Pripoveduje mirno in tiho. Vsake toliko se njegovo in moje oko srečata. In takrat, šele takrat počasi začutim, česar ne morem dojeti; Mohamad ima prav, če nisi doživel vojne in vseh grozot, ki jih prinaša, si ne moreš zares predstavljati, ko ti nekdo skuša opisati svoje doživljanje. Vse, kar lahko storiš, je, da mu prisluhneš – z odprtim umom in srcem, ter da v njegovo zgodbo postaviš sebe in svoje otroke. In se potem odzoveš.
Za priložnost, da lahko prisluhnem in tudi posredujem zgodbo družine Mohamada Huseina, je odgovorna Eva Marn. Medtem ko je med zadnjim begunskim valom kot radovedna državljanka in prostovoljka obiskovala mejne prehode, jo je prijateljica iz Makedonije prosila, ali lahko pomaga njenim sirskim prijateljem. Beseda je dala besedo. Potem ko sta Mohamadovi družini slovenska in madžarska ambasada v Turčiji zavrnili vizum, je Eva spoznala, da garantno pismo, s katerim je povabila svoje goste v Slovenijo, ne bo dovolj. »Odločila sem se, da grem kar sama v Turčijo, govorim z njimi in vidim, kaj lahko naredim, da jim pomagam na njihovi poti. Ne morem obljubiti stvari, ki so zunaj moje moči, ampak lahko se potrudim, da storim tisto, kar lahko,« je že drugič na letu proti Istanbulu pripovedovala Marnova, ki ne more pozabiti svojih občutkov prav iz slovenske osamosvojitvene vojne, četudi je že veliko potovala po svetu, tudi po vojnih oziroma povojnih območjih. Takrat je imela trimesečno hčerko in partnerja, ki je bil vpoklican v vojsko. Četudi ni mislila, da bo priča še enemu konfliktu – in to na domačih tleh, me s prikrito solzo opomni, da se »v vojni znajdeš, še preden se tega zares zaveš«.
Izgubljene generacije
In kaj je vojna, ki jo doživlja civilist? Vojna niso samo različne oborožene skupine, zaradi bomb porušene hiše oziroma celotna naselja, krvave ulice, posejane s trupli, četudi sledi tega največkrat najprej vidimo v naših večernih poročilih. Vojna ni črno-bela, je kompleksna, in njene posledice je čutiti še dolgo po tem, ko je podpisano premirje in na ulicah ni več dnevnega oboroženega terorja. Temu sem bila priča v Afganistanu, kjer sem več let dokumentirala prav dolgotrajne posledice vojne. Spomnim se takrat edinega psihiatra, doktorja Azimija, iz edine psihiatrične bolnišnice v afganistanski prestolnici Kabul, ki mi je nedolgo po ameriški invaziji in padcu talibskega režima o posledicah dolgoletne vojne na duševnem zdravju ljudi povedal tole: »Nekateri si bodo opomogli po nekaj letih, drugi po nekaj desetih, tretji nikoli. Vsaj dve generaciji sta izgubljeni.« V Afganistanu.
