Policist je v zapisu med drugim izpostavil slabo vodenje naše države in slabo upravljanje z državnimi institucijami. Začel je z besedami: »V ponedeljek popoldne, ko je o izolski tragediji že itak vsak vedel vse in preveč, me je direktor PU prosil, če se lahko predčasno vrnem v službo. Razumljivo. Glede na okoliščine bi se vrnil, tudi če me ne bi prosil. A k vragu vse skupaj, take bedake, kot je izolski morilec, smo nekoč imeli pod kontrolo z dvema kepama po buči in ne s petimi parlamentarnimi komisijami, varuhom človekovih pravic, informacijsko pooblaščenko, 15-imi evropskimi komisijami in še za bataljon družbenih parazitov brez jajc in zdravega razuma zraven. Vsi pa s petkratnikom naših plač. Za vaganje megle, da se razume.«
»Kako nam uspe uvažati samo drek?«
V nadaljevanju je namenil še nekaj besed izolskemu morilcu, potem pa nadaljeval s poklicom policista: »Poklic, bolj podvržen tveganju, tega smo se vedno vsi zavedali. Ampak v vsej moji karieri skupaj (34 let) ni umrlo toliko policistov samo zaradi uniforme kot v zadnjih dveh letih. Je to naša želja biti podobni 'najbolj demokratični' deželi sveta? Kako nam uspe uvažati samo drek in nobene dobre rešitve? In moram poudariti, zame velja popolnoma, pa za vsaj 99 % drugih policistov tudi; za ta poklic smo se odločili zato, ker smo hoteli pomagati nedolžnim, potrebnim pomoči itd. in preganjati tiste, ki delajo slabo. Ki škodijo drugim. Nobene politike ni tu, nobene znanosti. Noben noče biti državni inkasant na radarju. Samo najbolj preprosta in logična družbena pravila. Kaj je prav in kaj ni. In kdo bo tisti, ki bo poštene ščitil pred barabami. Tako preprosto je v bistvu to. Nikoli se nismo pritoževali zaradi slabih plač in delovnih pogojev, dokler zadeve niso šle čez rob sprejemljivega. Jaz sicer levih ali desnih delitev nikoli nisem maral. Zame je objektivna delitev edino pošten ali baraba. In zato, spoštovani politiki in ostali, ki odločate o naših usodah, vas imam dovolj.«
Bistvo ogorčenega pisanja
»Point mojega pisanja je ta, draga naša vlada, parlament in ostali, da vas imam dovolj. Če bi leta 91 vedel, kaj me čaka, bi takratnega načelnika UNZ nekam poslal, šel domov, spakiral kufer in šel, ne vem, mogoče na Novo Zelandijo ali v Avstralijo. Magari na Borneo ali Antarktiko. Kamorkoli. Pa nisem. Sem bil pač, tako kot večina ostalih, naiven. Danes sem 25 let starejši in nisem več toliko naiven. Res, Slovenija, idealno priložnost za uspeh ste uspeli zafurati do nezavesti. V samo 25-ih letih. Rekord nedvomno. Po moje niti kakšna Somalija ni tako blizu,« je še zapisal.
