Kučan naj bi bil 15. maja formalno seznanjen z ukazi o razorožitvi Teritorialne obrambe (TO), so na torkovi okrogli mizi zatrdili Igor Bavčar, Janez Janša in Aleš Hojs iz VSO in ga obtožili prepoznega ukrepanja.
»Kljub temu je trajalo do 18. maja popoldne, da je predsedstvo izdalo ukaz o prepovedi oddaje orožja enotam Jugoslovanske armade, in v teh dneh je bila večina orožja predana,« je dejal Janša. Kučanu je tudi očital, da je ukaz podal v šifrantih JLA, kar je še podaljšalo čas razoroževanja. »Kučan je v ključnih dneh razoroževanja čakal, se izgovarjal in molčal,« so še obtožili takratnega prvega moža predsedstva.
Včeraj se je na njihove očitke in ovadbo na tiskovni konferenci odzval tudi nekdanji predsednik republike z najdaljšim mandatom, Kučan, in vnovič poudaril, da ga o razorožitvi zaradi nezaupanja niso obvestili.
Kaj očitajo Kučanu?
Po besedah predsednika VSO Aleša Hojsa je 15. maja 1990 takratni načelnik TO Ivan Hočevar po navodilih Beograda izdal ukaz, da morajo vsi štabi TO svoje orožje predati v skladišča JLA. Slovenija je vlado dobila šele dan pozneje, zato je bilo po Hojsovih besedah predsedstvo republike, konstituirano 10. maja 1990, edini operativni organ, ki bi po njegovih besedah lahko preprečil predajo orožja. Saj je bilo predsedstvo po takratni zakonodaji vrhovni poveljnik TO v času miru.
Prizadet in ogorčen
»Naj povem, da sem vselej znova prizadet in ogorčen, ko se srečujem s čedalje pogostejšimi prirejanji in ponarejanji dogodkov, ki so povezani z nastankom slovenske države in prvimi leti njenega življenja. To prirejanje in ponarejanje ne služi razkrivanju resnice, ampak osebnim političnim in strankarskim interesom posameznikov, ki ne razmišljajo, koliko škode to povzroča zares svetlim trenutkom slovenskega osamosvajanja,« je včeraj na začetku dejal Kučan.
Ena vojna, več videnj
Poudaril je, da s tem povzročajo nove delitve in fronte, ki delijo slovensko javnost in veterane. »Ne znam si predstavljati, kaj ima lahko peščica članov tako imenovanega Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve od tega in zakaj so ti njihovi interesi tako drugačni od tisoče veteranov vojne za Slovenijo in policijskega veteranskega združenja Sever. Zakaj so te vrednote tako različne?« se je spraševal Kučan.
Zavezan miru
Kot je dejal, je treba razumeti takratni čas. »Razumeti je treba takratne razmere in ambicije vodstva Jugoslavije, ki je poskušala državo obdržati do zadnjih dni. Tudi z zahtevami po razveljavitvi demokratičnih volitev. Zvest sem bil politiki miru in s tega vidika sem presojal stvari. Politiki so zavezani miru, ne pa vojnam. S prenagljenimi odločitvami nisem želel povzročiti nepotrebne škode in žrtev. Ta politika je dala rezultat. Nekateri drugi niso bili zavezani miru in ta razlika ostaja vse do danes,« je še ostro o nasprotni strani dejal Kučan.
»Bil sem naiven«
Odkrito in samokritično, kar ni ravno odlika mnogih politikov, je Kučan tudi dejal, da je bil naiven. Kot je povedal, so nekateri njegovo zaupanje izigrali, med njimi je omenil načelnika TO Ivana Hočevarja. »Ne samo, da me ni obvestil o razorožitvi, celo na moja izrecna vprašanja je govoril neresnico, dokler ni povedal, da je dobil ukaz, da o tem ne sme obvestiti slovenskega državnega vodstva.«
Kučan je Janšo prvič tako neposredno obtožil nelegalne trgovine z orožjem in se odločno zavzel proti ponarejanju slovenske zgodovine.
Tudi Janša ga je izigral
Na koncu izjave pa je še enkrat ostro obsodil ravnanje Janeza Janše, za katerega je dejal, da je njegovo zaupanje izigral tudi na takšen način, da je »v imenu zaupanja razvijal nelegalno trgovino z orožjem«. Kljub temu je dejal, da politik dela veliko hujše napake, če ne zaupa, išče zarote in stalne sovražnike, kar pripelje do tega, da nihče več nikomur ne zaupa in ne verjame, ter s tem prst spet uperil proti Janši.
