Brez socialne mreže in družine se danes pri 60 letih skuša znova postaviti na noge, si najti stanovanje in službo. Tudi alkohol ga, vsaj kakor se nam zdi, še ni načel. Živi v zabojniku zraven ljubljanskega zavetišča za brezdomce.
Zakaj ste odšli iz Slovenije?
"Vsi moji sošolci in prijatelji so se preselili iz Ljubljane, nekateri so prezaposleni in nimajo časa za nekoga, za katerega so mislili, da je že umrl."
Takrat pred 25 leti sem se ločil, zato sem odšel stran. Takrat se je ravno začela vojna, vozil sem Angleže čez različne mejne prehode v Avstrijo, kjer ni bilo vojske. Ker me nikoli ni bilo doma, nosil sem pa velike količine denarja, žena s tem ni bila zadovoljna. Od doma sem odšel s plastično vrečko v roki. V tujini sem se moral najprej bojevati za preživetje, ker nisem nikogar poznal, a sem kar hitro dobro živel. Delal sem za švicarsko firmo, pa za Angleže, Američane, bil sem v Egiptu, na Portugalskem, potem sem v Nemčiji delal v restavraciji, nato sem imel svojo, tam sem imel tudi ljubico. No, pozimi ni bilo dovolj ljudi, malo sem posojal denar in smo propadli. Nemci so mi pomagali, da sem se z vlakom vrnil v Slovenijo. Mislil sem, da me bodo sprejeli malo lepše, a zame je tu vse novo. Vsi moji sošolci in prijatelji so se preselili iz Ljubljane, nekateri so prezaposleni in nimajo časa za nekoga, za katerega so mislili, da je že umrl. Nikogar več ne poznam, nihče me ne pozna. Čeprav sem bil navajen »beduinskega« življenja, nisem imel dovolj moči, da bi si poiskal prijatelje, ki bi imeli vsaj kakšno sobo zame. To bom naredil zdaj. Življenje tu v zabojniku mi po svoje ustreza, a tako nočem živeti do konca življenja. Iščem tudi službo, čeprav jo na stara leta težko dobiš, a možnost obstaja.
Kako torej živite?
Devetdeset odstotkov časa preživim v Knjižnici Otona Župančiča in berem časopise in knjige. Moja najboljša prijateljica je v teh trenutkih knjiga. Ko je lepo vreme, grem v park in berem in jem in se nočem preveč mešati z drugimi brezdomci, posebno ne s problematičnimi. Nekaj pa je že kar mojih prijateljev. Ljudje, ki delajo v zavetišču, so prijazni, odprti, niso pa vsemogočni. Takšen je pač moj trenutni položaj, ne boljši ne slabši – tak je, kakršen je. Ni lahko, se pa da preživeti. Nisem rad na cesti, ker moramo ob osmih zjutraj zapustiti zabojnik in se vrniti ob osmih zvečer. Ob slabem vremenu in ob nedeljah, ko je knjižnica zaprta, je zoprno. Pozimi bo pa še slabše. Saj razumem, da ne moremo cele dneve ždeti v zabojniku, ker bi lahko nastale kakšne napetosti, a lahko bi bile izjeme.
Socialnega in zdravstvenega zavarovanja si torej niste plačevali?
»Živel sem v časih, ko so bili ljudje še prijazni drug do drugega, ko so mlajši v avtobusu vstali starejšim. Bili so boljši časi, kot so zdaj. V hribih smo vsi v kočah skupaj peli. Zdaj pa vsi gledajo v mobilnike. Ni več komuniciranja. Jaz še vedno živim v starem svetu.«
Čez nekaj let bom dobil minimalno pokojnino, potrebujem še tri leta delovne dobe. In seveda si nisem plačeval. Čez nekaj tednov bom dobil socialno podporo, 288,81 evra, sem prebral. Malo sem bil len, sicer bi jo dobil že prej, ni se mi dalo iti v ta administrativni mlin. Tudi moje delovne knjižice niso našli, kot da sem že mrtev. A potem so mi pomagali ljudje, ki vodijo zavetišče, in sem dobil odločbo za socialno podporo. Če bom delal še prostovoljno, lahko dobim še 70 evrov. Iščem pa zaposlitev, ker sem bil vodnik po hribih, pa turistični vodnik, bil sem oskrbnik planinskih koč. Pripravljen sem delati 24 ur na dan, vedno sem dobre volje in nasmejan. Iščem pa si tudi sobico, kjer bi bil sam in bi vstal, kadar bi želel, in šel spat, ko bi se mi zahotelo. Vem, da to ni lahko, ampak morda se bo oglasil kdo, ki mi jo bo odstopil. Pripravljen sem pomagati na vrtu, pri hiši, kar koli. Lahko poučujem tuje jezike: grščino, angleščino, nemščino. Živel sem v časih, ko so bili ljudje še prijazni drug do drugega, ko so mlajši v avtobusu vstali starejšim. Bili so boljši časi, kot so zdaj. V hribih smo vsi v kočah skupaj peli. Zdaj pa vsi gledajo v mobilnike. Ni več komuniciranja. Jaz še vedno živim v starem svetu.
