Novice Svet24

900.000 evrov želi SDS s tožbo iztržiti od države.

Pa začnimo s stranko SDS, ki je ubrala godrnjavčkov naskok. Gre za taktiko nenehnega godrnjanja in iskanja krivcev za stvari, ki so se dogodile v preteklosti, pri čemer zmanjka populističnih tem, ki bi se tikale naše prihodnosti. Po dolgoletni gonji zaradi povojnih pobojev, glasu razuma o tem, kako ne razumejo poroke istospolnih parov in dejstva, da stari starši ne morejo posvojiti lastnega vnuka in pri tem vnuku postati še mati ali oče, je teh tem zmanjkalo, stranka SDS pa utihnila. Ponovno so se oglasili šele z interpelacijo ministrice Anje Kopač Mrak, ko so ob aferi koroških dečkov ponovno razpeli jadra na račun slovenskih otrok. In potem je bila zopet tišina. Med počitnicami zares ni bilo nobene primerne populistične teme, ki bi jo Janševi vojaki lahko izkoristili za nabiranje političnih točk. Do trenutka, ko se je zgodila tragedija v Izoli, v kateri sta življenje izgubila policist in zdravnik. No, tokrat so vložili interpelacijo zoper zdravstveno ministrico zaradi splošno slabega zdravstvenega sistema. Čeprav je bila stranka SDS na oblasti v času debelih krav, ko je zdravstvena reforma že bila potrebna, je njihova ministrica ni izpeljala. Tako zdaj raje godrnjajo zaradi trenutnega stanja, ki je res še slabše kot takrat. Za piko na i pa so se odločili tožiti državo, in to za skoraj 900 tisoč evrov. Razlog? Vpliv afere Patria na državnozborske volitve leta 2014. Mimogrede, znesek, ki ga stranka zahteva, je enak tistemu, ki ga SDS s sofinanciranjem političnih strank plačamo davkoplačevalci v dveh letih. Volitve so vse bližje in naskok nanje je treba začeti, pa čeprav samo z godrnjanjem.

Vpoklic starih borcev

KMA

Ko zmanjka svežih idej, je čas, da povprašamo starešine, kako naprej. Tega so se poslužili pri SD, ko so obudili forum starejših. Stari borci očitno vedo, kako se stvarem streže.

Socialni demokrati, čeprav navzven prevetreni in osveženi z mladimi obrazi in drugačno politiko, so v bistvu samo ovitek za staro osrčje naslednice komunistične partije. Svojo staro gardo so vpoklicali tudi v zadnjih mesecih, tik preden so se začeli vzpenjati po lestvici priljubljenosti strank. »Stari partizani« v stranki (če jih lahko simbolno tako poimenujemo) pač očitno še vedno vedo, kako se stvarem streže. Spomnimo, da so v stranki decembra lani obudili forum starejših, pri katerem sodelujejo tudi nekdanji predsednik Milan Kučan in nekdanji predsednik stranke Janez Kocijančič pa Franc Hočevar in Milan Potrč. To je bil nedvomno več kot uspešen manever SD, ki je očitno uspešno začela prevzemanje volivcev Desusu. Forum se namreč ukvarja prav z usklajevanjem pokojnin, urejanjem pravic starejših ter vprašanji, povezanimi z domskim varstvom.

12 odstotkov volivcev po javnomnenjskih raziskavah podpira SD.

Na juriš iz zasede so v SD uporabili vsaj trikrat v zadnjem letu in tudi to se je več kot očitno obrestovalo. Seveda ob tem govorimo o nasprotovanjih, ki so se pojavila znotraj koalicije. Šlo je za boj za nadzor v podjetju Slovenski državni gozdovi in na njegovem sedežu, sledilo je krhanje koalicije zaradi Anje Kopač Mrak in nato je udaril še Mladi forum, podmladek SD, ko je podpiral demonstracije proti vladi. Takšne gverile so očitno slovenskemu volivcu všeč, saj se stranka nenehno vzpenja po lestvicah priljubljenosti in je na nekaterih celo prehitela SDS, ki je bila sicer dolgo časa trdno v sedlu prvega mesta.

Tipični Slovenec

sta

Tiho ždenje v senci, čakanje na soj žarometov in uperjanje prsta v druge je tisto, kar opisuje ravnanje Erjavčevega Desusa. Ali bo to uspelo izboljšati slabe rezultate po javnomnenjskih raziskavah?

