V začetku avgusta je presenetila novica, da je upravno sodišče razveljavilo odločbo ministrstva za zdravje v zvezi z ukrepi, ki jih je naložilo UKC Ljubljana. Javna uprava pri nas očitno deluje tako, da so prebivalci vse manj varni. In to povsem zakonito.
STA
Ministrstvo bo dalo UKC Ljubljana novo odločbo, po kateri bodo morali urediti zadeve v skladu s pravilniki.
Upravno sodišče je jasno zapisalo, da je odločbo razveljavilo zato, ker ministrstvo za zdravje UKC Ljubljana ni dalo časa, da se vanjo poglobi in poda svoje pripombe. Ministrstvo bo dalo UKC Ljubljana novo odločbo, po kateri mora vodstvo te javne ustanove urediti cel kup stvari, da bo delalo po vseh pravilih. Vodstvo pa zatrjuje, da je veliko stvari že uredilo.
Utrujen zdravnik je za bolnika nevaren
Posebej zanimiva je kadrovska politika na nevrološki kliniki, verjetno pa tudi v drugih enotah UKC Ljubljana.
Ne gre zgolj za papirnate zadeve, pač pa tudi za varnost bolnikov. Že samo to, da lahko zdravniki poleg svojega rednega dela opravijo še toliko nadur, delajo v dežurstvu, ob nedeljah, praznikih in ponoči, vzbuja skrb. Vsak normalen človek je utrujen že po osmih urah dela. Zdravniki, ki naj bi skrbeli za zdravje ljudi, pa, tako je vsaj videti, delajo tudi po 24 ur zdržema.
Na podlagi plačilnih list dveh zdravnic takega oddelka na nevrološki kliniki, o čemer smo že poročali, smo videli, da sta v enem mesecu povprečno delali devet ur na dan vse dni v tednu. Toda to je samo povprečje. Večinoma je tako, da nekatere dneve zdravniki delajo najprej v rednem delovnem času, potem pa imajo še dežurstva in nadure, tako da je povsem mogoče, da so na delovnem mestu tudi po 24 ur ali več. To pa zna biti za bolnike nevarno. Dokazali so namreč (v mnogih raziskavah), da so zdravniki po tako dolgem delavniku od utrujenosti dobesedno pijani. Niso več sposobni osredotočenega razmišljanja, to pa lahko vodi v napake tako pri diagnozah kot pri zdravljenju.
Medli odgovori iz UKC Ljubljana
Problem v UKC Ljubljana je, da ni pravega nadzora nad tem, koliko kdo dela. Sicer trdijo, da so sistem evidentiranja prisotnih uredili, vendar pa so odgovori, ki smo jih dobili iz službe za stike z javnostjo, tako medli, da na temelju tega ni mogoče sklepati, ali to zagotavlja varnost bolnikov. Medli odgovori zato tukaj ne pridejo v poštev.
Dokler torej ne bomo vedeli, kako je z novo odločbo ministrstva za zdravje, in tudi natančno, kako so posamezna področja uredili, bo ostalo dejstvo, da ljudje, ki se zdravijo v UKC Ljubljana, niso varni.
Nenavadna kadrovska politika
STA
Na razrešitev z mesta vodje projekta TeleKap se dr. Žvanova ne more pritožiti.
Posebej zanimiva je kadrovska politika na nevrološki kliniki, verjetno pa tudi v drugih enotah UKC Ljubljana. Poročali smo že, da so v letu in pol zaposlili kar nekaj zdravnikov specialistov (med drugim), vendar pa nikogar na oddelku intenzive za bolnike z vaskularno nevrološko bolezen, kamor sodi tudi možganska kap. Pa prav tu je pomanjkanje zdravnikov specialistov največje. To je oddelek, ki ga je kot predstojnica vodila prof. dr. Bojana Žvan.
Ko je prišlo do afere Radan, jo je tedanji v. d. generalnega direktorja s tega mesta razrešil. Dobila je odločbo, po kateri zdaj dela kot sobna zdravnica. Malo kasneje pa je dobila še obvestilo, da je razrešena tudi z mesta vodje državnega projekta TeleKap. Na to se je pritožila na delovno in socialno sodišče, ki pa je ugotovilo, da sklepa o razrešitvi z mesta predstojnice ne more razveljaviti. Po naši zakonodaji imajo možnost za zagotovitev sodnega varstva samo direktorji (po zakonu o zavodih). Če bi bila na primer Žvanova strokovna direktorica, bi sodno varstvo imela, tako pa ga nima in njena pot za dosego pravice je zaprta. Razrešena je bila namreč brez vsake utemeljitve oziroma dokazane kršitve. To pa se ne more zgoditi prof. dr. Davidu Vodušku, ki je bil ves čas na mestu strokovnega direktorja, ko se je dogajala najhujša afera v slovenskem zdravstvu v zgodovini, in ki je kot strokovni direktor za to nedvomno odgovoren.
sta
Dr. David Vodušek je bil ves čas najhujše afere v slovenskem zdravstvu strokovni direktor.
Obvestilo namesto odločbe
Na razrešitev z mesta vodje projekta TeleKap pa se Žvanova sploh ne more pritožiti, ker zanjo ni dobila odločbe, temveč samo obvestilo.
Iz tega lahko sklepamo, da so naši zakoni spisani tako, da imajo samo določeni kadri pravico do sodnega varstva, medtem ko je drugim odvzeta oziroma možna le, če se dobro spoznajo na te zapletene paragrafe. Tako potem pride do nesmisla, da je najbolj izobražena zdravnica na tem področju degradirana na raven sobne zdravnice, ne da bi za to obstajal logičen razlog. Ravno narobe! V sodnem postopku zoper obdolženega dr. Ivana Radana se je točno pokazalo, da so jo pri obveščanju namenoma obšli, da ni mogla težav urediti. Pa tudi, da je na pomanjkanje zdravnikov opozarjala ves čas, kot tudi na problem paliativne oskrbe oziroma »enote step down«, ko zdravljenje bolnika ni več mogoče. To je mnoge očitno zelo motilo, zato je bila razrešena. Vsi tisti, ki so ves čas na odgovornih položajih, pa so kljub temu na njih ostali. Kar je še dodatno skrb vzbujajoče.
STA
sta