Zapoznela ovadba
Preseneča, da so ovadbo, ki je romala na policijo in tožilstvo, vložili šele zdaj, pet let po tem, ko so bili dokazi o tem predstavljeni v knjigi Veleizdaja Slovenije. Kot je dejal predsednik VSO Aleš Hojs, želijo s tem razčiščevati v dveh smereh: »Po eni strani danes hodijo osamosvojitelji na sodišče, po drugi strani, kot rečeno, so agresorji v vseh procesih oproščeni.«
Ovadba kot odziv
S tem je pravzaprav priznal, da se odzivajo zaradi tožbe, ki jo je vdova sestreljenega Tonija Mrlaka, Emilija, vložila proti Krkoviču zaradi sestrelitve letala. Kot je dejala v torek pred sodiščem, bi tožbe ne vložila, če bi se storilci tega dejanja za svoja dejanja vsaj opravičili. Kot smo pisali včeraj, je bil pilot sodelavec slovenske vojske in je v času leta po besedah enega od trinajstih pokrajinskih poveljnikov Manevrske strukture narodne zaščite, Ela Rijavca, želel vzpostaviti radijsko povezavo za skupni prebeg, skupaj še z dvema pilotoma. Da je bilo najverjetneje tako, pritrjuje dejstvo, da je drugima dvema pilotoma, Jožetu Kalanu in Bogomirju Šuštarju, pozneje uspelo prebegniti na slovensko stran.
Brez minimuma sočutja
Kot je še povedala Mrlakova vdova, to prvo leto po dogodkih sploh ni bilo sporno. Šele pozneje so nekateri začeli to zgodbo, zaradi svojih interesov, prikazovati drugače. Včeraj je Kučan o teh dogodkih dejal, da je v interesu vseh, da se stvari razjasnijo: »Sodišče pa je tisto mesto, kjer lahko pride do verodostojne sodbe. Moti pa me, da ni obžalovanja in minimuma empatije. Oče Emilijinih otrok je takrat umrl in tudi sam vem, kako je, ko v vojni izgubiš očeta.«
Politični motivi za ovadbo
Zdi se, da želijo tako nekateri preusmeriti pozornost od hudih obtožb, ki letijo na Krkoviča, na druge strani. Zakaj bi namreč vložili obtožbo šele pet let po tem, ko so bili že predstavljeni dokazi, in ko je zadeva že zastarala. Pomenljivo je, da zaradi hudih obtožb, zapisanih v več knjigah (V imenu države, Skrito povelje, Prevarana Slovenija), ki so opisovale sporne postopke tekom osamosvojitve in po njej, ni bila sprožena nobena ovadba ali tožba in da so se obtoženi akterji raje zavili v molk. Zdaj pa se je kar naenkrat pojavila potreba po zapoznelih sodnih pregonih, samo določenih akterjev.
Milan Kučan, o ovadbi: "Tega izdelka, ki mu predlagatelji pravijo ovadba, ne mislim komentirati. To razumem kot pritisk na sodišče. Kar je bilo treba povedati, je napisano v poročilu, ki ga je bilo takratno predsedstvo dolžno dati skupščini."
Razdeljeni zmagovalci
Že nekaj let smo priča različnim interpretacijam osamosvojiteljske zgodbe, ki premočno spominjajo na delitve izpred več kot sedemdesetih let glede druge svetovne vojne. Že kmalu po osamosvojitvi so se pojavili prvi očitki, da si Janševa stran, ki se vse bolj odreka tudi svojim nekdaj zvestim pristašem in zato še toliko bolj radikalizira, poskuša prisvojiti interpretacijo nad osamosvojitvijo. Pri tem pa gotovo ni povsem nedolžna niti nasprotna stran.
Sodne postopke, ki se pravkar odvijajo, lahko razumemo tudi kot boj za interpretacijo zgodovine. Ker tega v preteklosti niso bila zmožna narediti sodišča, je veliko vprašanje, ali bo zdaj kaj drugače. Dogodki so namreč že zastarali ali pa so tik pred tem. Očitno bo tako zdaj interpretacija pripadla politikom in njihovim podpornikom, zaradi svojih interesov najbolj pristranskim in najmanj poklicanim za tovrstno delo. Kot pravi rek: zgodovino pišejo zmagovalci, temu pa bi očitno veljalo pripisati, da problem nastane, ko se ti razdelijo na dva dela.