Obnašanje tipičnega Slovenca je takšno: jaz sem car, in če gre karkoli narobe, se mi vsekakor godi krivica. Tako bi lahko opisali tudi manevre stranke Desus oziroma Erjavčev one man band, kot se že dlje časa govori po hodnikih državnega zbora. Kakšni predlogi za boljši jutri, če izključimo zahteve po višjih pokojninah, so prišli iz vrst te stranke? Če se zelo potrudimo, se jih niti ne spomnimo. In kaj je Desus v zadnjem času storil? Prav nič omembe vrednega. Tiho sedijo v vladi in čakajo na soj žarometov. So se pa ob močnem padcu podpore stranki začeli pritoževati, da jim SD krade volivce. Zanimivo, da krivde predsednik stranke ni poiskal pri sebi, ves čas namreč stoji v ospredju stranke, temveč je, kako tipično, prst usmeril drugam. Sicer pa je kazanje na druge, bolj kot ukvarjanje s svojimi napakami, že kar ustaljena praksa stranke upokojencev. Najbolj jim gre na živce prav SD, saj je več kot očitno zagrizla v njihovo jabolko in jim odžrla volivce, hkrati pa se nikakor ne znajdejo v novi situaciji, ko očitno niso več edini, ki se borijo za volilno bazo upokojencev, ki je izjemno velika, najbolj zanesljiva, pa še vse večja postaja. Držati se tam nekje v ozadju, v stilu tipičnega Slovenca, je vprašljivo, kar zadeva napad na volivce pred volitvami. Ali pa bodo morda ponovne obljube o višjih pokojninah in rednem regresu za upokojence tisto, kar bodo volivci vseeno kupili. Vprašanje je, kdaj se bodo ljudje naveličali vedno enih in istih potez in trditev o nedolžnosti, čeprav so prsti ves čas v marmeladi.

Polžev premik

sta

Počasnost pa je tista, ki jo pripisujemo Cerarjevi SMC. Počasni so pri izbiri ministrov, pri iskanju rešitev, včasih pa tudi pri najbolj preprostih odgovorih. Ali so zato odločitve toliko boljše?

Premikanje po polžje pravzaprav ni nič novega. Tega se stranka SMC poslužuje ves čas. Dolgemu razmišljanju, ki naj bi bilo tudi tehtno, sledi preudaren zaključek, ki pa se žal ne izkaže vedno za takšnega. Stranka pred vsako politično odločitvijo opravi dolg premislek, ki pa mu velikokrat sledi razočaranje. Vzrok za tovrstno počasno taktiko gre iskati v pretežno akademskih sferah, od koder prihaja precejšnji ali pa vsaj vidnejši del stranke. Predvsem se je polžev premik videl pri izbiri nove finančne ministrice, ko je Cerar za nov predlog potreboval več kot mesec dni. Na srečo se je zadeva vlekla čez poletje, ko je država stagnirala. Je pa neskončno dolgo iskal tudi gospodarskega ministra konec leta 2014.

Leta 2014 je stranka v nedogled iskala novega gospodarskega ministra.

Polžje premikanje so SMC očitali tudi v času migracijske krize, ko so bili po mnenju mnogih ukrepi sprejeti prepozno. Spomnimo, kako je SMC-jeva ministrica tehnične ovire (tokrat pustimo ob strani, ali so potrebne ali ne) na meji postavljala že po tem, ko je mimo Slovenije že odšel glavni migracijski val. Stranka jeprav zaradi svoje akademske počasnosti pod pretvezo preudarnosti marsikoga razočarala in ji zato tudi slabo kažejo javnomnenjske raziskave, ali pa vsaj ne tako dobrega rezultata kot na zadnjih parlamentarnih volitvah. Počasnost stranke pa se kaže tudi v tem, da se bliža interpelacija proti ministru Petru Gašperšiču, a se stranka okoli tega uradno še ni izjasnila. Vemo samo, da ministra vsi poslanci ne bodo podprli, pa še to le na podlagi izjav posameznikov.

Na svoji zemlji

sta

Po krizi identitete, ko so se odcepili od SDS oziroma niso želeli več biti njihov satelit, je NSi našla svoj prostor pod soncem, a kaj ko vsake toliko najboljši sosed preskoči ograjo in pristane v njihovem zelju.

Biti na svoji zemlji oziroma biti nikogaršnji satelit je bila očitno najboljša poteza Nove Slovenije zadnjih nekaj let, saj jim javnomnenjske raziskave po uporu SDS in popolni odcepitvi kažejo dobro. Podali so se po poti iskanja svoje identitete in jo našli v ukrepih za boljše gospodarstvo in večjo blaginjo ljudi. A še vedno vsake toliko trčijo ob SDS. Tako je bilo tudi pred dnevi, ko jim je stranka tik pred nosom speljala interpelacijo zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc. Čeprav so želeli ohraniti svoj prav in so še razmišljali, ali bi kljub vsemu vložili še svojo interpelacijo, so se včeraj odločili, da tokrat podprejo svojo veliko sestro in k interpelaciji prispevajo še svoje podpise. Da so odslej zares čisto na svoji zemlji, so bolj ostro začeli kazati letos spomladi, ko so izjemno ostro obsodili tudi dejanja predsednika SDS Janeza Janše, ko je Ljudmila Novak tudi dejala, da sodelovanje v koaliciji z SDS ni možno, vse dokler bo predsednik oseba, ki jo vodi zdaj. Vse od takrat je tudi jasno, da se njihovi najbližji sosedi obnašajo kot tipični slovenski sosedje. Gledajo, kako raste trava čez ograjo, in tako kot v primeru Kolar Celarčeve tu in tam skočijo v zelje. Bodo pa v NSi tovrstno politiko marljivega vrtičkanja na svojem nadaljevali in se ne bodo pretirano obremenjevali s sosedi ter njihovim početjem, pa čeprav ima lahko to nanje velik vpliv.