O Tomažu Robeku iz Lovske družine Gorjanci je pred dobrim mesecem govorila vsa Slovenija. Zgodba o tem, kako ga je napadel 90-kilogramski medved, je zakrožila po večini slovenskih medijev. Lovcu se je uspelo rešiti iz krempljev kosmatinca in danes lepo okreva.
arhiv
Po Gorjancih se po oceni lovcev trenutno gibljejo štirje medvedi, tudi medvedka z mladičem. (fotografija je simbolična)
Z Robekom smo se nazadnje pogovarjali konec julija v novomeški bolnišnici, to je bilo en dan po napadu. Zanimalo nas je, kako je z njim dober mesec pozneje. Za snidenje se dogovorimo na Velikem Cerovcu, kjer živi s partnerico, na srečanje pa povabimo še starešino Lovske družine Gorjanci Žarka Kreseta.
Niso ga odstrelili
Gosta prideva pred gostiteljem, saj se je ta malo dlje zamudil na fizioterapiji, kamor hodi razgibavat poškodovano nogo.
»Tomaž je mlad jager, zelo je zagnan,« Robeka pohvali starešina in nadaljuje, da ima njihova lovska družina, ki trenutno šteje 70 članov, kar precej podmladka; letos sicer le eno pripravnico, a v preteklih letih so imeli po štiri ali pet novincev, eden od njih je bil pred dvema letoma tudi Robek.
Veliko ljudi se sprašuje, ali so njihovi lovci in člani LD Trdinov vrh, ki so po napadu na Robeka dobili dovoljenje za odstrel tistega medveda, to tudi naredili. »Tisto dovoljenje je veljalo do 15. avgusta in lahko povem, da ga nismo odstrelili. Mislim, da sem se jaz z njim srečal prejšnji teden, ko sem čakal pujsa. Videl sem temno senco, ki je preskočila pot, in čisto lahko bi bil on,« reče Krese in doda: »Ta medved, ki naj bi ga odstrelili, lovcem ni dal posebnega veselja, saj gre za mladiča in streljati nanj nikomur ni ne v veselje ne v čast.« Po tistem, ko je napadel, je sicer obstajala možnost, da bi dobil veselje do napadov, a vendarle je čisto možno, da se je ustrašil in tega ne bo več počel.
Janja Ambrožič
Tomaž Robek in starešina Lovske družine Gorjanci Žarko Krese sta dobra prijatelja.
Na berglah
Janja Ambrožič
Noga je še otekla, a sicer se lepo zdravi. Tomaž rano večkrat dnevno previja in umiva.
Pridruži se nama Robek, nasmejan, kakršnega so naši bralci spoznali že julija. »Zdaj že en teden hodim na fizioterapijo v Novo mesto. Vaje delam tudi doma. Veste, so mi rekli, da moram nogo čim več razgibavati, priporočili so mi hojo v naravi. Imam omejeno gibanje stopala, ne morem ga dvigniti nazaj. Vse skupaj je tudi še otečeno,« v nekaj stavkih pove Tomaž, ki do mize, kjer sediva s Kresetom, pride s pomočjo bergel.
Rana na njegovi nogi se lepo celi, nima težav z gnojenjem in vnetjem, kar je verjetno tudi posledica njegove doslednosti, kajti dva- do trikrat dnevno si odstrani povoje, umije rano in zamenja povoje, nogo tudi hladi z ledom. »Del rane je še 'gluh', ampak menda se bo pozdravilo. No, na nogi imam tudi nekaj lukenj, saj kirurgi preprosto niso imeli kje vzeti mesa, ki ga je medved odtrgal.«
Vesel je, da je zdaj doma, saj je v bolnišnici preživel dolgih 16 dni.
V gozdu bo žvižgal
»Glavno je to, da me dogodek ni prestrašil. Še vedno pravim, da bom ostal lovec. A sem se iz tega tudi nekaj naučil, v prihodnje bom bolj pazljiv; ko bom hodil po gozdu, si bom pel in žvižgal, da bodo medvedi vedeli, da sem tam, in se ne bo več zgodilo kakšno presenečenje.«
Kdaj bo šel spet na jago in v službo, ne ve, kajti njegovega zdravljenja ne bo še kmalu konec – ko se bo pozdravila noga, ga čaka še operacija rame, ki si jo je med borbo s kosmatincem poškodoval. Domneva, da si je natrgal kite, kajti slikanje je pokazalo, da ni nič zlomljeno.
Janja Ambrožič
Kuža Muri komaj čaka, da bo Tomaž lahko hodil brez bergel in ga bo vzel s sabo na sprehod.
Poklicni voznik
Sicer je Robek poklicni voznik kamiona, zaposlen je v kmetijski trgovini Trbanc v Novem mestu, včasih pa je delal kot samostojni podjetnik, takrat je vozil v tujino. »Prej sploh ni bilo časa, da bi se vpisal med lovce, zdaj ko ne vozim več špedicije, sem pa lahko naredil, kar sem si že dolgo želel.«
Od 26. julija imajo v LD Gorjanci svojega Meda (zapis z veliko začetnico ni pravopisna napaka), kajti Tomažu so ljudje po bližnjem srečanju z medvedom nadeli ta vzdevek. »Že v bolnišnici so me sestre začele klicati Medo, potem se me je pa to ime čisto prijelo. Po novem bom tudi dvakrat praznoval rojstni dan, z lovci ga bom takrat, ko ga ima Medo, to je 26. julija, z domačimi pa novembra, ko ga ima Tomaž.«
Janja Ambrožič
Z dvorišča domačije na Velikem Cerovcu, kjer živi Robek, se zelo dobro vidijo Gorjanci.
Janja Ambrožič
