Milan Brglez: Rad bi se postaral v dvoje

Končno imamo predsednika Državnega zbora, ki zna reči »ne«, in to na svoj račun, s svojo avtoriteto, s svojim položajem. In za tem stoji. Nazadnje mu pritrdi tudi Ustavno sodišče. Predsednika, ki se ne pusti izsiljevati, ne izigravati zakonov in ustave. Zaveda se, kaj vse lahko kot predsednik doseže. Če seveda ne sedi zgolj na parlamentarnem predsedniškem stolčku in dovoljuje daljše ali krajše govore in replike poslancem.

Doktorat na Fakulteti za družbene vede ste pisali kar deset let. Ste tako temeljiti, ste perfekcionist?

Bil sem perfekcionist, hotel sem narediti temeljito delo, nisem bil zadovoljen s standardi, ki so bili postavljeni pri nas. Spoznal sem nekaj teoretikov in se zgledoval pri njih. FDV pa mi je dopustila široko temo, ki mi je drugje po svetu ne bi: o tem, kako so stvari povezane v svetu, in o tem, kako jih vidi znanost. O ideologiji v družboslovju, ki se je ne moremo povsem znebiti. Kritika obstoječe discipline in iskanje drugačnega izhodišča. Za to sem moral naštudirati zadeve …

… četrtino doktorata zavzema našteta literatura …

(nasmeh) … res je videti, kot da sem literaturo samo iskal, a v resnici sem jo tudi vso temeljito prebral. V tistem času je bila teorija zelo pomembna, danes je bolj pomembna aplikacija teorije. Veste, znanost je lahko orodje za obvladovanje in vodenje sveta. A če jo znate prav uporabiti, to pa je v korist ljudi.

Kot predsednik Državnega zbora vlečete poteze, ki si jih vaši predhodniki niso upali. Zavrnili ste kar nekaj referendumskih pobud, delavcem migrantom ste zavrnili zbiranje referendumskih podpisov v njihovi akciji državljanske nepokorščine, podprlo vas je tudi ustavno sodišče. Do zdaj nismo vedeli, da so takšne stvari v pristojnosti predsednika DZ, čeprav je to drugi najpomembnejši položaj v državi. Se vaši predhodniki niso zavedali teh možnosti, te moči?

O vzgoji:

»Na voljo je ogromno vzgojnih prijemov, a mislim, da o tem ni dobro preveč razmišljati. Ne sme biti popolne anarhije, a tudi zunanja avtoriteta ni potrebna. Skušaš vzgojiti dobre ljudi, skušaš prenašati nanje svoje vrednote. Moji najhujši kritičarki sta hčeri. Povesta mi vse, za kar mislita, da sem narobe naredil. Moram ostati takšen, kakršen sem, pravita. Sam sicer mislim, da je resnica nekje vmes. Malo se moraš prilagajati ljudem, a vseeno moraš ohraniti dostojanstvo tako zasebno kot v javnem življenju. Predvsem pa moraš biti zvest sebi in svoji vesti. To je najvišja valuta.«

Ne da se jih niso zavedali, dalj časa so bili v politiki in so bili zato bolj pragmatični ter so ciljali predvsem na politično preživetje. Sam delam predvsem to, kar menim, da je prav, četudi je včasih težko, ker se moram odločati med svojo vestjo in politično pragmatičnostjo. A vedno izberem prvo. To se je pokazalo tudi pri tej referendumski odločitvi. Dodal bi: morda se motim, a zdi se mi, da če bi deset dni pred tem – onemogočanjem zlorabe referenduma – povedal koalicijskim partnerjem in morda širše, kaj moram narediti, da zaščitim ustavo in vladavino prava v državi, bi mi to najverjetneje tako ali drugače skušali preprečiti.

Zakaj?

Ker pač delujejo po ustaljenih vzorcih političnega obnašanja in preživetja. Ne marajo prevzemati odgovornosti in zato ne vidijo vseh možnosti, ki jih imajo v okviru obstoječega sistema. Takrat, ko sem to storil, ni bilo povsem jasno, ali je v pristojnosti predsednika DZ, da presoja, ali gre za zlorabo referenduma ali ne. Danes pa je na podlagi odločitve Ustavnega sodišča jasno, da predsednik Državnega zbora mora preprečiti očitno zlorabo. In tisto je bila tako očitna zloraba, da bo za v učbenike. Glede na to, kaj je Ustavno sodišče povedalo o kriterijih za presojo, predsedniki Državnega zbora ne bodo mogli arbitrarno odločati o predlogih.

