gre pri zamenjavi bivališča za novo garderobo. Pri pregovorni slovenski navezanosti na dom je tako ravnanje države nekaj nezaslišanega. Obenem pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali bodo hiše res porušene zgolj v višje dobro vseh ali nemara še posebej v dobro nekaterih (peščice?).