Alenka Bratušek: Žal mi je, da sem kandidirala!

Alenka Bratušek, nekdanja predsednica vlade, zdaj opozicijska poslanka, je odkrito in kritično spregovorila o številnih temah, tudi o ljudeh iz ozadja, ki vplivajo na vlado. Prvič je tudi javno obžalovala, da se je spustila v komisarsko tekmo, spregovorila pa je tudi o negativnem vplivu, ki ga je pri tem imel Jelko Kacin.

Osebna izkaznica:

Danes šestinštiridesetletna Bratuškova se bo v zgodovino zapisala kot prva predsednica vlade. Kot pravi, je zato, ker je ženska, v Bruslju niso obravnavali nič drugače. Najbolj pa jo je motil odnos medijev, ki so se ukvarjali predvsem z njenim videzom. Njen osemnajstletni sin Oskar je šel po očetovih stopinjah in igra nogomet v Domžalah, kamor se je vrnil iz Anglije, kjer je igral dve leti. Dvaindvajsetletna hči Nuša je bila državna prvakinja v karateju, danes pa se s tem športom ne ukvarja več. »Šport je številka ena v naši družini. Vesel si in z velikim ponosom gledaš otroke, ki so odrasli ljudje, in ko vidiš, da so na pravi poti ter da ti je uspela najpomembnejša življenjska misija,« o svojih otrocih pove Bratuškova, ki veliko prostega časa preživi v hribih po Sloveniji. Nekaj dni je letos preživela tudi na hrvaški obali. Njena strast sta tudi smučanje in kuhanje. Kot pove, ima rada urejeno okolico pri hiši, zato ji tudi skrb za cvetlice ni tuja. »To so stvari, ki me pomirjajo in naredijo dan lepši. Stres, ki ga doživljaš v službi, moraš nekako 'dati ven', tudi zaradi ostalih okrog tebe,« zaključi.

Če se na začetku dotaknemo vaše komisarske zgodbe, ki je še vedno aktualna. Takrat ste v javnosti izgubili precejšen delež podpore, tudi v stranki so se začeli spori. Takratni poslanski kolega Peter Vilfan vam je očital, da mislite predvsem nase. Vam je danes žal, da ste kandidirali?

Iskreno povedano, če bi vedela, da bo dogajanje takšno, kot je bilo, soglasja h kandidaturi ne bi dala. In z današnje perspektive mislim, da je bila to moja največja politična napaka. Sem pa vesela, da je zdaj tudi uradno, da nisem kršila nobenega zakona in nisem naredila nič narobe. Stranka je tista, ki me je predlagala na to mesto. Če se posamezniki iz stranke s tem niso strinjali, je seveda to njihova pravica, se pa sprašujem, kdo je pri tem mislil samo nase, če ga v drugi stranki kandidatura Karla Erjavca ni motila.

Takrat ste dejali, da je v ozadju proti vam deloval nekdanji evropski poslanec Jelko Kacin, ki je pripravljal teren za Violeto Bulc. Za uslugo pa je dobil pomemben položaj v Bruslju. Te stvari so se kasneje potrdile, Kacin je zares postal stalni predstavnik pri Natu.

Očitno ga je Miro Cerar s tem poplačal, da ima svojo komisarko. Žalostno je, da v slovenski politiki delujejo na takšen način. Drugega pa nimam za dodati.

Kako pa komentirate navedbe, da vas je takrat predsednik evropske komisije Juncker žrtvoval, saj je vedno prišlo do tega, da nekoga niso potrdili…

Imela sem 110-odstotno podporo gospoda Junckerja, to so mi povedali poslanci iz njegove politične opcije. Največji problem pa je, da gospod Kacin pripada isti politični stranki kot jaz. Se pravi, da me je lastna politična stranka pustila na cedilu in ne gospod Juncker. Žal mi je, da država ni spoznala kako pomembno, tudi finančno, je to področje znotraj EU in koliko bi Slovenija s tem pridobila. Če bi vedela kakšen odpor bo v domovini in tujini, se tega ne bi šla. Je pa zgodba zame končana, želim pa si, da bi komisarka Violeta Bulc naredila čim več dobrega za našo državo.

Ko ste nastopili mandat premierke, ste dejali, da so finančni trgi tisti, ki vam določajo obrestne mere; za nas je bil takrat problem predrago zavarovanje. Kako pa ste vedeli, kaj morate narediti, da nam bodo ocene padle?

