30.000 evrov na leto
Na račun Zavetišča Horjul, ki je od Kamnika oddaljeno več kot 50 kilometrov, je bilo v zadnjem času večkrat slišati pripombe. Največkrat ravno zaradi prevelike oddaljenosti zavetišča, saj morajo občani svoje živali, ki jim po nesreči pobegnejo, hoditi iskat zelo daleč, kar povzroča tudi precejšnje stroške. Ne le občanom, ampak tudi Občini Kamnik, ki v predlogu rebalansa proračuna svetnikom predlaga, da se sredstva za oskrbo zapuščenih živali z 18.000 povečajo na 30.000 evrov letno.
Prebivalka Bistričice nam je zaupala izkušnjo, ki jo je doživela, ko je zaradi potepuškega psa poklicala Zavetišče Horjul, ki ima na območju občine Kamnik koncesijo za opravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali.Občanka je zavetišče obvestila, da se v bližini njenega doma že nekaj tednov potika črn pes srednje rasti. Kuža je sicer načeloma nenevaren, le zoprno renči na pse, ki jih njihovi lastniki vodijo na sprehode, hkrati pa s skakanjem pred avtomobile ogroža promet. »Gre za črnega mešančka v velikosti labradorca. Najprej sem poklicala v Kamnik na veterino ter vprašala, kaj naj naredim. Veterinar mi je povedal, da je edino, kar lahko naredi, da psu, če ga uspem ujeti, odčita identifikacijski čip in ugotovi, čigav je. Mi je pa svetoval, da se obrnem tudi na Zavetišče Horjul, od koder bi morali psa priti iskat.«
Nesramen odziv
Ob klicu v zavetišče pa je bila gospa neprijetno presenečena: »Ženska, ki se je oglasila ob klicu, mi je dejala, če pričakujem, da delajo čudeže, saj nisem prva, ki jih je klicala – da so drugi prej pošiljali tudi že slike psa. Zato sem ji rekla, naj nekaj ukrenejo, ker pes renči, ko grem mimo njega, in nikoli ne vem, kdaj bo skočil v mojega psa. Ženska mi je dejala, naj psa ujamem in ga nekam zaprem ali privežem, da ga bodo prišli iskat. Zaman sem ji poskušala dopovedati, da psa ne morem ujeti, niti ga ne nimam kam dati, vendar mi je dejala, da dokler je pes spuščen, oni ne morejo ničesar narediti.«
Kršenje koncesijske pogodbe?
Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču.
Občina Kamnik je, skladno z občinskim odlokom, koncesijo za opravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju občine Kamnik Zavetišču Horjul kot edinemu ponudniku podelila 10. junija 2013. Po določilih koncesijske pogodbe pa dejavnost javne službe zavetišča med drugim vključuje, da mora koncesionar zagotavljati tudi ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščenih živali v zavetišču.
Ker je izkušnjo kamniške občanke mogoče razumeti tudi v smislu, da v od Kamnika nekaj deset kilometrov oddaljenem Zavetišču Horjul, ki je v zadnjih nekaj letih od Občine Kamnik (po podatkih aplikacije ERAR) prejelo več kot 90 tisoč evrov, svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnjujejo dosledno, smo v omenjeno zavetišče poklicali tudi sami.Ob klicu na številko, ki je bila v času našega klica – ves dopoldan – bodisi nedosegljiva bodisi zasedena, smo po več neuspešnih poskusih le priklicali vodjo zavetišča Polono Samec. Potrdila je, da so bili o primeru seznanjeni že pred dnevi, na vprašanje, kako to, da psa kljub več prejetim klicem še niso prišli iskat, pa je dejala: »Takšna je praksa po vseh zavetiščih v Sloveniji. Oba klicatelja smo prosili, če lahko psa nekam stacionirajo, saj za pot potrebujemo kar nekaj časa. Nismo mislili v stanovanje, zgolj za neko ograjo, ali da ga nekam privežejo, da mi lahko pridemo, ker se prosto sprehajajoči psi ne pustijo prijeti, zaradi česar se velikokrat lahko samo odpeljemo nazaj. Če pes ni nekje stacioniran, potem ga mi lahko ali pa tudi ne odlovimo.«
Ob prošnji, če lahko pojasni, kaj naj bi pomenilo to, da psa lahko ali pa tudi ne odlovijo, pa nam je Samčeva dejala: »Če pes beži pred mano, kako ga naj potem ujamem?« Kako naj psa ujamejo občani, pa ni znala pojasniti, dejala je le: »To sem prosila že včeraj. Nazadnje sem govorila z nekim gospodom, ki je rekel, da bo poskusil psa s hrano zvabiti in zapreti v pesjak, nakar me bo poklical.« Ter dodala: »Sodelovanje z občani mora biti, kajti če psa vsi brcajo in nihče ni pripravljen na ta način sodelovati, da bi ga nekam zaprli, potem bo pes bežal.«»Mi, če želimo streljati psa, moramo najprej zaprositi za uporabo narkotikov na terenu, kar ni takšen problem, smo že kdaj. Večji problem je, da v takšnem okolju, kakršno je omenjeno, ko ni ničesar ograjenega, vsak narkotik potrebuje vsaj 15 minut časa, da začne delovati, preden bo pes padel dol. Običajno takrat, kadar so plašni, traja še dlje in v tem času je pes lahko že na celjski strani. Če pa ga mi ne dobimo in potem pade dol, se po možnosti podhladi, ker narkoza niža telesno temperaturo, zaradi česar je treba v tistem času psa nadzorovati, nismo naredili ničesar.«
Na vprašanje, ali so v Zavetišču Horjul, razen tega, da so občane zaprosili, naj psa nekam zaprejo, ukrenili še kaj drugega, je Samčeva, resnici na ljubo že precej nejevoljno, dejala: »Glejte, pokličite na Gmajnice. Gmajnice se sploh ne pogovarjajo o tem. Mi nimamo čarobne palčke, nismo čudežniki.«
Prelaganje bremena
Iz zgodbe bralke in pogovora s Samčevo lahko razberemo, da horjulsko zavetišče, kljub določilom koncesionarske pogodbe, ki zavetišču določa tudi obveznost ulova zapuščene živali, breme lova zapuščenih oziroma potepuških živali prelaga predvsem na pleča občanov, medtem ko sami, če gre prav razumeti, opravljajo predvsem oziroma zgolj storitve prevoza, oskrbe in nastanitve.
