Novice Svet24

Simpatična štiriinsedemdesetletna gospa govori v lepi knjižni slovenščini, in če je ne bi sem in tja izdal naglas, bi nas kaj lahko pretentala, da je Slovenka. Rojena je bila v mestu Manchester, po diplomi iz angleškega jezika in literature ter magisteriju pa je svojo poklicno pot začela v Walesu. Potem pa se je nekega dne odpravila v svet, a ne kamorkoli, ampak v Romunijo, kar je bilo pred skoraj štiridesetimi leti nekaj povsem nerazumljivega, če ne celo norost.

Upokojena profesorica, ki je poučevala na filozofski fakulteti v Ljubljani, je prav posebna ženska. Šest let je službovala na filozofski fakulteti, potem pa napisala doktorsko disertacijo. 

»Usedla sem se v svoj stari avto, ki je bil do zadnjega kotička napolnjen s prtljago, in kar teden dni je trajalo, preden sem pripotovala v Bukarešto, kjer sem prek Britanskega sveta dve leti delala na tamkajšnji univerzi. Življenje v tej državi, ki je bila navzven videti odprta, je bilo izjemno težko, tako drugačno. V stanovanju sem imela nameščene mikrofone, povsod, kjer sem hodila, so mi sledili, zasliševali moje prijatelje in celo pretrgali dopisovanje z mamo.«

Pred nekaj leti se je iz Ljubljane preselila v Zbiljski gaj. 

Kot da živim na drugem planetu

»Zato je bil moj odhod v tedanjo Jugoslavijo pravo olajšanje. V Sloveniji sem se že po dveh tednih počutila, kot da sem doma. Šest let sem službovala na Filozofski fakulteti, ko pa se mi je iztekla pogodba, sem z jugoslovansko štipendijo začela študirati jezikoslovje in slovenščino ter napisala doktorsko disertacijo, v kateri sem se lotila primerjave besednega reda v angleškem in slovenskem jeziku. Takrat so bili v Jugoslaviji zlati časi, saj so bili glede blaginje in svobode mnogo pred ostalimi državami za železno zaveso. Takrat sem začela obiskovati gore in smučati, za sabo pa imam tudi nekaj vzponov na štiritisočake, seveda ne v Sloveniji.«

Andrej Križ

Gibanje je recept za vitalnost

Margaret je letos dopolnila 74 let, a je še vedno čila in zdrava. »V gore še zahajam, le da sem visokogorje zamenjala s sredogorjem, še posebej, če se na turo odpravim sama.« Pred nekaj leti se je iz Ljubljane preselila v naselje Zbiljski gaj, ki ga vse naokrog obdaja čudovita narava. Že od nekdaj je ljubiteljica psov, zato je, ko so šli prijatelji na dopust, katerega od njih tudi pazila. Potem pa je naneslo, da je prijazen labradorec ostal pri njej. »Bil je v lasti ameriške družine, ki se je po nekaj letih vrnila domov, in ker psa ni bilo dovoljeno vzeti na letalo, sem se odločila, da ga obdržim.«