Petru Doklu iz Čuril se je vsak dan začel enako. Sredi noči se je usedel v kombi in razvažal kruh. »Čez dan je bilo bolj malo počitka. Ko sem se vrnil z dela, preprosto nisem mogel spati. Pa še gradnjo hiše smo zaključevali, tako da dela doma nikoli ni manjkalo,« se spominja časov pred dobrim poldrugim desetletjem.
Kot bi ugasnil luč
Potem pa se je poleti leta 2000 – prav tisto leto je bil star 40 let – zgodilo. S kombijem je peljal proti Staremu trgu ob Kolpi, in ko se je že spuščal proti vasi, je doživel infarkt. Takrat seveda tega ni vedel. »Bilo je, kot bi ugasnil luč. Zmanjkalo me je in zapeljal sem s ceste. Na srečo je avto ustavilo grmovje, da ni zdrsnil v dolino. Zelo hitro sem prišel k zavesti, tisti, ki je peljal za mano, pa je povedal, da sem, preden sem zapeljal s ceste, še pospešil. Jaz se tega ne spominjam,« pripoveduje Dokl, ki je najprej pomislil, da je za volanom za trenutek zaspal. Po nesreči drugih težav ni imel, le pod levo lopatico je čutil bolečine. Zdravnica ga je takoj napotila na ultrazvok v Novo mesto, kjer pa so ugotovili, da je imel infarkt in da je 20 odstotka srca odmrlo.
»Čez nekaj dni so me sprejeli v novomeško bolnišnico. Imel sem srečo, da sem do takrat ostal živ. Po mesecu dni so me odpustili. Užival sem zdravila, polovično so me upokojili. Vse je bilo v redu in nisem imel nikakršnih težav. Igral sem tudi v Mestni godbi Metlika, ki sem ji zvest od sedmega razreda osnovne šole,« pripoveduje.
Decembra 2011 pa so znova nastopile težave. Čutil je, da mu pojenjajo moči, ni imel več apetita, kopičili so se problemi … Ni mogel spati, saj ga je dušilo. Tudi sicer je težko dihal in vse težje je govoril. »Mesec dni sem hodil okrog zdravnikov, pošiljali so me sem in tja, dobil sem še dodatna zdravila, a ni bilo nič bolje. Psihično sem bil že tako na koncu, da me je minevala volja do življenja. Končno me je poklical kardiolog iz novomeške bolnišnice, nato pa so me poslali v UKC Ljubljana.«
Vredno se je boriti za življenje
Ostalim pomaga tako, da deli svojo izkušnjo
Peter je tako hvaležen, da je s presajenim srcem preživel dobra štiri leta, da bi bil pripravljen takoj lastniku vrniti srce, če bi ga potreboval. Ker to ni mogoče, se želi oddolžiti tako, da pomaga vsakomur, kolikor lahko: "In če bo kdo pred dilemo, pred kakršno sem bil jaz, bom z veseljem delil svojo izkušnjo. Na lastni koži sem občutil, kako pomemben je pogovor med pacienti."
Tam so se Petru spet začele vračati moči. Pravi, da je začutil, da je prišel v roke ljudem, ki mu lahko pomagajo. Najraje pa je bil sam, veliko je razmišljal, ker je sam pri sebi želel razčistiti določene zadeve, za katere morda prej niti ni imel časa. Zlasti pa se je takrat zavedal, kako pomembna je psihična stabilnost, in prišel je do spoznanja, da se je vredno boriti za življenje. Tudi osnovne življenjske funkcije so se mu s pomočjo infuzije začele vračati.
A ker je bilo njegovo srce povečano, saj je bilo veliko kot žoga, so mu zdravniki povedali, da zanj ni druge možnosti, kot da mu presadijo srce. »To me niti ni posebno presenetilo, saj mi je že kardiolog v Novem mestu omenil, da mi bodo morali najbrž zamenjati srce. Vedel sem, da nimam druge izbire, če želim še živeti. Da imam pravzaprav le dve možnosti: ali mi presadijo srce ali pa grem na drugi svet. In če bi se zgodilo slednje, sem podpisal, da mi lahko vzamejo vse organe, ki bi jih potrebovali. Tako sem želel pomagati drugim. Na onem svetu tako in tako ne bom ničesar več potreboval,« se nasmehne danes.
