Obstaja še druga možnost – da državi s pisno privolitvijo obljubite svojo nepremičnino. Če jo imate. Takšni so zakoni in vse več ljudi se vsaj zadnjih nekaj let boji zaprositi za socialno pomoč.
67-letni Miroslav Troha je državljan, ki mu ni vseeno, kaj se v tej državi dogaja, zato se tu in tam oglasi, napiše kakšno pritožbo ali predlog spremembe zakonodaje na katero od ministrstev. Zna tudi pohvaliti, na primer uradnike na davčni upravi. Tokrat ga je predramil varstveni dodatek, s katerim se upravičencem za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanjem trajnih potrošnih dobrin …) in niso stroški za zagotavljanje minimalnih življenjskih potreb.
Varstveni dodatek je namenjen ljudem, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Z letom 2012 sta se tako državna pokojnina kot varstveni dodatek prenesla med socialnovarstvene prejemke, ki se pod določenimi pogoji upoštevajo pri dedovanju po osebi, ki jih je prejemala. Prejemniki varstvenega dodatka, ki so lastniki nepremičnine, te v času prejemanja varstvenega dodatka ne smejo prodati, podariti ali kako drugače obremeniti.
Dediščina prinaša tudi bremena
Česa ni treba vračati?
Za zdaj se ne vračata izredna denarna pomoč kot pomoč pri kritju stroškov pogreba (pogrebnina) in pravica do enkratne izredne denarne socialne pomoči po smrti družinskega člana (posmrtnina). Prav tako dedičem ni treba vrniti socialne pomoči, če je zapustnik socialno pomoč prejemal 12 mesecev ali manj. Če je socialno pomoč prejemal dlje, se pri vračilu odbije 12 najvišjih mesečnih prejemkov socialne pomoči, pri drugih prejemkih pa velja vračilo le 2/3 zneskov.
Ljudje se bojijo, da bodo izgubili svoje hiše ali stanovanja, vendar so lahko mirni – nihče jim ne bo vzel strehe nad glavo. Posledice bodo čutili šele dediči. Če bo torej moj oče prejemal varstveni dodatek, ali bomo morali po njegovi smrti njegovi otroci državi ta znesek vračati, se sprašujejo številni. »Ne gre za vračanje zneska otrok, ampak za vračilo zneska iz dediščine. Dolg, ki nastane ob zapustnikovi smrti, je treba vrniti, če se dedič odloči, da deduje. To pomeni, da se vrednost premoženja, ki se deduje, zmanjša za vrednost prejetega varstvenega dodatka; če pa dediči prejeto pomoč vrnejo, dedujejo celotno premoženje. Lahko pa se odločijo, da ne bodo dedovali. Prav tako ne bo treba vrniti zneska iz dediščine, če so tudi otroci prejemniki socialne pomoči,« odgovarjajo z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Troha se je zaradi posledic napačnega zdravljenja hitreje upokojil, kot bi si želel, njegova pokojnina danes dosega 351 evrov, in ko odšteje stroške za dodatno zdravstveno zavarovanje, mu za preostale položnice in kakšen kos kruha ostane dobrih 300 evrov. Saj ne toži, ampak med pogovorom ulovim, da mu nepotreben strošek pomenita že kavica v bližnjem lokalu in avtobusna vozovnica do Ljubljane, kamor se iz Domžal vsake toliko mora odpraviti. Živi v 32 kvadratnih metrov velikem stanovanju, ki si ga je bil kupil in ki zaradi njegovega pravočasnega ukrepanja na srečo ni pristalo v stečajni masi nekdanjega SCT; upravnik stavbe kljub zaračunanim stroškom ni uredil vpisa v zemljiško knjigo.
Ker ima Troha tako nizko pokojnino, je zaprosil za varstveni dodatek in ta mu je bil lani za obdobje 12 mesecev tudi dodeljen – v vrednosti 116 evrov. Zato da je lahko prejemal varstveni dodatek, je moral državi obljubiti, da svoje skromne nepremičnine ne bo odtujil ali jo kakor koli obremenil. Ima dva otroka, ki si življenje in kariero gradita v tujini.
Otrok mora skrbeti za starše
Ko je letos znova zaprosil za varstveni dodatek, so mu na centru za socialno delo obrazložili, da je na podlagi 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih polnoletni otrok po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. (Vendar! Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.)
Ker je iz uradnih evidenc jasno, da ima Miroslav Troha polnoletnega otroka, ki ga je dolžan preživljati, so ga pozvali, naj z otrokom sklene sporazum o preživnini v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Če bi bil njegov otrok revež, nezaposlen ali prejemnik socialne pomoči, bi bila zadeva jasna – bil bi upravičen do varstvenega dodatka.
Nekateri starši brez oklevanja storijo svojim otrokom celo to, da si izberejo nadstandardni dom za starostnike in se ne pogajajo o cenejši namestitvi, čeprav otroku po poplačilu preživnine oziroma namestitve ostane za življenje skromnih 600 evrov. Sicer pa si zavezanec (torej otrok) sam izbere način preživljanja upravičenca: ali bo plačeval preživnino, ali bo vzel starša k sebi v preživljanje, ali bo poskrbel za njegovo preživljanje kako drugače. Če do takšnega sporazuma med staršem in otrokom ne pride, preostane le tožba za določitev preživnine.