Ves svet in vsa Evropa sta se soočala s finančno krizo; pravijo, da največjo po letu 1930. Ni bilo velikega dvoma, kaj narediti, vprašanje je bilo, kako. Novinarji ste takrat špekulirali o bančni luknji od treh do 13 milijard. Vsa Evropa je govorila, kako nam ne bo uspelo in da je zadnji čas za trojko, ker sami ne znamo narediti, kar je treba. Odgovorne institucije so ocenile velikost problema in naša naloga je bila zagotoviti denar za sanacijo tega problema. S tem smo pomagali našemu gospodarstvu, da okreva, Slovenijo pa postavili nazaj na pravo pot. Seveda je danes spet cel kup strokovnjakov, ki govorijo, da je bila bančna luknja manjša in da bi lahko bila sanacija cenejša.

Boletova študija naj bi govorila prav to, da je luknja manjša za 1,3 milijarde …

Boletova študija, ki je mimogrede ni nihče videl, vsi pa govorijo o njej. Zanimivo je dati na mizo časopise iz leta 2013 in današnje. Že ta odnos medijev je zelo zanimiv, takrat naj ne bi zmogli, danes pa je bilo preveč. Denar, ki smo ga dali v banke, je še vedno tam, in če je bil dan samo en evro preveč, ga lahko država kot 100-odsotna lastnica vzame nazaj in poplača dolg, ki je bil najet za sanacijo bank. V nasprotju s tistim denarjem, ki so ga tajkuni odnesli neznano kam. Zaradi teh je nastala luknja, ki so jo morali sanirati davkoplačevalci. Če je denarja v bankah res preveč, ga mora država vzeti nazaj. Bo pa moral za to odločitev nekdo prevzeti odgovornost.

Ampak negativne posledice prekapitaliziranih bank so že nastale. Recimo NKBM se je prodala za približno 250 milijonov, dokapitalizirala pa se je za več kot 800 milijonov.

Za to nisem pravi naslov, ker jo je prodala druga vlada. Ne želim špekulirati, kakšna bi bila lahko njena cena. Me pa moti, da so jo prodali, preden bi si država uspela izplačati dobiček; 16 milijonov evrov mislim, da so si novi lastniki izplačali takoj. Ne želim pa ocenjevati na pamet, koliko je banka zares vredna.

Koliko so bili pri tem močni pritiski iz tujine, kaj točno moramo narediti? Da moramo sprejeti fiskalno pravilo, omejiti referendume, razprodajati premoženje in podobno. Koliko so vam to svetovali v pogovorih v Bruslju?

Iz Bruslja je bil pritisk samo ta, da če bi mi zaprosili za pomoč, bi oni postavljali pogoje. Ko smo lahko to sanirali sami, teh pritiskov ni bilo. Je pa res, da moramo določene stvari narediti zaradi nas samih, zaradi naših ljudi. Konsolidirati javne finance in ne porabljati veliko prek svojih zmožnosti, narediti red v našem zdravstvu, dobro upravljati državno premoženje, vse to moramo narediti sami zaradi sebe. Če pa bi k nam prišla trojka, bi z njo dobili tudi seznam zahtev, kaj moramo narediti, oni pa bi kljukali, ali smo naredili ali ne. Če tega ne bi naredili, ne bi dobili denarja in ne bi bilo pomembno, ali bi denar potrebovali za plače zdravnikov ali pokojnine upokojencev. Za zdaj se še premalo zavedamo, da je bilo opravljeno veliko delo že samo s tem, da k nam ni prišla trojka.

V kriznih časih je ta davek uvedla vlada Alenke Bratušek in z njim nabrala milijone evrov v blagajni.

Kljub temu se pojavljajo problemi pri določenih prodajah. Mercator so na primer prodali za petino cene, ki jo dosegajo samo njegove nepremičnine. Kako gledate na to prodajo. Lahko bi se šlo tudi v drugačno smer, če ni bilo pritiskov iz tujine, npr. v preoblikovanje v zadrugo, ki bi spodbujala slovensko kmetijstvo.

Vi veste kdo je prodal Mercator?

Vlada, v dogovoru z …

To so prodale banke, prva in največja NLB. Mercator so prodale banke, vlada je samo enkrat prodala Mercator in to Janševa vlada leta 2005.

Bi pa lahko vlada prek svojega deleža vplivala na prodajo.

Mislite, da bi dejala nadzorniku, da ne sme misliti s svojo glavo, da ne sme narediti, kar misli, da je najbolje za podjetje (banko) ki jo nadzira? Si tako predstavljamo nevmešavanje v poslovanje družb? Ne pozabimo, da so nadzorniki tisti, ki za svoja dejanja tudi odgovarjajo. Če bi moja vlada lahko odločala o prodaji Mercatorja, tega ne bi nikoli prodali!