Dali so ga na čakalno listo Eurotransplanta. Dokl je verjel, da bodo našli primerno srce tudi zanj, čeprav ima redko krvno skupino 0+.
Drugi maj 2012 ima danes za svoj drugi rojstni dan. Zdravnica ga je na tisti praznični dan zbudila ob pol treh zjutraj in mu povedala, da ga bodo odpeljali na operacijo. Prišel je dan, na katerega je čakal štiri mesece. »Ko sem se po operaciji zbudil iz narkoze, sem čutil neizmerno energijo. Kako lep občutek je bil to! A sem hkrati ugotovil, da na levo oko vidim le črto. Počila mi je namreč žila v glavi. Spet so me uspavali in uredili tudi to, tako da zdaj vidim normalno,« ne more pozabiti dogodkov izpred štirih let.
Hvaležen za življenje
Nekaj dni po operaciji je že sedel na postelji in kmalu je začel hoditi, po desetih dneh pa je bil že v domači oskrbi. A še preden je odšel domov, ga je zanimalo, čigavo srce je dobil. Izvedel je, da je bil drugi na čakalnem seznamu, a ker je bil prvi s seznama zelo daleč, so ga pač presadili njemu. Čas od odvzema srca mrtvemu darovalcu do vsaditve bolniku ne sme biti namreč daljši od štirih ur. Dokl pravi, da mu je ta informacija zadostovala in nič več ni spraševal.
Peter Dokl pravi: "Življenje je lepo in pomembno je, da ga živimo. A to marsikdo spozna šele, ko je za njim takšna ali podobna preizkušnja, kot je bila za mano."
Takoj je začutil, da je z novim srcem prišla ogromna sprememba. Spoznal je tudi, da bo moral spremeniti življenje in predvsem več pozornosti nameniti sebi. »Predvsem moram poslušati svoje telo. Paziti moram, kaj pojem, in če se prekršim, telo to hitro sporoči. Še sreča, da skoraj vso hrano pridelamo na ekološki način sami doma. Že leta 2002 sem se invalidsko upokojil, kar pa ne pomeni, da moram poležavati. Nasprotno, paziti moram, da sem ves čas zaposlen, da nenehno nekaj počnem. To je moja terapija. Težkega dela se izogibam, sicer pa sem ves čas v gibanju. Pa tudi glava mora ves las razmišljati, zato se nisem odrekel igranju na pozavno v godbi. Po operaciji sem začel tudi peti. Sem ljubitelj starih motorjev, in ker sem po poklicu avtomehanik, mi moje znanje pride še kako prav,« pravi Dokl, ki zatrdi, da se počuti odlično.
Po naravi je že od nekdaj veseljak, odkar ima novo srce, pa je še toliko bolj vesel že takoj zjutraj, ko se zbudi. »Res imam nekaj tablet, ki jih bom pač moral uživati do konca življenja, a drugače je vsak dan zame novo doživetje. Zahvaljujem se darovalcu srca in njegovi družini, ženi Mariji, sinu Petru in hčerki Martini, ki so mi stali ob strani, kardiologom ter vsemu osebju v kliničnem centru, ki so mi podaljšali življenje. Življenje je lepo in pomembno je, da ga živimo. A to marsikdo spozna šele, ko je za njim takšna ali podobna preizkušnja, kot je bila za mano,« pripoveduje Peter, ki zatrdi, da zanj možnosti, da ne bi šel na operacijo, sploh ni bilo. »Vedel sem, da moram iti, in verjel sem, da jo bom dočakal. V takšnih primerih ne sme človek nikoli dvomiti in zaupati mora zdravnikom.«
Seveda se Dokl dotakne tudi darovalcev organov in tistih, ki še razmišljajo o tem: »Apeliram na ljudi, da se odločijo za ta korak. To je zelo plemenita poteza. Na onem svetu tako in tako nihče ničesar več ne potrebuje, lahko pa kot darovalec nekomu reši, podaljša in polepša življenje. In kaj si lahko še več želimo!«
