Petindvajsetletni Trboveljčan je prav na tej cesti za las ušel smrti. S potnico, ki se je z njim peljala, sta skozi ovinek pri Lafarge cementu peljala prav v trenutku, ko so z neba začele deževati ogromne skale. Po več ton težke so s precejšnje višine hriba, ki se nasproti nekdanje cementarne skoraj navpično dviga v nebo, kot posledica dolgotrajnega dežja in potresa z epicentrom v Novem Mestu priletele na cesto. Neverjetno, to je bilo skoraj fantazijsko naključje in sreča v nesreči je bila, da ju ni sploščilo, ampak zgolj stisnilo v avtu, od katerega je ostala le pomečkana pločevina.
Na trboveljski občini so zadovoljni, da se je sanacija končala v predvidenem času ter da je bilo tudi potrpljenja in razumevanja veliko.
TELEFON »PREŽIVEL«
Tega, kar se je zgodilo, si niti v najbolj morastih sanjah ni predstavljal nihče. Po tej cesti vsak dan pelje veliko prometa. Tudi Danijel se je tam vsakodnevno vozil s taksijem kdo ve kolikokrat. Tudi s sopotnico, saj je bila njegova redna stranka. Ko sta na dan katastrofe zavila na cesto, je po nekaj deset metrih naenkrat glasno počilo in še preden sta dojela, kaj se dogaja, ju je zasulo. Še danes ne vesta, kako je mogoče, da sta preživela. »Kljub šoku, paniki in strahu sva zmogla toliko zbranosti, da je gospa poklicala policijo, reševalce in moža, nato pa telefon nekako podala še meni. Poklical sem mamo, in to je bilo vse, kar nama je na srečo uspelo. Če to ne bi bilo mogoče, kdo ve, kako bi se končalo,« se spominja. Nadvse vesel je, da je gospa zmogla toliko zbranosti za takšno ravnanje. »Hvaležen sem ji, da se je kljub šoku, paniki in položaju pogovarjala z menoj, me mirila. Če bi bil v avtu sam, bi me panika pokosila,« doda. Gasilci in policisti so jima hitro prihiteli na pomoč. Še posebej gasilcem je nadvse hvaležen. »Tri ure so me reševali, rezali iz vozila, kar nedvomno pove, kakšno je bilo stanje. Vedno jih bom imel v lepem spominu in cenil, kar počnejo, saj delajo zelo težko delo,« je hvaležen.
Danijel Gušatović o sopotnici v avtomobilu: »Hvaležen sem ji, da se je kljub šoku, paniki in položaju pogovarjala z menoj, me mirila. Če bi bil v avtu sam, bi me panika pokosila.«
ŠELE ČEZ DVE LETI
Ko so ga izvlekli iz avta, so ga prepeljali v trboveljsko bolnišnico, kjer so mu zaradi hude poškodovanosti takoj operirali levo nogo. Potem so ga namestili na kirurški oddelek, kjer so ga še v drugo operirali. »Zahvaljujem se vsem sestram in zdravnikom, ki so me oskrbovali in lepo skrbeli zame, pa tudi reševalcem in vsem, ki so ob nesreči bili z menoj,« poudari. Kljub temu pa nesreče ne bo nikoli pozabil. Nanjo ga spominjajo posledice na levi nogi in doživeti strah. Skozi hudo preizkušnjo so šli tudi njegovi domači, najtežje je bilo za mamo.»Najtežje je, ko grem spat. Imam more, kar je razumljivo, saj je to, kar se je zgodilo, vse prej kot mačji kašelj« pravi Danijel. Kljub operaciji zdravljenje še ni končano in pot do okrevanja je še dolga. Noga ga najbolj boli zvečer in zjutraj, ne more stopiti nanjo, prav tako ne more premikati palca. Posledično mora veliko počivati, vsak dan ima predpisane telovadne vaje, hodi k zdravnikom. »Zvečer si v trebuh dajem injekcije zaradi krvnih strdkov. Zavedam se velike sreče, ki sem jo kljub vsemu imel, da sem še vedno živ in z družino. Upam, da bodo tudi travme nekoč izginile. Ob pogledu na nogo se namreč vsakič vprašam, zakaj se mi je to zgodilo,« ga pesti. To se bo spraševal vsaj še naslednji dve leti. V nogo so mu med drugim vstavili žebelj, ki mu ga bodo odstranili po preteku tega časa. Do takrat pa močno upa, da bo noga spet takšna, kot je bila nekoč. Danijel je bil namreč aktivni športnik, zdaj pa je vsaj do nadaljnjega šport zanj preteklost.
SANACIJA S HELIKOPTERJEM
Tri mesece po katastrofi je cestišče urejeno. Šlo je za velik finančni zalogaj. Popravili so telekomunikacijsko omrežje in vodovod, ob opornem zidu je na novo urejeno tudi odvodnjavanje, da ob deževju ne bo vodnih zastojev. Na novo so položene cevi za elektriko, prav tako je po novem pločnik za pešce na obeh straneh cestišča, urejena je tudi erozijska zaščita brežine. V sanacijski akciji, v kateri so menda uporabili tudi material in metode, kakršnih je do zdaj le nekaj v Evropi, je sodelovala tudi slovenska vojska. Ta je s helikopterji z Lakonce, predela nad Trbovljami pod Bukovo goro, do gradbišča prevažala stebre za zgornjo lovilno podajno ograjo in zgornjo mrežo, prav tako za spodnjo mrežo, ki je postavljena v dolžini 40 metrov.