Kako pa je v Siriji, kjer državljanska vojna med vojsko predsednika Bašarja al Asada in uporniškimi skupinami divja že peto leto in je terjala že skoraj pol milijona mrtvih; kjer je približno osem milijonov notranje razseljenih ljudi in blizu pet milijonov registriranih sirskih beguncev zunaj države? Po zadnjih podatkih urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je samo v Turčiji našlo začasno zatočišče 2.748.367 registriranih sirskih beguncev. Po podatkih UNHCR je le deset odstotkov tistih, ki so do danes zbežali pred vojno v Siriji, iskalo zatočišče v Evropi – večina jih je v sosednjih državah, kjer so zgolj zaradi velikega števila razmere daleč od dobrih. Tako je tudi v Turčiji. Od tam poročila Amensty International navajajo skorajda dnevne deportacije Sircev nazaj v domovino od začetka letošnjega leta naprej. V aprilskem poročilu Amnesty International navaja, »da so voditelji evropskih držav v obupu, da zapečatijo svoje meje, ignorirali preprosto dejstvo: Turčija ni varna država za sirske begunce in postaja vse nevarnejša iz dneva v dan«. Pred nekaj dnevi (10. maja) je tudi druga ugledna mednarodna nevladna organizacija, Humans Rights Watch, poročala o stopnjujočem se nasilju nad sirskimi begunci na turških mejah po marčevskem zaprtju evropskih mej za prosilce za azil. »Evropska unija ne bi smela samo stati ob strani in gledati, kako Turčija strelja in uporablja puškina kopita za zaustavitev pretoka beguncev,« opozarja višji raziskovalec Human Rights Watch Gerry Simpson. »Evropski uradniki bi morali priznati, da je njihova rdeča luč za vstop beguncev v EU dala zeleno luč Turčiji za zaprtje meje in tako otežila že tako težko situacijo od vojne opustošenim prosilcem za azil, ki ne morejo nikamor drugam.«
Kava in rešilni jopiči
Ko z Evo že prispeva v turško prestolnico, na metrobusu, ki naju dobro uro vozi v predmestje Esenyurt, kjer začasno stanuje družina Husein, debatirava o tem, kakšno življenje živijo trenutno v Turčiji Huseinovi. »Mohamad, in takšne so mnoge sirske družine, ki sem jih srečala na mejah in v Istanbulu, ne želi iti v kampe, kjer jim na primer hrano priskrbi turška oblast, želi delati. Pravi, da ima roke. V svoji mentaliteti ti ljudje nočejo biti begunci, temveč želijo živeti v miru in delati,« pojasnjuje Eva, medtem ko potrdi, da življenje Huseinovih v Istanbulu ta čas ni neposredno ogroženo, a me v istem dihu opomni, da »življenje tudi ne pomeni zgolj preživetja«.
Na postaji Avcilar vzameva lokalni taksi, ki se, seveda, večkrat izgubi, četudi voznik pravi, da pozna pot do mošeje Osmani. Na ulici čisto blizu nje so modra vrata, ki nama jih prijazno odprejo Mohamadovi otroci. Temačen hodnik, ki naju pripelje v temno notranjost, deluje malce strašljivo, saj je štirinadstropna hiša nedokončana. V pritličju ima Mohamad v najemu stanovanje z dostojno kuhinjo in kopalnico ter še dvema temnejšima, precej hladnima in vlažnima sobama. Prijaznemu sprejemu, med katerim se vidi, da so otroci z Evo že čisto domači, sledi pogovor s pomočjo mlade prevajalke Sare, prav tako sirskih korenin. Sprva so vprašanja osredotočena na naše in njihovo počutje, na zdravje bližnje in širše družine – brez tega, in to čisto resno, se ne začne noben pogovor na Bližnjem vzhodu. Med pitjem kave na omarah sredi sobe, kjer sedimo, zagledamo rešilne jopiče. Evo zanima njihova kakovost, saj je na izmirskih ulicah videla prodajati takšne, ki te prej pomagajo utopiti kot rešiti. Ti, ki jih gledamo, so stali približno 35 evrov vsak in za vseh šest so jih kupili že tretjič.
Sosednji čoln ni imel te »sreče«
Prvič, ko so se odpravili na nevarno prečkanje Egejskega morja, ki je vzelo že na stotine življenj, niso niti prišli do morja. Plačali so tihotapcem, na poti pa je šofer avtobusa pobegnil in »presenetila« jih je policija. Vse rešilne jopiče so zasegli, potnike, med njimi je bila tudi njihova babica, paralizirana zaradi raka na hrbtenici, pa izpustili. Drugič so le prispeli do morja, se ob pol petih zjutraj vkrcali na prepoln čoln, ko se jim je po petnajstih minutah plovbe pokvaril motor. Policija jih je potegnila nazaj in po plačilu podkupnine so jih izpustili. Zopet so izgubili denar – 300 dolarjev na osebo depozita za tihotapce, 40 dolarjev za vsak rešilni jopič in 400 dolarjev na osebo za podkupnino, a »rešili« so sebe. Kasneje so izvedeli, da se plovba za prijatelje na drugem čolnu ni končala dobro: čoln se je potopil in veliko ljudi je utonilo. A vseeno so želeli poizkusiti tudi v tretje. Vnovič so kupili jopiče, ko je nekaj dni za tem (konec marca) v veljavo stopil migracijski dogovor med EU in Turčijo. Odtlej rešilni jopiči čakajo na »boljše« čase. Jih bodo morali ponovno uporabiti?
