Novice Svet24

Nismo se preveč spraševali, kakšna zver lahko kaj takega stori dveletnemu otroku, ker iztirjenci pač žal živijo med nami. Bolj nas je vznemirjalo, kako da tega ni nihče opazil – niti oče, babica, sosedje, socialno skrbstvo, zdravstveno osebje, skratka nihče. Za bližnje je bila usoda male mučenice – šok. Se lahko kaj takega dogaja čisto blizu nas, pa ne opazimo, ne zaznamo, se ne odzovemo, in kaj storimo, če so znamenja za nasilje nad nemočnimi otroki dokaj jasna? Zavedajmo se namreč, da smo sostorilci, če za nasilje vemo, a o njem molčimo.

Ob takšnih grozljivih dejanjih, kot je smrt jeseniške deklice, se vsi počutimo nekoliko krive, čeprav s konkretnim primerom nimamo nobene zveze. Sprašujemo se namreč, kaj bi sami storili, če bi se dogajalo blizu nas in bi za to vedeli ali vsaj slutili. Kako visok je naš tolerančni prag do nasilja in koliko poguma imamo, ko se je treba vmešavati v družinske zadeve drugih?

Otrok je moj!

S prijateljico, tudi novinarko, sva sedeli v njeni kuhinji in pili kavo. Iz spodnjega stanovanja se je slišal naraščajoč hrup, vmes pa predirljivi ženski kriki, grozeč moški bas in otroški jok. »Spet to počnejo,« je rekla prijateljica, spogledali sva se, skočili pokonci in kot furiji zdrveli do njihovega stanovanja. Niti pozvonili nisva, ampak sva kar s pestjo razbijali po vratih, brez težav sva jih odprli, ker niso bila zaklenjena.

Zagledali sva takšen prizor: moški je tekal za žensko, ona pa z nečim v roki za kakšnih pet let staro punčko, ki je bila vsa zaripla od joka. Ko sta naju starša zagledala, jima je bilo pri priči jasno, zakaj sva vdrli v stanovanje. »Otrok je moj in lahko z njim počnem, kar hočem,« se je zadrla ženska. »Se pravi, da ga lahko spečete na žaru,« sem se zadrla še jaz. Umolknila sta, saj sta najbrž doumela nesmiselnost te zelo pogoste trditve o lastništvu otroka. In potem sva s prijateljico menjaje zelo glasno predavali o pravicah otrok in obljubljali policijo in socialno skrbstvo, če slišimo iz njihovega stanovanja samo še droben cvilež. In res ni bilo več slišati ničesar, tiho so bili kot miši.

Po tistem naju je ženska zelo prijazno pozdravljala, on pa je pogledal vstran, če smo se srečali. Čez čas so se odselili. Še danes mi pride zgodba na misel vsakič, ko kje zasledim grobosti do otrok. Sva ravnali prav? Bi morali obvestiti policijo in socialne delavke? Otroka lahko mučiš tudi za zaprtimi okni in pod odejo, da nihče ne sliši … In navsezadnje sploh ni treba, da ga tepeš, pa ga lahko kljub temu spraviš na rob norosti in mu za večno uničiš življenje.

Profimedia

Dve generaciji nasilnežev

Tragičnih zgodb, kakšna je ta o jeseniški punčki, na srečo ni zelo veliko, največkrat prispejo iz tujine in imajo vse podoben vzorec: otroka maltretirata mama (ali vsaj tega ne prepreči) in očim, ki neredko ni zaposlen. Zgodi se tudi, da se nad otrokom znaša mama, medtem ko je oče v službi. Takšni ljudje niso normalni, pravi strokovnjakinja za psihoterapijo dr. Katarina Kompan Erzar s Teološke fakultete. Za osebnostno ranjene, nezrele ljudi »garata« vsaj dve generaciji, ki vse težave rešujeta z grobostjo. Zelo smo nagnjeni k temu, da se znesemo nad najšibkejšim, ko bi se v resnici morali soočiti s seboj, pravi in pribija: »Otrok ne more biti razlog naših stisk. In konec.«

V Sloveniji smo imeli zadnjih osem let šest primerov, ko so otroci umrli zaradi starševskega nasilja. Številčno ni veliko, je pa vsaka zgodba okrutna in grozljiva. Koliko otrok grobosti preživi (ne da bi jih kdo odkril) in zaradi njih zboleva fizično in psihično? Običajno so žrtve nasilja deklice (v 60 odstotkih), nasilneži pa moški (70 odstotkov).

arhiv svet24

V dobri veri

O prepovedi telesnega kaznovanja govorimo že desetletja. Kampanja se je začela na pobudo legendarnega pediatra prof. dr. Pavleta Kornhauserja, ki je na pediatrični kliniki opažal veliko »padcev po stopnicah«, skratka, otroške poškodbe niso bile posledice padcev s koles, dreves in žoganja, ampak nasilja. Leta 2012 bi bila prepoved uzakonjena v Družinskem zakoniku – no, ne bomo razpredali, zakaj je padel. Če ga ne bodo spet spodnesli, bo člen zakona v novosprejetem zakoniku.