Vi niste klasičen brezdomec.
Mogoče pa še bom, odvisno od tega, kako se bo odvilo življenje! Upam, da ne. (smeh)
Veliko brezdomcev pokoplje alkohol. Pri vas tega še ni, se mi zdi.
Ne pijem vsak dan, morda enkrat na teden, na mesec. Nočem biti klasičen brezdomec, zato grem v knjižnico in berem knjige ali pa poslušam veter, ki piha čez gozdove.
Zakaj ste se vrnili domov?
Zaradi domotožja.
Kako pa gledate na svoje sotrpine in njihove zgodbe?
Vsak ima svojo zgodbo in večina želi, da se ne mešamo vanje. A tu nisem pričakoval tako dobrih ljudi. So zelo prijazni, prijateljski, tudi ne kradejo. Včasih je bilo več narkomanov, ti so bili malo drugačni.
Se vsi želijo rešiti iz brezdomstva in živeti normalno življenje?
Mislim, da si nekje v sebi to želijo vsi. A starejši od mene so se že nekako sprijaznili z usodo in životarijo brez socialne podpore. Odpisali so se. Imajo zasebne težave, morda tudi kakšno lastnino, zato ne dobijo podpore. A vsi si želijo oditi od tukaj in se ustaliti v normalnem življenju.
Kaj je najnižja stopnja, do katere pride brezdomec? »Žicanje« denarja na ulici?
"Zato se nočem obnašati kot zadnji človek v mestu."
Da, to je najniže. Jaz si na primer ne upam oziroma me je sram. Ti moji iz zabojnikov tudi ne. Nekateri pa mirno prosijo za cente ali evre, da imajo za pivo ali cigarete. Mene je sram, ker sem Ljubljančan in morda še vedno poznam 50.000 ljudi in bodo vedeli, kam sem padel. To mi je težko, tega nisem navajen. Včasih mi kakšen mimoidoči kar da denar, ne da bi prosil, drugi se obrnejo stran, tretji te popljuvajo. A krivi smo sami brezdomci, ker se večinoma obnašamo neprimerno. Zato se nočem obnašati kot zadnji človek v mestu.
Vam je danes žal, da ste odšli iz Slovenije?
Ne, imel sem lepo življenje, živel sem samo za današnji dan.
Vam je žal, da si niste prihranili česa za starost?
Da, danes mi je seveda žal, takrat mi pa ni bilo. Takrat je denar šel, kakor je prišel, zlahka. Služil sem po 3000 frankov na mesec, v Egiptu tudi, hodili smo v prestižne hotele in pili najdražje viskije in kadili cigare. Zdaj imam lepe spomine. Tudi to je življenje. Imam izkušnje od visoko letečih oblakov do nizko potopljenih podmornic.
Kaj pa je z vašo nekdanjo družino, imate stike?
Moja hči je stara 29 let, študirala je kitajščino in ekonomijo, zdaj živi v Nemčiji, nimava stikov, čeprav bi jih jaz rad imel, a verjetno ne bo hotela govoriti z mano. Nisem bil dober oče, ko sem odšel in nisem vzdrževal stikov. Prva štiri leta, ko smo bili skupaj, pa sem bil dober.
Kaj se vam zdi najpomembnejše v življenju?