Eva Marn, ki je s prijatelji in društvom Humanitas naši vladi že predlagala proaktivno iniciativo solidarnosti za podelitev azila Mohamadovi ožji in širši družini, upa, da ne. »Našim predstavnikom notranjega ministrstva in politike smo predlagali, da preko humanitarnega koridorja, po vzoru nekaterih sosednjih držav, pomagamo skupini tridesetih beguncev. To je številka, ki je, za začetek, obvladljiva.« Trenutno se vlada odloča. Četudi mnogi pozdravljajo iniciativo, se stvari še niso začele konkretno premikati. Eva prizna, da se ideja o njihovi preselitvi v Slovenijo zdi trši oreh, kot je sprva mislila. A vse upanje še ni izgubljeno.
Vidijo Evropo, kakršno smo izgubili
Tistim, ki bi zdaj rekli, če jih želite pripeljati, jih nastanite kar pri sebi doma, naj pojasnimo, da obstajajo tudi ljudje, ki si to želijo. Eva in njeni prijatelji so le eni izmed njih. To je dokazala tudi iniciativa ministrstva za notranje zadeve, ko je bilo iz prijavljenih na razpis vidno, da možnosti za namestitev zunaj azilnega doma v Sloveniji so. Čez nekaj dni bo zaživelo tudi spletno mesto www.refugeeswelcome.si, ki bo platforma za ponudbo in povpraševanje po zasebnih namestitvah beguncev v naši državi. »Seveda ne mislim, da bo lahko. Veliko bo dela ne zgolj z namestitvijo, temveč tudi z integracijo, a mislim, da nam bo tudi zato, ker s prijatelji že imamo izkušnje s področja medkulturnega izobraževanja, toliko lažje,« pripoveduje Marnova. Glede na razmere v Evropi, ki se srečuje s splošno krizo vrednot, lahko vidimo v begunski krizi tudi izziv in priložnost. Z dnevno politiko kažemo svoje vrednote in zdi se, kot da sebičnost in strah za »lastno« premoženje prevladujeta nad drugimi vrednotami, ki so bolj humanistične in želja vsakega posameznika, ne glede na to, kje živi: svoboda, enakopravnost, demokratičnost, spoštovanje človekovih pravic, strpnost. To so vrednote, ki jih na naših tleh vidijo begunci in migranti iz tako imenovanih držav tretjega sveta, kjer jim dostojanstveno življenje ni bilo dano. »Je mogoče, da prav ti, ki prihajajo k nam – tako kot so nekoč naši očetje in mame prihajali v Novo Anglijo –, s seboj nosijo odgovor na eksistencialna vprašanja današnjega časa, odgovor na naše iskanje drugačnega sveta? Četudi se zdi neverjetno, mar drugi vidijo v Evropi tisto upanje, ki smo ga sami že skoraj izgubili?« se sprašuje Marnova, ki odgovor na ta vprašanja vidi le v solidarnosti in sprejemanju drugačnosti.
Nekaj trenutkov pred eksplozijo
Komuniciranje med Evo in Mohamadom brez prevajalke ni lahko, a jima nekako uspeva. Četudi ne znata skupnega jezika, jima želja po razumevanju predstavi druge oblike; vidim, da Google translate na pametnem telefonu dela čudeže in da govorica telesa razjasni marsikateri dvomljiv položaj. A vsak nov dan, ki ga preživimo skupaj, smo vsi bogatejši ne le za nov besednjak, temveč tudi izkušnjo. Kar pomeni le: kjer je želja, tam je pot.