Aktualni predsednik vlade je pravzaprav to že naredil …

To je njegov problem. Vlada Janeza Janše je Mercator prodala leta 2005 in še ena vlada tega ne more narediti še enkrat. Strinjam se, če bi sama odločala, bi bil moj odgovor, da ga ne prodamo. Ampak ne toliko zaradi samega Mercatorja, kot zaradi vpliva, na to, kar ste omenili, dobavitelje Mercatorja. Moja vlada te moči ni imela, ker država ni bila več lastnica Mercatorja. Če pa si kdo predstavlja, da lahko vlada oz. predsednik vlade kliče posamezne nadzornike in jim ukaže kako bodo nadzorniki odločali, imamo pa v naši državi resen problem.

Ampak vseeno ste pred volitvami sklenili, da zadržite prodajo 15 podjetij.

Začasno, razlog je bil samo ta, da je gospod Cerar na vseh soočenjih poudarjal, da ne bo nič prodajal. Glavno podjetje tukaj pa je bil Telekom. Mi smo to naredili začasno, do volitev, da bi aktualni predsednik vlade lahko svojo obljubo držal in odločitev spremenil. Pa je ni. V strategiji upravljanja državnega premoženja je še enkrat potrdil privatizacijo Telekoma in še nekaj drugih podjetij iz tistega seznama. Sedaj je vse vključeno v strategijo upravljanja državnega premoženja. Naši politiki veliko govorijo pred volitvami, potem pa, po volitvah, svojih obljub ne držijo in to ni prav.

Tudi pretekli teden je poudaril, da bo treba prodati Telekom.

To strategijo je on sprejel in vlada je zelo ponosna nanjo. Oni so Telekom kvalificirali kot podjetje namenjeno prodaji.

Še ena aktualna zgodba, ki močno odmeva, se vleče iz vašega časa, povezana s tožbo »malih delničarjev.« Če bi banke šle v stečaj, bi izbrisani podrejeni obvezničarji izgubili vse, ste dejali. Po kateri logiki? Bi banke takrat res šle v stečaj? Kakšno odločitev ustavnega sodišča pričakujete?

Sodbe sodišč je potrebno spoštovati, težko pa komentiram kaj bodo odločili. Ampak, moja izjava je bila, da, v kolikor banke ne bi bile dokapitalizirane, bi končale v stečaju in v tem primeru bi lastniki podrejenih obveznic izgubili vse. Ker je država intervenirala in dala milijarde denarja davkoplačevalcev za dokapitalizacijo bank in ker so izračuni kazali, da je banka v tako slabi situaciji, se je zgodil tudi izbris. Če bo treba na podlagi sodbe ustavnega sodišča denar vračati, jim bomo plačali samo nekaj, kar bi jim sicer plačali že leta 2013. Ne bo dodaten strošek, plačali bomo danes, namesto takrat.

Pošteno pa je povedati, da je bila vrednost teh obveznic izjemno nizka, danes pa želijo dobiti 100 odstotkov vrednosti. Če povem bolj jasno, če so kupovali za 100 evrov, je bilo pred sanacijo bank vredno nekaj evrov. Ne vem, če je fer, da danes od države zahtevajo sto. V veliki večini gre za tako imenovane institucionalne vlagatelje oziroma institucije, ki zelo dobro vedo kakšni so pogoji ob nakupu teh obveznic. Majhen delček je tistih, ki so te vrednostne papirje kupili na okenčku v banki, kjer so jim verjetno res rekli: »Ne dajajte v depozit, ampak v podrejene obveznice, ker se bolj izplača.« V celotnem znesku 600 milijonov evrov, je takšnih nekaj 10 milijonov evrov. Če bi bila danes predsednica vlade, bi skušala tem ljudem pomagati in jim vrniti, kar so izgubili, ampak samo tem. Takrat to nismo mogli, ker bi različno tretirali vlagatelje, potem pa bi vse skupaj gotovo padlo na ustavnem sodišču.

Ne verjame v predčasne volitve, ker koalicijske stranke skupaj drži interes po vladanju.

Kako gledate na to, da danes prvak SDS govori, da je njegova vlada zaslužna za gospodarsko rast? Takrat pa je izjavljal, da bi bilo smiselno, da pride k nam trojka, in dejal, da se bo upokojil, če bo gospodarska rast dve leti pozitivna.

