Lani je javnost presenetil spisek, ki so ga naredili na ministrstvu za javno upravo na podlagi Ajpesovih podatkov o najbolje plačanih zaposlenih v javnem sektorju.
Na prvih 50 mestih smo takrat z začudenjem lahko našli le eno osebo, ki ni bila zdravnik. Nad temi podatki so bili takrat presenečeni tudi na ministrstvu za javno upravo, saj se kaj takega prej še nikoli ni zgodilo. Najvišja plača zdravnika specializanta v ptujski bolnišnici je takrat znašala 11.690 evrov. Tako visoke plače dobijo zaradi dodatkov na delovne razmere, ki vključujejo mentorstvo, dodatke za delovno dobo, za zdravstveno stopnjo, za manj ugoden delovni čas in povečan obseg dela.
Želijo višje plače
Z napovedano stavko želijo zdravniki doseči tudi zvišanje svojih plač. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celar je dejala, da so njihove zahteve na tem področju težke kar 100 dodatnih milijonov evrov. Povprečna julijska neto plača zdravnikov in zobozdravnikov je sicer znašala približno 2000 evrov, plača zdravstvenih delavcev in sodelavcev pa nekaj manj kot 1200 evrov. Istega meseca je bil povprečni zaslužek farmacevtskih delavcev 2101 evro, medicinske sestre in babice pa so zaslužile skoraj 1100 evrov.
Preslabo plačani mladi zdravniki
Statistike povprečnih plač pa zakrivajo razlike med dobro plačanimi posamezniki in večino ostalih, katerih plače ne dosegajo niti povprečja. Mladi zdravniki začetniki tako po šestletnem študiju, pripravništvu in še šestletni specializaciji dobijo zgolj od 1300 do 1600 evrov neto plače, ki je odvisna tudi od izbrane specializacije. Zdravniki pripravniki (tisti, ki so diplomirali, nimajo pa še opravljenega strokovnega izpita) pa dobijo le okrog 900 evrov neto plače. Tisti, ki imajo približno deset let izkušenj, prejmejo le nekaj sto evrov več. Mnogo mladih zdravnikov pa je na zavodu za zaposlovanje, saj ne dobijo specializacije, ki bi jo želeli, medtem ko njihovi kolegi zgarani delajo nadure.
Krivda tudi na sindikatu
Krivda za takšno stanje je tudi na sindikatu zdravnikov Fides in njihovem dolgoletnem vodji Konradu Kuštrinu. Že samo z načinom podeljevanja specializacij otežujejo mlajšim kolegom zaposlovanje. Vsekakor pa tudi že zdaj ne držijo navedbe, da izbrana elita ne bi imela zelo dobrih plač. Spomnimo, da je bil izraelski srčni kirurg David Mišali leta 2009 plačan kar 10.576 evrov neto na dan. Obstoječe stanje vodilnim v sindikatu gotovo ustreza bolj, kot bi bili pripravljeni javno priznati. Tudi njihove zahteve po linearnem zvišanju plač gredo na roko predvsem bolje plačanim, ki bodo tako dobili še več. Spomnimo, da jim je pri tem pomagala že vlada, ki je na takšen način pred kratkim zvišala prihodke najpremožnejših.
Mlajši morajo dobiti več
Tako kot povsod drugje velja za mlajše, so tudi v zdravstvu mladi zdravniki preobremenjeni in slabo plačani. Politično močnejši in bolje organizirani starejši kolegi pa se potegujejo predvsem za svoje privilegije in interese. Večinoma ni nič drugače tudi po fakultetah in ostalih ustanovah. Še huje je v privatnem sektorju, kjer mladi opravljajo večino prekarnih služb. Ta razkorak pa bo vlada morala rešiti na celovit način, vendar se nič ne zdi, da bi ji bile kvalitetne in dobro plačane službe mladih prioriteta. Medtem se raje hvali z večanjem števila mladih zaposlenih. O kakovosti teh delovnih mest pa raje molči.
Stanje pri mladih zdravnikih je samo odraz širših družbenih razmerij, kjer velik del mlajše generacije lahko samo sanja o rednih službah in plačah, ki bi jim omogočile takšen standard, kot so ga imeli njihovi starši. Kdaj bo nastopil čas za spremembe?