Tožite otroke!
Troha je bil v stiski, vendar odločen, da otrok že ne bo terjal za preživnino. Če otroci ne želijo skleniti sporazuma o preživnini pri notarju, jih mora starš tožiti, saj ima sicer krivdni razlog.
Institut krivdnega razloga tako prosilca, ki nima lastnih sredstev za preživljanje in je že tako v težkem položaju, sili še k vložitvi tožbe zoper svojega otroka.
Troha meni, da je takšna ureditev v družbi prekomeren poseg v ustavno zavarovano pravico do osebnega dostojanstva ter povzroča napetosti in generira sodne spore. »Ti prinašajo posredne in neposredne stroške državnemu proračunu, saj prosilec-tožnik nima premoženja, zaradi česar je upravičen do brezplačne pravne pomoči, kar je spet javni izdatek, pa še sodišča so bolj obremenjena,« razmišlja Troha.
»Meni je že ob misli, da bi mi otroka pomagala, neprijetno. Pustimo jih, naj živijo in uživajo v življenju – nisem ju naredil zato, da bi jima bil zdaj na grbi! Saj sta mi že tako pomagala, zdaj pa sem odločen, da jima ne bom več v breme. Ne bosta me otroka preživljala,« je trden. »Za mlade je razumljivo, da si želijo dvigniti življenjsko raven, in ne zdi se mi prav, da jih starejši pri tem zaviramo. Tega ne bom počel! Ponosen sem, da moja otroka lezeta po karierni lestvici navzgor, še posebej zato, ker uspevata brez zvez in poznanstev.«
Zato je šel na CSD in storil edino, kar je lahko: državi je obljubil stanovanje, s katerim bo povrnil dodeljeni mu varstveni dodatek. Država se s soglasjem prosilca vpiše v zemljiško knjigo in tako zavaruje poplačilo dane pomoči.
V tem mesecu so v parlamentu obravnavali novelo zakona o dedovanju – gre za usklajevanje z evropsko zakonodajo, v opozicijskih strankah pa so do predloga kritični prav zaradi vračanja varstvenega dodatka po smrti upravičenca. Vladna koalicija se je po besedah poslanca Združene levice Mihe Kordiša v koalicijskem sporazumu obvezala, da dedičem po prejemku varstvenega dodatka z nepremičnino manjše vrednosti ni treba vračati socialne pomoči, vendar se zdaj očitno tega ne drži.
Takšen zakon o dedovanju velja že od leta 1977, leta 2001 je bil malce spremenjen v dveh določbah, vendar je vsebinsko še vedno enak. Država je pri uveljavljanju teh členov dosledna predvsem v zadnjem desetletju in ljudje so pri zaprošanju za pomoč zaradi tega resnično pazljivi in nemalokrat prestrašeni. Varstvenemu dodatku se je po Kordiševih besedah odpovedalo več kot 16.000 upokojencev. Ali po besedah Anje Bah Žiber, poslanke SDS, ima varstveni dodatek kar 78 odstotkov državljanov manj kot pred leti: »Raje živijo v revščini, kot da bi bremena prenašali na dediče.«
Posojilo
Je to odmikanje od socialne države? Ne, je varuh za človekove pravice pojasnil že pred nekaj leti: vračanje socialne pomoči v zapuščinskih postopkih je del socialne pravičnosti in ni v nasprotju s človekovimi pravicami in načelom socialne države. »Nepravično do drugih socialnih upravičencev bi namreč bilo, če bi država denar vseh davkoplačevalcev v obliki socialnih pomoči dajala posameznikom, ki niso bili materialno ogroženi, saj se po njihovi smrti izkaže, da so imeli določeno premoženje. To premoženje je delno tudi rezultat prejemanja socialnih pomoči, saj so prejeta sredstva olajšala obveznost vzdrževanja premoženja (na primer stanovanja ali hiše). Pomoč države socialno ogroženemu posamezniku ni preprosto darilo, temveč je nekakšno posojilo, ki pa ga upravičenec ni dolžan vrniti za časa svojega življenja (razen v posebnih primerih). Ni pa razloga, da bi po smrti posameznika, katerega zapuščina je bila ustvarjena (ali ohranjena) tudi s pomočjo prejete pomoči, to podedovali dediči, ki takšne pomoči ne potrebujejo,« so zapisali pri varuhu.
To nekako že razumemo, vendar osnovni problem izvira iz pokojnin – minimalna pokojnina bi morala vsakemu upokojencu zagotavljati osnovno preživetje in s 350 evri to ni mogoče. Morda bi se tudi z univerzalnim temeljnim dohodkom vendarle lahko že znebili vse te silne birokracije, zmede in strahu o upravičenosti do različnih socialnih prejemkov.