Pa še nekaj: referendum je namenjen temu, da ljudje legitimno in legalno izrazijo svojo voljo, v tem primeru nestrinjanje s sprejetimi zakoni. Uporaba instituta referenduma za kakšen drug namen pa je zloraba te pravice. Temu se moramo vsi upreti, še zlasti pa državni organi in funkcionarji. Nihče v naši državi ne bi smel zlorabljati referenduma za to, da bi dosegal le svoje parcialne cilje. Referendum kot način odločanja je pomemben in svet, kot takega smo ga dolžni zaščititi. In še to: če tistega takrat ne bi naredil, bi nastala blokada parlamenta in ta ne bi mogel sprejeti nobenega novega zakona – kateri koli zakon bi prišel na vrsto, bi (lahko) prišlo do referenduma. To bi bilo proti duhu ustave, kajti Slovenija nima neposredne demokracije kot Švica, ampak parlamentarno, kot Avstrija ali Nemčija.

Še vedno mi ni jasno, kaj ima to opraviti z vašo »svežostjo« v politiki.

Bom odgovoril na kratko: če bi bil več časa v politiki, bi verjetno bolj taktiziral, razmišljal in se za to ne bi odločil. Ker pa sem začetnik in ker želim delati po vesti v korist državljank in državljanov, včasih povlečem potezo, ki je za slovenski politični sistem nepričakovana. V politiko sem šel, da zadeve spremenim na bolje in ne da utrjujem stanje, ki se je oblikovalo do mojega vstopa v politiko. Sicer pa, vsaka moja odločitev je lahko podvržena nadzoru drugih institucij, v tem primeru je bilo to Ustavno sodišče, ki moji odločitvi ni samo pritrdilo, ampak jo je celo podkrepilo. In zavezalo prihodnje predsednike Državnega zbora, da morajo prepoznavati očitne zlorabe in jih preprečevati. Morda samo še medklic: tudi odločitev o nerazpisu referendumov sem sprejel po temeljitih posvetih z ustavnimi pravniki, profesorji, sodniki – z levimi in desnimi. Zaupam namreč stroki. In menim, da je prav, da se politiki tam, kjer se ne spoznamo dovolj, pustimo poučiti. Tega duha je v Sloveniji še premalo ...

»Samo zato, ker sem nov, sem si drznil potegniti takšno potezo, kakšen star, preverjen politik tega ne bi nikoli storil.«

Zdaj ste spet napovedali spremembe zakona, da bo treba podpise za referendum zbirati drugače.

Sezname podpisov včasih na hitro pogledam in včasih podvomim o kakšnem podpisu, ker ima iste poteze kot prejšnji. Če je to res, je to ne le zloraba, ampak tudi kaznivo dejanje. A tega zdaj nihče ne more natančno preverjati. Moj predlog je preprost in ničesar ne omejuje, le podpise, ki se zbirajo, bi potrdili na upravnih enotah in ne pri notarjih, kot nekateri mediji zavajajoče poročajo. To bi ostalo brezplačno. Potem ko bi bil kvorum dosežen, bi se teh 2500 podpisov – lahko pa tudi manj, če bo tako določil državni zbor – štelo v celotnih 40.000 podpisov. Torej bi jih bilo na koncu treba zbrati manj. Če sem iskren, se mi ta predlog zdi bolj transparenten kot dosedanja ureditev in nisem prvi, ki se je tega domislil. Je pa sprejem te spremembe vezan na 60 glasov poslancev. Sam upam, da bodo tokrat takšen predlog podprli, če ne, pa bodo soodgovorni za nadaljevanje morebitnih zlorab, ki jih moram po svoji funkciji preprečevati.

Menda ste zelo dober šahist, prišli ste do prve kategorije.

Da, znam kaj odigrati, samo časa ni več. Moj oče je bil dober šahist, igral je na uro, šahirala sva in se prepirala. Tako sem dobil veselje. Potem sem prebiral šahovske knjige in tekmoval. Igral sem tudi z računalnikom, a ni isti občutek kot igrati s človekom, ko je pomembna tudi psihologija. To je zame še vedno zelo lepa igra, umetnost in šport. Zanimiva je, potrebuješ potrpežljivost. Pri igri z mlajšimi nasprotniki sem se naučil, da zelo dobro poznajo otvoritve, a treba je vzdržati do končnice, ta je ključna. Ni nujno, da izgubiš, četudi si materialno šibkejši. Cilj je zmaga, a včasih je tudi remi zmaga.

Mediaspeed

»Sam sem zvest in tako bo ostalo.«

Ali imate partnerje za šah, ga igrate redno? Za sprostitev?

Če bi koga imel, bi potem igrala do jutra, tako da je morda bolje, da ga nimam. (nasmeh)

Kaj pa potem počnete za sprostitev?