Rojen sem bil za popotnika. Nekateri se vse življenje ne premaknejo izza Bežigrada do Šiške, na primer, ali hodijo na morje v Izolo. Videl sem veliko sveta, druge kulture, in to je moje. Ko sem se vrnil, sem mislil, da sem prišel nazaj v kameno dobo. Ljudje bi morali biti bolj odprti, brez telefonov. Si napisati pismo z roko. Pomembno v življenju je, da odpreš hladilnik in je notri kaj pijače. Kokakola na primer. (smeh)
Pot navzdol je zelo hitra
Boris Kosec se že 25 let vse dneve in večere ukvarja z brezdomci, saj je vodja ljubljanskega zavetišča za brezdomce. Na drugem brezdomskem kongresu v Piranu je dobil nagrado brezdomski čevelj. Z brezdomci se ukvarja več, kot zahtevajo njegove delovne obveznosti, hkrati pa je pronicljiv in duhovit kritik današnje družbe in države, v kateri živimo.
Se vam zdi, da vaše delo vpliva na vaše doživljanje sveta?
Služba kot služba! Človek se vsega navadi, čeprav ne more biti prav vesel, ko vidi vso to bedo, na drugi strani pa na televiziji posluša, kako nekateri sadijo rožice. In si misli: naj pridejo sem ob dvanajstih, pa bodo videli, koliko je ura!
In koliko je ura?
Vsak dan je več revežev. To, da je uradno manj brezposelnih, ne pove nič. Sem v zavetišče jih prihaja toliko, da nam zmanjka kosil. Prihajajo novi in novi ljudje, in to ne s ceste, ampak ljudje, ki nekje živijo, a so zelo na robu, z eno nogo so že čez, in prej ali slej se bodo znašli na cesti.
In so lačni?
Tako je. Sem ne pride nobeden, ki ima. Zato, ker je to minimum od minimuma, tu ni luksuza. Če pride sem, je res lačen in nima druge možnosti.
Poznate na tisoče brezdomskih zgodb. Kaj jih najpogosteje sune čez rob?
»Revščina razdira družine, ni treba biti pameten, da to veš.«
V nekem položaju ne zmorejo več. Težave se kopičijo in kopičijo, pa odpovejo. Potem je pri roki alkohol za tolažbo in gredo čez rob. Ekonomski položaj močno vpliva na vsako družino. Lahko je tistim, ki imajo 2000 evrov plače! Kaj pa, ko izgubiš službo? Začnejo se prepiri, slaba volja, zagrenjenost, slaba vest … družina se razbije, otroci trpijo, moški gre od doma. To je vse povezano. Revščina razdira družine, ni treba biti pameten, da to veš.
Koliko brezdomskih zgodb pa se konča srečno? Da se rešijo iz brezna?
Od teh, ki so čisto na cesti, kakšnih dvajset odstotkov, če sem optimističen. Zame je dovolj že to, da se uprejo odvisnosti, nehajo piti, si uredijo dokumente. Nekateri si poiščejo stanovanje, najdejo službo, nekateri obtičijo tukaj, ker so prestari. A so se rešili ceste. In prav taki mi dajo občutek, da se splača početi, kar počnem. Da ima moje delo smisel.
So ljudje v teh kriznih časih kaj manj darežljivi kot prej?
Zgodba je vedno ista: tisti, ki imajo malo, dajo – tisti, ki imajo veliko, pa ne. V nekih starih prispevkih sem videl izjavo: »Tisti, ki ima fička, bo dal. Tisti, ki ima mercedesa, pa ne.« Zdaj je zelo podobno: tisti, ki živijo nad oblaki, ne razumejo revnih.
Se kdaj vprašate, ali bi se tudi vam lahko zgodilo kaj usodnega, da bi prišli živet sem?
To se lahko zgodi vsakomur. Pot navzdol je zelo hitra, zelo hitro se ti lahko zalomi. Izgubiš zaposlitev, si malo starejši, nimaš več energije, volje, zagona. Ko si mlajši, lahko delaš vse. Saj še tega ne vem, kako bom preživel s pokojnino: 50 odstotkov od malo je hudičevo malo. Pot nazaj, ko enkrat padeš, pa je zelo naporna in zelo dolga, težka in polna ovir.
