V knjigi avtor predstavlja odvetništvo pri nas (začenši z Odvetniško zbornico kranjsko, ki je bila ustanovljena z Odvetniškim redom leta 1868), ki je neodvisno in samostojno že skoraj 150 let in je odigralo pomembno vlogo v zgodovini našega naroda. Tako v borbi za uveljavitev slovenskega jezika in dvig narodne zavesti kakor pri uveljavljanju vladavine prava, v političnem življenju na splošno in na mnogih drugih področjih. Tudi v procesu mednarodnega priznanja neodvisne države Slovenije.
Prešerna so zavrnili
Doktor Čeferin je knjigo razdelil na poglavja, ki ločujejo različna časovna obdobja. Tako v prvem predstavlja položaj odvetnikov v Habsburški monarhiji, potem v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, sledi obdobje druge svetovne vojne, pa tisto po njej, ločeno je obdelal obdobje med letoma 1971 in 1979, zadnje poglavje pa ima naslov Od zakona o pravni pomoči do nastanka neodvisne države.
»Bistveni pogoj za pravilno opravljanje odvetniškega poklica je odvetnikova poklicna neodvisnost. Te neodvisnosti ni, če je imenovanje odvetnika odvisno od vsakokratne državne oblasti. Zato lahko govorimo o odvetnikovi poklicni neodvisnosti šele od leta 1868 dalje, ko je bil sprejet Odvetniški red, ki v svojem prvem paragrafu določa, 'da za izvrševanje odvetništva ni potrebno nikakršno oblastveno imenovanje',« pravi dr. Čeferin. »Kako je v Habsburški monarhiji potekalo imenovanje odvetnika pred Odvetniškim redom, je lepo razvidno iz 'moralnopolitične kvalifikacije', ki jo je izdelal takratni policijski ravnatelj v Ljubljani za Franceta Prešerna: 'Spretnost in poštenost dr. Franca Prešerna se v polni meri priznavata; toda zaradi njegovega nagnjenja do pijače in do poltenosti, zaradi njegovih ekscentričnih načel in zaradi njegove grajavosti, ki lastnim napakam prizanaša, a vse drugo po mili volji biča, mu javno mnenje ni naklonjeno.' Zaradi te ocene je bila prošnja Franceta Prešerna za podelitev advokature petkrat zavrnjena.«
Bile so tudi žrtve
V času avstro-ogrske monarhije so se slovenski odvetniki odločno zavzemali za vladavino prava, predvsem v takratnih političnih procesih, posebej odločno pa so se borili za dosledno uporabo slovenskega jezika v uradnem poslovanju. Med drugim dr. Čeferin navaja primer, ko je bil dne 6. avgusta 1898 sklican izredni občni zbor Kranjske odvetniške zbornice kot odgovor na prepoved rabe slovenskega jezika na Višjem deželnem sodišču v Gradcu. Na tem zboru je bil sprejet sklep, da je od tega dne dalje slovenski jezik izključni uradni jezik kranjske odvetniške zbornice.
Za obdobje kraljevine SHS so značilni veliki napori za sprejetje novega Zakona o advokatih. »Besedilo tega zakona so pisali več let, saj so v delih nove države veljali kaj različni odvetniški zakoni, od modernega Odvetniškega reda do šeriatskega prava, ki sploh ni dovoljevalo profesionalnega zastopanja strank pred sodišči. Slovenski odvetniki pa so se v tem času, sicer brezuspešno, a odločno zavzemali za vrhovno sodišče v Ljubljani,« pravi dr. Čeferin, ki je v knjigi naštel tudi imena 19 slovenskih odvetnikov in 14 odvetniških pripravnikov, ki so v letih od 1941 do 1945 umrli kot žrtve fašističnega nasilja.
Najbolj političen zakon – najslabši zakon
»Za čas neposredno po drugi svetovni vojni so sicer značilne nekatere čistke, so pa slovenski odvetniki relativno kmalu dosegli položaj, ki ga zahteva odvetniški poklic, to je predvsem tisto poklicno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva, ko se odvetnik odloča, kako bo najbolj pravilno in učinkovito zastopal interese svojega klienta. Pri proučevanju dokumentacije tistega časa me je predvsem zanimal odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da odvetništvo v Sloveniji ni bilo niti v času socializma nikoli podržavljeno,« nam je zaupal avtor tega zanimivega dela, ki je najbolj kritičen do stanja tik pred osamosvojitvijo. »Dejansko je bil zadnji zakon, ki je bil sprejet pred osamosvojitvijo Slovenije, najbolj političen in s tem najslabši zakon, ki je kdajkoli urejal odvetništvo. Imenoval se je Zakon o pravni pomoči, ki celo v imenu zakona ni imel besede 'odvetnik' in katerega sestavljalci so povsem nerealno 'hrepeneli' po tem, da bi bil čim bolj podoben Zakonu o združenem delu. Pri tem pa je bil diametralno nasprotje od tistega, kar je odvetništvo dejansko počelo v praksi.«