Naredim kaj okrog hiše in v njej ali pa grem v hribe. Včasih odigram košarko, kolektivni športi me zelo privlačijo, a imam vse manj kondicije zaradi sedanjega delovnega mesta. (nasmeh) A res želim, da projekti dobro tečejo, zato se temu zadnje čase odrekam.

V kako visoke hribe?

Sredogorje, okoli 1500 m. Ne aktivno plezarjenje, od 500 do 1000 metrov višinske razlike, enodnevne ture. Da požene kri in si vesel, da si prišel na vrh.

S kom hribolazite?

Z Matejo, partnerko.

O dolgoletnem partnerstvu:

»Treba je najti čas za partnerja in za to, kar počneta skupaj, drugače je težko sobivati, ne moreš živeti drug mimo drugega. Osnovno razumevanje se mora vzpostaviti, potem pa ima vsak par svojo delitev dela. Rad bi se postaral v dvoje.«

Izjavili ste, da ste zvest zunajzakonski partner že več kot pol stoletja, a na vaši roki vidim prstan.

Prstan imava za naju. Na formalnosti pa nikoli nisem dal veliko. Midva si vse deliva. Mislim, da če misliš resno, bolj drži. Lahko kaj uradno podpišeš, pa ni nič iz tega. A glede tega sem relativno zvest in stanoviten. (potrka na mizo)

Relativno? (smeh)

Ne morem reči absolutno, ker je to filozofska kategorija. Sam sem zvest in tako bo ostalo.

Dve hčeri imate, kaj počneta?

Obe študirata, ena končuje primerjalno književnost, vzporedno študira še pravo, druga pa je začela študij na fakulteti za družbene vede, tržno komuniciranje. Torej je ne bom nič učil. (nasmeh)

Ampak malo pa gresta po očetovih stopinjah!

So stvari, ki so pomembne. Pravo je pomembno, komunikacija je pomembna, jezik in književnost sta tudi pomembna. Mislim, da danes potrebuješ izobrazbo, potem pa potrebuješ še priložnost, da pokažeš svoje znanje, izobraževati pa se boš moral itak vse življenje.

Izjavili ste, da se bojite, da nam bodo vsi študenti ušli v tujino.

Ni vedno miren

Čisto na koncu pogovora sem predsedniku Državnega zbora rekla, da se mi zdi, da je zelo miren, da ga nič ne vrže iz tira. Pa je rekel, da ni vedno tako miren, da ima včasih trenutke, ko ga morajo »nazaj držati« njegovi svetovalci v kabinetu. In da je za svetovalce izbral takšne ljudi, ki si mu upajo povedati, kdaj misli in dela narobe. Da je bil takšen tudi kot profesor na fakulteti, saj je rad ustvarjal učence, ki so postali boljši od učitelja.

Tega se res bojim. Pri nas še vedno ni pravih priložnosti, priznanja, zadoščenja. Dobro je, da gre mlad človek tudi malo v tujino študirat. Včasih smo odraščali v vojski, danes pa to nadomešča študij v tujini. Bil sem predstojnik katedre in vem, da je to koristilo boljšim in slabšim študentom. A pri nas potem ni ustreznih delovnih mest, in če dobijo priložnosti v tujini, jih je težko spraviti nazaj. Evropska unija je zdaj itak »naš dom«, a delovna mesta bi morali razvijati pri nas, da bi mlajše generacije imele možnost. Družba bi morala prenašati znanje na naslednje generacije in jim ponujati izzive, zanimiva delovna mesta.

Še vedno verjamete v politiko in politike? Številni Slovenci imajo o obojem zelo slabo mnenje.

So omejitve glede tega, kar lahko narediš, zato je treba sprejemati določene pragmatične rešitve. Politika je zame sodelovanje, brez tega ni nič. Ne verjamem pa, da so vsi politiki enaki. Če bi to verjel, ne bi šel v politiko. Že na začetku sem vam rekel, da sem si samo zato, ker sem nov, drznil potegniti takšno potezo, kakšen star, preverjen politik tega ne bi nikoli storil.

Vam ni žal?

Ne, to bi naredil še enkrat. Ko misliš, da imaš prav, je treba stati za tem in to narediti. Je pa res, da vsak nima te možnosti, je včasih ne vidi ali pa ne želi imeti.

Vaše želje v zasebnem življenju?

Da bi moji hčeri doštudirali, našli zaposlitev, za katero ni nujno, da bo najbolje plačana, ampak da se bosta v njej dobro počutili, ki bi ju izpolnjevala, potem pa bomo srečno živeli do konca svojih dni. (smeh)