Vse to je res rekel. Dejstvo je, da je večkrat pozval mene in mojo vlado, naj dvignemo roke in podpišemo zahtevo za pomoč, da v našo državo pride trojka. Potrudili smo se in te trojke ni bilo v Slovenijo, kar ocenjujem kot res velik plus. Toda treba je priznati, da imajo tudi določeni ukrepi njegove vlade pozitivne učinke. Najmanj je k tej gospodarski rasti prispevala Cerarjeva vlada. Mislim, da smo imeli mi v letu 2014 že 3,1-odstotno rast, danes pa je nižja, okoli dva odstotka, in to bi moralo vlado in premierja skrbeti. Trend gre spet navzdol. Tako kot vedno v življenju moraš tudi v politiki imeti srečo in ta vlada je zajadrala val gospodarske aktivnosti in mogoče bi bilo stanje danes še boljše, če kakšnega ukrepa ne bi izvedli.

Glede SDS-ove nezaupnice vladi meni, da gre za izgubljen dan v državnem zboru.

SDS je vložila tudi interpelacijo proti celotni vladi. Delno ste že nakazali, da te vlade ne podpirate. Sami ste dejali, da gre pri njej za dve izgubljeni leti. Zakaj tako mislite; verjetno je povezano s tem, kar ste pravkar povedali?

Glede na to, kako delajo, me skrbi, da sta pred nami še dve izgubljeni leti. Dejstvo je, da ta interpelacija ne bo pripeljala do ničesar. Konstruktivna nezaupnica potrebuje 46 glasov, ki jih SDS nima. Ponovno bo en dan izgubljen v državnem zboru. Nisem naklonjena takšnemu delu, da se kar naprej vlagajo interpelacije. Bom pa razpravo izkoristila za to, da opozorim na stvari, ki bi morale iti v drugo smer.

Kje vidite glavne probleme?

Absolutno je zdravstvo največji problem v tem trenutku. Tako, kot smo mi morali reševati bančni sistem, bi ta vlada morala reševati zdravstvo. Pa na žalost v teh dveh letih niso premaknili niti kamenčka. Premalo se posvečajo tudi mladim in ukrepom za mlade. Morali bi najti spodbude za zaposlovanje mladih. In če izpostavim še eno stvar, je vsekakor premalo javnih investicij, ki bi krepile gospodarsko rast. Danes imamo za investicije namenjenega manj kot leta 2013, ko smo bili v najhujši krizi. To ni prav.

Če se še malo ustavimo pri zdravstvu. Kako gledate na delo ministrice? V zadnjem času se izpostavlja problem čakalnih vrst. Toda pri tem se pozablja, da imamo že zdaj 1000 zdravnikov manj od povprečja EU. Vedno znova se govori samo o odpuščanjih, tudi zato imamo tako stanje.

Strinjam se, da ne moremo celotnega javnega sektorja dati v isti koš. Če poslušamo strokovnjake s področja zdravstva, pravijo, da ni tolikšnega pomanjkanja zdravnikov. Da so z razpisovanjem specializacij v preteklih letih pokrili najbolj problematična področja. Pri nas je problem predvsem sistemski. Nihče ne zbere poguma, da bi ljudem povedal, da za toliko denarja, kot ga namenimo skozi prispevke in dodatno zavarovanje, lahko dobimo samo toliko storitev. Vsega se za ta denar ne da dobiti. Problemi so se kopičili vrsto let. Nikakor za te probleme ni odgovorna ta vlada, še manj ta ministrica. Ta vlada in ta ministrica pa sta odgovorni za to, da se v dveh letih ni spremenilo nič. Štirideset tisoč ljudi čaka na obravnavo nedopustno dolgo. Ko smo se v državnem zboru pogovarjali o tem, sem dejala, da bi bila vrsta čakajočih dolga od Kranja do Ljubljane. Ne vem, zakaj se je tako težko lotiti teh problemov. Nujno potrebujemo, pa raje recimo, spremembe kot reformo, ker ima reforma negativno konotacijo.

Omenja se moč lobijev in to, da je nemogoče spreminjati zadeve …

Ampak premier Cerar je rekel, da bo temu naredil konec takoj, pa sta že dve leti mimo. Osebno nisem doživela nobenega pritiska in imela stika z lobiji. Je pa takratni minister Gantar govoril o tem. Če se ne znamo temu postaviti po robu, potem držijo Cerarjeve besede, da smo mafijska država.