In vendar – smo pripravljeni nesti kožo na prodaj, da bi zaščitili nemočnega otroka, če sumimo, da gre za nasilje in zlorabo? Pri jeseniški deklici so se, tako pravijo, okoliščine zarotile proti njej. Ni bila v vrtcu, kjer bi lahko kaj opazili, mama do drugih treh hčera ni bila nasilna, punčke ni peljala na obvezen zdravniški pregled, izgovarjala se je, ko bi bilo treba peljati punčko k očetu, češ da je bolna. S svojimi sorodniki najbrž ni imela prisrčnih stikov, ko je zaradi mlajšega zapustila svojo družino. Z možem sta se ločevala civilizirano, tako pravijo na socialnem skrbstvu. Na policiji niso imeli nobenih spornih podatkov o grobijanskem paru, punčke nista vodila iz stanovanja (psa pa). Najbrž številni sosedje sploh niso vedeli, da jo imata.

In če bi kdo že posumil, da je kaj narobe, kako smo pravzaprav zaščiteni pred divjim besom obtoženih skrbnikov, če bi jih prijavili? In kaj, če smo se zmotili? Naj se ljudje ne bojijo, saj menimo, da prijavljajo svoje sume v dobri veri, da so resnični, je večkrat poudaril višji kriminalist Anton Toni Klančnik, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na generalni policijski upravi. Za začetek nam torej ne grozi kazen zaradi lažnih navedb, sicer pa lahko svoje sume prijavimo tudi anonimno.

Kaj storiti?

Če opazimo, da se z otrokom dogaja kaj nenavadnega, ni preveč priporočljivo posredovati (razen če kdo maltretira otroka pred našimi očmi), ampak se je treba zateči k pristojnim in se posvetovati. Najbrž je pametno zbrati in zapisati vse dostopne informacije, pa čeprav nas bodo obtožili vohljanja. Če si ne bi radi nakopali besa ljudi, ki jih prijavljamo, je seveda anonimni telefon kot naročen. Kako deluje, se naša pripoved samo posname?

Prava pot je takšna, pravijo na generalni policijski upravi: vsako urgentno nasilje je treba brez pomisleka prijaviti na 113, da lahko policija takoj posreduje. Sicer pa imajo dva kanala, po katerih lahko svoja opažanja prijavimo: prvi način je prek anonimne tel. štev. 080 1200. Klic sprejme policist v Operativno komunikacijskem centru, GPU (OKC GPU). To so izkušeni policisti, ki v pogovoru s klicateljem poskušajo pridobiti čim več podatkov o zadevi. Na takšen način poteka komunikacija dvosmerno. Policist vsebino pogovora sporoči krajevno pristojni policijski upravi, na katero se dogodek navezuje, da lahko policisti oziroma kriminalisti začnejo preverjati resničnost informacij.

Drugi način pa je anonimna e-prijava nasilja v družini, s katero pošiljatelji oddajajo tudi obvestila o nasilju nad otroki. To je enosmerno komuniciranje: pošiljatelj v spletni obrazec vpiše vsebino, ki jo prejmejo kriminalisti Generalne policijske uprave oziroma policijski inšpektorji OKC GPU in predajo v obravnavo krajevno pristojni policijski upravi. Elektronska prijava ni namenjena takojšnjemu ukrepanju policije, kar piše tudi na obrazcu. Še enkrat – za takojšnje ukrepanje pokličimo 113.

Bodimo glas otroka

Stroka pravi, naj se ne bojimo napačnih prijav (razen če želimo komu kaj hudega), ker bodo tako starši, ki morda sploh niso nasilni in slabi, spoznali, da zmeraj ne ravnajo prav in da okolica to opazi. V obeh primerih anonimnega prijavljanja nasilja imamo zagotovilo, da naši podatki ne bodo razkriti, vendar na policijski upravi opozarjajo, naj se vendar ne skrivamo za anonimnostjo, še zlasti ne takrat, ko gre za otroke. Ko je treba iz posameznih koščkov sestaviti zgodbo, kaj se je z nebogljenim otrokom pravzaprav dogajalo. »Prijavitelji naj bodo glas otroka in naj sodelujejo s policisti pri postopkih, ki sledijo, in po potrebi tudi v sodnih postopkih,« opozarja Anton Toni Klančnik.

Kaj je pravzaprav nasilje?

Arhiv

Ko smo razpravljali o zakonu, ki prepoveduje telesno kaznovanje, se je razvila polemika, ki ji ni videti konca. Je nasilje že to, če otroka krcneš po prstih ali ga mahneš po riti, ko ga res z ničimer ne moreš prepričati, da ne ravna prav? Tako imenovana ničelna toleranca do nasilja, o kateri govorijo varstveniki otrok in mirovniki, je seveda jasna in logična, toda kaj sploh razumemo pod terminom »nasilje«? Mora imeti otrok res polomljena rebra in krvav nos, da opazimo neprimerno ravnanje skrbnikov?

Veliko odraslih pravi, da bi si za svoje »grehe«, kar koli že to je, kot otroci raje izbrali klofuto kot pa druge načine, s katerimi so jih starši in skrbniki kaznovali – prepovedovali so jim stike s prijatelji, gledanje televizije, odtegovali žepnino, najhujši pa so bili ignoriranje in sramotenje ter poniževanje pred drugimi. Otroka lahko pripraviš do zloma, ne da bi se ga dotaknil. Neka rejenka je pripovedovala, da je dobila za večerjo na krožniku krvav tampon, ker ga je pozabila zaviti v papir, preden ga je vrgla v smeti.

Sicer pa so modrovanja o načinih kaznovanja v primeru umorjene jeseniške punčke popolnoma odveč. Njena edina krivda je bila, da je obstajala.