Se še spomnite predsednika vlade Mira Cerarja in njegovega sporočila: 'Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve?' No, eden od Cerarjevih ministrov pa zdaj kar javno priznava, da se ne drži 'šefovega načela'. Pred dnevi je namreč na Facebooku minister Boris Koprivnikar, kot je zapisal, "pojamral z namenom, da se koga dotakne …"
Koga se je dotaknil minister?
In kdo ve, morda se bo jamranje ministra za javno upravo Koprivnikarja dotaknilo nekaj več kot 8000 mladih Slovencev in Slovenk, ki se v povprečju na letni ravni odselijo v tujino. Ali mladih Slovencev, o katerih v poročilu OECD o razmerah v družbi in na trgu dela po koncu krize piše, da so med tistimi, ki pogosteje kot drugi mladi v tujih državah živijo s starši.
Morda vseh tistih, ki so redno zaposleni in so v povprečju leta 2008 mesečno prejemali plačo v višini 1.391,43 evrov, medtem ko so junija letos po podatkih Statističnega urada RS zaslužili 1.549,78 evrov oziroma dobrih 1.010 neto. Ali vseh, ki so ujeti v vse bolj razširjeno tako imenovano 'espeizacijo', pri kateri si 'država' mesečno vzame svoj delež, hkrati pa samostojnih podjetnikov zakonsko skorajda ne ščiti pred izkoriščanjem, pogosto (pre)nizkimi plačili ali celo neizplačili za opravljeno delo.
Morda ministra razumejo v tujih mednarodnih podjetij, ki sedeže vse raje selijo v sosednje države. Ali slovenska podjetja, ki so se na trgu že dokazala, zaradi zavlačevanj in zapletenih birokratskih postopkov ob želenih širitvah in razvojnih težnjah pa proizvodnjo (z delovnimi mesti) selijo v države EU. Lahko pa se bo ministrovo pisanje dotaknilo okoli 30.000 Slovencev, ki si po lanskih podatkih kruh služijo v sosednji Avstriji. Ali sektorja nevladnih organizacij, za katere je vsako leto namenjen manjši kos proračunske pogače. In še bi lahko naštevali. Čemu smo "pavšalno" nanizali nekaj sicer lahko preverljivih podatkov?
Minister, ki ne mara kritike
Zaradi zapisa ministra Koprivnikarja. Ker očitno za svoje delo pričakuje le pohvale in aplavz tistih, ki opazujejo (in plačujejo) njegovo ministrovanje. V ponedeljek dopoldne se je namreč na Facebooku spraševal, kako naj motivira ekipo in sebe, če so ob tem ob vseh uspehih deležni raznoraznih obtožb. Da ne povzemamo, objavljamo ministrov zapis v nelektorirani obliki:
"Dovolil si bom nekaj, kar ni preveč politično korektno, ni v moji naravi in to na FB, ki ni 'uradni' medij ... pojamral bom ... z namenom, mogoče se koga dotakne ...
Preko vikenda sem imel malo več časa, pa sem prebral zbrane članke, ki jih pripravljajo PR službe in se dotikajo našega dela. Ne bom obdržal zase ampak povem javno, da sem razočaran, da je težko delati spremembe na bolje v okolju, kjer si vsak pisunček, ki ima 5 minut časa lahko privošči zaničevati trdo delo ekipe ljudi, ki jim je mar za prihodnost te države, kjer mirno javno brez povoda nekoga obsodiš podkupljivosti, kjer ugledne tuje goste in uspešne posameznike obtožuješ pritlehnih namenov, kjer bivši funkcionarji, ki so pripeljali to državo v nezavidljivi položaj, pametujejo o vsaki potezi vlade ... Na tem mestu pišem o tem, ker se za vse zgoraj navedeno najde prostor v 'uradnih' medijih, za zgodbe o uspehu, za podporo novim priložnostim pa le redko, pa vendar so izjeme, ki sem jih izredno vesel.
Kako naj motiviram ekipo iz javne uprave, zavzete podpornike iz znanosti, gospodarstva in civilne sfere, pa tudi sebe, če smo po uspehih (kot jih sami razumemo) deležni obtožb o podkupljivosti, korporacijskem hlapčevstvu, neumnosti, turizmu na državne stroške in podobnih nizkotnosti. Kako naj krepimo sodelovanje z investitorji, privabimo razvojne centre v Slovenijo, vzpodbujamo nove gospodarske pobude in zmanjšujemo birokratske ovire, če se pa nič ne da, če je vse popljuvano na samem začetku, če so tujci vnaprej označeni kot nizkotni zavojevalci, ki lahkotno manipulirajo z neumnimi vladnimi predstavniki. Kje je odgovornost tistih, ki taka nekritična pisanja ustvarjajo in objavljajo, kje je odgovornost tistih, ki mirno potvarjajo in spreobračajo dejstva, lahkotno obtožujejo in zavajajo, mogoče celo namerno ...
Ob vseh gospodarskih kazalcih, napredku, priznanjih v mednarodnem prostoru smo še vedno sam sebi največji sovražnik ... ne vem zakaj se tako panično bojimo uspeha, sprememb, nujnih napak, poizkusov, napredka, sodelovanja ... mogoče zato, da bomo še naprej lahko čepeli pod Alpami, v eni najlepših dežel na svetu z vrhunskim potencialom v ljudeh in jokali, ker nas vsi prehitevajo, vrhunski kadri odhajajo, vodijo pa nas ljudje, ki svojo osebno korist postavljajo pred korist skupnosti. Če bo vsak od nas menil, da to ni njegov problem, potem bo to (p)ostal problem vsakega od nas ..."