Je Gantar o pritiskih govoril tudi na sejah vlade?

Ne, na sejah vlade ne. Tisti odstop me je, moram priznati, presenetil, ker je šele potem začel govoriti. Je pa res, da je znotraj koalicije marsikdaj težko uskladiti določene zadeve. Nimam problema priznati, da sem se, ker sem se morala bolj ukvarjati s finančnimi problemi, premalo ukvarjala z zdravstvom. Toda v letu in pol nismo mogli sanirati vseh problemov naše države. Sanirali smo bančni sistem in zagnali gospodarstvo. Ta vlada pa bi morala na enak način, urgentno, s hitrimi ukrepi, reševati zdravstvo. Trpijo ljudje, ki ne vedo, ali bodo preživeli, dokler ne pridejo na vrsto. To se mi zdi grozno, in zato so potrebni ukrepi takoj!

Kako pa sami gledate na ukinitev dopolnilnega zavarovanja, kar napoveduje ta vlada? Uveljavljen imamo nepravičen sistem, po katerem tisti brez dohodkov plačujejo enako kot tisti z več tisoč evri plače.

Nekaj manj kot 30 evrov plačujemo vsi. Plačevanje bi moralo biti sorazmerno urejeno, da upokojenec s 400 evri ne plačuje enako kot menedžer z 10 tisoč evri. To je res nepravično. Problem pa je, da to v resnici sploh ni dopolnilno zavarovanje. Razen urgence praktično nič ne dobiš brez dopolnilnega zavarovanja. Za obisk splošnega zdravnika potrebuješ dopolnilno zavarovanje. To je bilo uvedeno z namenom, da smo kot država pokazali, da imamo konkurenco na področju zdravstvenega zavarovanja, kar pa seveda ne drži. Takšno zavarovanje bi morali ukiniti in za ta znesek povečati obvezno zavarovanje, ljudem pa predstaviti košarico storitev, ki jo za obvezno zavarovanje dobijo. Hkrati pa bi morali tistim, ki želijo imeti nek nadstandard v zdravstvu, omogočiti pravo dodatno zavarovanje, kot jih poznajo v tujini.

Moti jo, da naši politiki pred volitvami veliko govorijo, kasneje pa na to pozabijo.

Ko je odstopil Mramor, ste dejali, da razlog ni Luka Koper, ampak da gre za nekaj večjega. Že veste, za kaj gre, je to povezano z dodatki za stalno pripravljenost, zaradi česar nekdanjemu finančnemu ministru grozi večletna zaporna kazen?

Reuters

Fotograf Jani Božič ni imel dovoljenja Alenke Bratušek za objavo vsebine sms-sporočila.

Bratuškova pravi, da kot ženska v Bruslju ni imela težav in da so nanjo gledali enako kot na moške kolege. Najbolje pa se je razumela s takratnim premierjem italijanske vlade Enricom Letto.

Ministru Mramorju želim vse dobro v prihodnosti. Še vedno sem prepričana, da je imel za odstop tudi še kak drug razlog kot samo osebni. Pri upravljanju državnega premoženja, se je vpletalo veliko ljudi, ki formalno za to nimajo pristojnosti.

Odgovoren za upravljanje premoženja je bil on, niti pa so iz ozadja stranke SMC vlekli drugi, ki ne želijo stopiti naprej in se izpostaviti. Bistveno lažje je iz ozadja vleči niti in ne sprejemati odgovornosti. Seveda pa to ni prav. Ni pošteno, še manj etično in moralno.

Pri tem ste tudi sami že omenjali in javno izpostavili Aleksandra Kešeljevića ter dejali, naj stopi v ospredje, saj iz ozadja upravlja državno premoženje. Lahko poveste več o tem?

Gospod Kešeljević ves čas vleče niti v ozadju, noče pa stopiti naprej. Glede na izobrazbo in izkušnje bi bil vrhunski minister za finance. Pa so raje poiskali drugo osebo. On pa še vedno raje dela v kabinetu. Toda ko govoriš z ljudmi, vidiš, da se niti ena stvar na področju državnega premoženja ne zgodi brez njega.

V preteklosti ste že dejali, da vlado obvladujejo lobiji in najpremožnejši.

