Prebiram v tej spletni knjigi obrazov zapise moje prijateljice, ki je pred 23 leti pribežala k nam pred zadnjo balkansko vojno v Bosni. Zdaj ima tukaj službo, družino in drugo življenje, vendar so jo begunske zgodbe zaznamovale, pustile sledi v njej in njenih sodržavljanih, ki še dobri dve desetletji pozneje bolijo. Nekatere rane so ostale odprte in žive, v največji meri smo jih zadali s svojim arogantnim, izključujočim in nesprejemajočim odnosom. Očitno se iz te lekcije, ponovno, nismo veliko naučili.
Zdaj smo spet tam, ko so med nami neki drugi tujci, in ne vemo, kaj bi. Mogoče jih moramo sovražiti, ker nam bodo ukradli delovna mesta in spridili otroke? Mogoče jih moramo zapreti v človeške živalske vrtove, da se zgledni državljani ne bodo počutili neugodno, če bi jih nekje videli. To vsekakor niso stališča vrednega kariernega politika, ki služi lastni ambicioznosti. Želi biti politično korekten in strpen, vendar samo do tiste mere, ko vse skupaj ostane na besedah. Trosenje floskul? Seveda! Oblikovanje smernic in usmeritev? Kadar želite! To je domet povprečnega odločevalca v naši državi. Nikakor pa ne resnično delovanje. Tega se boji in tega ne pozna. Paziti mora, da ne stopi s poti, ki še zagotavlja politično varnost. In veste, meni se to gabi.
Veliko grše je to, kadar politik vzame besedo, ker v resnici noče slišati resnice. Drugače je, če o nečem bereš in gledaš ali če ti to pripoveduje živ človek pred teboj.
Potem pa pride takšna priložnost, ko ljudje, ki na lastni koži doživljajo kalvarijo pobega iz domovine, spregovorijo o težavah, ki jih imajo pri nas. Preprosto in na trenutke banalno se sliši, ko človek govori o slabi zdravstveni oskrbi, zanič hrani, pomanjkanju povsem osnovnih higienskih pripomočkov in drugih tegobah realnega vsakdana. Ni lepo slišati, je pa verjetno rešljivo. Vendar veliko grše je to, kadar politik vzame besedo, ker v resnici noče slišati resnice. To, spoštovane in spoštovani, sem danes doživel sredi najlepšega mesta na svetu, zato se počutim zanič in me je sram.
Da bi bil absurd še večji je čez slabih 14 dni napovedano rušenje ljubljanskega Roga, pri čemer smo ravno danes slišali, da je skupina aktivistov te avtonomne cone ena izmed tistih grupacij, nikakor ne edina, ki pa je razumela pomen zbliževanja in resničnega dela s tujci med nami. To povedo ljudje sami in hvalijo takšen dialog. Vendar so stavbe predvidene za rušenje, ker potrebujemo nov poslovno-stanovanjski objekt zasebno-javnega partnerstva. Tudi druge nevladne organizacije niso čakale na zeleno luč počasnih politikov, temveč so delovale. To prizna vsak pošten predstavnik državnih organov, da bi brez njihove pomoči Slovenija pač počepnila pod begunskim valom. Verjetno nima smisla, da vam povem, da se tudi o načrtovanem rušenju Roga seveda nismo pogovarjali. Ne bi bilo politično sprejemljivo. Ni časa. Bomo drugič.
Trdim, da je razlog nesprejemanja v preveliki socialni distanci. Drugače je, če o nečem bereš in gledaš ali če ti to pripoveduje živ človek pred teboj. Vse, kar bomo naredili za premostitev te razlike, bo dobro in vse, kar jo bo povečevalo, je slabo. Zelo preprosta logika. Danes nisem prepričan, ali smo kot družba sposobni premoščanja razlik. Res nisem.
Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
