Kot je povedal v nedavnem intervjuju za Democracy Now, so se dokopali do dokumentov, ki so že dostopni na zunanjem ministrstvu, ki jih je zaradi zakona o dostopu informacij javnega značaja moralo izročiti Wikileaksu.
V dokumentih je razkrita paleta celotne komunikacije, ki je privedla do uničujočih vojn v Libiji in Siriji, državah, ujetih v vojaške spopade različnih skupin. V času, ko so dokumenti nastali, je bila Hillary Clinton zunanja ministrica ZDA in zato med najbolj odgovornimi za dogajanje v teh državah.
Prodajala orožje IS
Kot je dejal Assange, elektronska pošta razkriva povezave Clintonove s prodajanjem orožja IS, torej skupini, ki deluje povsem v nasprotju z načeli, za katere se javno zavzemajo ZDA in druge zahodne sile. »Ustvarja se bogata slika, kako je Hillary Clinton delovala v svojem uradu, in še bolj o tem, kako deluje ameriško zunanje ministrstvo. Denimo o katastrofalnem, absolutno katastrofalnem vojaškem posredovanju v Libiji, kjer je strmoglavljenje Gadafija privedlo do okupacije IS v večjem delu države, orožje pa je prišlo iz Sirije, spodbujeno s strani Hillary Clinton, v roke džihadistov v Siriji, vključno z IS. To vsebuje omenjena pošta,« je sporočil Assange in dodal: »Več kot 1700 elektronskih sporočil, povezanih s Clintonovo, vključuje samo korespondenco z Libijo.«
Lagala pred senatom
Če bo elektronska pošta dokazala, da je Clintonova vedela za oboroževanje IS in ostalih sirskih upornikov, ki so vodili oborožene vojaške operacije, bi to dokazovalo tudi, da je lagala pred ameriškim kongresom, ko je pod prisego pričala v preiskavi leta 2013 in zanikala, da bi vedela za oboroževanje. To naj bi se dogajalo v letu 2011, leto dni pred nemiri v Libiji, kar je še en dokaz več, da so bile zahodne sile vključene v oboroževanje uporniških skupin, ki so strmoglavile Gadafija in želele enako narediti tudi z Asadom, ki pa mu je na pomoč vmes priskočila Rusija.
Naftni dobički
Gre za izjemno sporne prakse spodkopavanja režimov, ki je prineslo mnoge smrtne žrtve, razseljeno prebivalstvo in človeško trpljenje v imenu ciljev, ki so danes še veliko bolj oddaljeni, kot so bili pred temi krvavimi dogodki. Na mestu je vprašanje, kako bi zahodne države gledale na to, da bi neka tuja država oboroževala upornike v njihovih državah. Humanitarna in begunska kriza sta neposredni posledici politik Zahoda, ki so sledile samo interesom po (naftnih) dobičkih ne glede na širše negativne posledice, ki jih zato lahko občutimo vsi na račun dobičkov nekaterih.