Ne vem, ali sem kdaj rekla najpremožnejši, dvomim. S tem, kar se dogaja pri upravljanju državnega premoženja, sem prepričana, da imajo posamezniki dostop do politike, da povedo svoje želje in da se tako potem res zgodi. Adrio Airways so prodali za sto tisoč evrov, to je toliko, kot stane avto predsednika vlade, ki si ga je kupil. Eno podjetje zamenjati za avto je po mojem mnenju neodgovorno. Nekaj je moralo biti v ozadju, da so to naredili. Prenos Save, d. d., s slabe banke na SDH brez razlogov in argumentov, kot pravijo nekateri, je bil celo nezakonit. Ne morem si predstavljati drugače, kot da je to nekdo želel in je vlada to izpeljala. Pa še bi lahko našteli takih primerov. V NLB imenovati ljudi, ki ne izpolnjujejo pogojev. S kakšnim namenom? Da bodo delali tako, kot nekdo hoče in so v preteklosti že? Določeni posamezniki imajo danes bolj kot kadarkoli dostop do vladnih odločitev.

Miro Cerar je pred volitvami veliko govoril o etiki in morali. Mislite, da je šlo bolj za predstavo za javnost, ali da je dejansko mislil, da lahko vlada na takšen način?

Tudi sama sem v tem delu še najbolj razočarana. Govoril je o vrednotah, ki jih Slovenija potrebuje, brez dvoma. Toda danes so to samo še besede. Ni edini politik, ki pred volitvami govori nekaj, za to, da dobi glasove. Sama nisem taka. Kar povem, bom naredila. Mogoče se vsega res ne da, ker te okoliščine ustavijo. Ampak to, da govoriš, da bosta etika in morala tvoje osnovno vodilo, potem pa imaš generalnega sekretarja vlade, ki gre na sodišče in pravi, da je treba izločiti vsa sodišča v državi, ko tožijo njegovo ženo. Pa do tega, da je imel ministrico, ki so ji vzeli magistrski naziv in tega, da se državni sekretar predstavlja z nazivom magister, pa sploh ni magister. Takšnih stvari bi lahko naštela še veliko.

Vidite možnost za predčasne volitve?

Nobene predčasne volitve niso dobre za državo, zato si jih ne želim. Država potrebuje stabilnost. Je pa res, da če vlada ne misli resno zgrabiti in delati za dobro države in ljudi, se lahko zgodi tudi to. Ampak v tem trenutku vse tri koalicijske stranke interes po vladanju še kako drži skupaj.

Kakšni pa so načrti vaše stranke v prihodnje? Po javnomnenjskih raziskavah vam ne kaže najbolje.

Edine prave raziskave so volitve. Tudi pred prejšnjimi volitvami nam niso napovedovali uspeha. Bili smo odstotek in pol pod parlamentarnim pragom. Pa smo na volitvah uspeli. Postali smo parlamentarna stranka, kar je bil tudi naš cilj. Potem se je zgodilo, kar se je, dva poslanca sta dala svoje osebne interese pred interese stranke. Po teh dogodkih smo uspeli stranko konsolidirati, spremeniti ime in naša politična opredelitev je zdaj bolj jasna tudi skozi ime stranke. Smo edina parlamentarna stranka, ki ji je računsko sodišče izdalo pozitivno mnenje o poslovanju, in nimamo več niti evra dolga. Na terenu je še vedno veliko podpore in prepričana sem, da bomo na naslednjih volitvah dosegli odličen rezultat. Bi se pa morale stranke na levici znati povezati, ne nujno v eno stranko. Lahko bi šlo za predvolilno koalicijo. Glasovi, ki jih dajejo ljudje levici, se ne bi smeli izgubljati. Stranke dobijo po odstotek ali nekaj več, na koncu pa deset odstotkov levih glasov izpade iz parlamenta. Skratka, želela bi si več sodelovanja na naši levi sredini.

Je mogoče pričakovati kakšno predvolilno koalicijo s stranko SD? Pravijo, da ste v dobrih odnosih z vodjo poslanske skupine Matjažem Hanom, poslanec Jan Škoberne je tudi prišel na vaš kongres.

Na kongres smo povabili vse parlamentarne stranke z leve sredine, od SMC do ZL. Da ne bo dileme, da niso bili povabljeni. Udeležili so se ga samo Socialni demokrati, za kar se jim zahvaljujem. Mislim, da je prav, da pokažemo, da znamo sodelovati. Nimam pa problemov s kolegi iz državnega zbora glede sodelovanja v posameznih točkah. SD so bili moj partner v vladi, zato je logično, da imam tesnejše odnose z njimi. Za kaj več pa v tem trenutku ne gre. Kot pa sem že dejala, samo sodelovanje na levi sredini je prava pot do uspeha te politične opcije, ki je prav gotovo najboljša pot za državo.