Mohamad, ki je v Alepu delal za Sirske železnice do zadnjega, nikoli ne bo pozabil bombnega napada, ki je uničil njegovo stanovanje v pretežno kurdski soseski Šejk Maksud. Žena Rozin in otroci so bili na obisku pri sestri, doma je bil sam. Ob petih zjutraj, ko je vojska vstopila v sosesko, ni vedel, kaj narediti. »Pobral sem le naše dokumente, vse drugo sem pustil, in stekel ven iz zgradbe.« Ko je bil že kakšnih sto metrov proč, je videl bombno eksplozijo, ki je njegov dom spremenila v ruševino. Šele po tednu dni oboroženih spopadov in skrivanja v zakloniščih se mu je uspelo srečati z ženo in otroki. Takoj zatem jih je poslal k sorodnikom v Bejrut, sam pa je ostal v Alepu. Delal in spal je kar v svoji pisarni. Čez nekaj mesecev se mu je družina zopet pridružila in vselili so se v stanovanje njegove sestre, ta je živela v soseski Ašrafije. V tistem obdobju se je dan za dnem srečeval z vse hujšim zastraševanjem na kontrolnih točkah obeh konfliktnih skupin. Oboji so ga obtoževali izdajalstva. Ostali so, dokler ni bomba uničila tudi tega stanovanja. Žena in otroci so se zatem preselili k bratu v mestu Afrin na sirsko-turški meji in čez nekaj mesecev v Libanon, zatem pa zopet nazaj v Alepovo sosesko Ašrafiye, kjer jih je ves čas čakal mož in oče Mohamad. Ko je postalo nasilje zares nevzdržno, so se maja 2015 vsi odločili, da sledijo svojim sorodnikom v Turčijo. Trikrat so poskusili ilegalno prečkati sirsko-turško mejo in vsakič tihotapcem za to plačali več sto dolarjev.
Upanje v Sloveniji
»Odšel sem, ker so bombe uničile štiri stanovanja, kjer smo bivali. Preveč smo pretrpeli v Siriji. Moji otroci so majhni, želim, da pozabijo, kar so slabega doživeli, in da imajo možnost nadaljnjega izobraževanja. Nočem, da so nevedni in zaostali ter da izgubijo prihodnost,« pripoveduje mehak očetov glas, medtem ko mi pogled potuje po risbah petletne Alle, enajstletnega Maherja, trinajstletne Mariam ter najstarejšega, štirinajstletnika Mustafa. Z barvicami so narisali podobe življenja pred in med vojno v Siriji ter v tretji risbi vizualizirali tudi njihovo prihodnost v Sloveniji. Medtem ko so na risbah iz vojne v ospredju predvsem človeške figure, pobarvane z rdečo barvo, v podobah iz daljne preteklosti in prihodnosti zaživita tudi zelena in modra barva. Videti je zelenje in reke, urejene ceste ter smejoče se hiše.
Iniciativa solidarnosti, ki jo zagovarja Eva, ne temelji na »reševanju« ljudi, temveč na odzivanju in pomoči pri tem, kar si sami želijo, ker je to edina prava pot človeškosti. »Nikoli mi nihče ni zmogel filozofsko, pravno ali kako drugače utemeljiti, zakaj je pravično, da smo nekateri izmed nas rojeni v boljše razmere, drugi v slabše. Tudi če vklopim logiko, ne dobim odgovora. Zato sledim načelu, da so vsi otroci v mojem vrednostnem sistemu enakopravni,« zaključi Marnova. »Torej glede na dejstvo, da so mnogi drugi že prišli v Evropo, zakaj dati pravico vstopa nekaterim in ne drugim, ki prihajajo zaradi enakih okoliščin?«
Kakšna bo prihodnost Mohamadove družine, ki se je v zadnjih dneh morala zaradi pomanjkanja finančnih sredstev preseliti k sorodnikom v azijski del turške prestolnice? Mohamad nenehno išče delo, otroci se učijo jezika in občasno tudi delajo – na črno; namerno si ustvarjajo iluzijo normalnega življenja, zato da je čakanje na Evropo in evropske ideale človeškosti znosnejše. Ampak kako dolgo še do človeka dostojnega življenja in kje?
