Jeseni 2014 sta gradbena delavca ob koncu delovnega dne na terenu zavila v bližnji lokal na pijačo. Spila sta vsak po en radler. Ker pa je podjetje prav takrat izvajalo nadzor so pri obeh preverili prisotnost alkohola. Alkotest je pokazal 0,12 grama alkohola na kilogram krvi (0,12 promila ali po novem merjenju v prometu 0,06 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka). Zaradi ravnanja po načelu ničelne tolerance, so oba zaposlena odpustili.
Delavca sta se pritožila. Že sodišče prve stopnje je tako za enega zaposlenega razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi. Pri GVO pa so vztrajali in kljub temu, da je bila sodba pravnomočna in da so morali delavca spet zaposliti (kar so tudi storili), zahtevali še presojo vrhovnega sodišča. Poudarili so, da njihovi delavci na terenu opravljajo taka dela, da že najmanjša napaka lahko pomeni tveganje za poškodbe pri delu. Od tod ničelna toleranca glede alkohola in od tod tudi vztrajanje pri pritožbi vse do vrhovnega sodišča.
»Da uveljavi svoj legitimni interes za preprečitev alkoholiziranosti na delu, je imela tožena stranka na voljo tudi blažje ukrepe, kot sta disciplinski postopek ali redna odpoved,« so zapisali vrhovni sodniki in še enkrat poudarili, da je stališče delodajalca, da je mogoče ne glede na druge okoliščine za vsako, tudi najmanjšo stopnjo prisotnosti alkohola na delu podati delavcu zgolj izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju z določbami zakona o delovnem razmerju.
Ker podjetje pri izredni odpovedi delovnega razmerja ni upoštevalo vseh okoliščin, sta delavca po poldrugem letu dobila službo nazaj, GVO pa jima je moral izplačati tudi vse v tem času izgubljene plače, piše Dnevnik.
