Prisrčna, nasmejana in vedno nadvse prijazna trenutno svoj čas namenja predvsem trimesečnemu sinku Marku, na katerega sta z možem Damjanom (pre)dolgo čakala. To majceno bitje z modrimi očmi je zanju največja sreča, še več – pravi čudež. Še vedno komaj dojema, da ji je bilo v njenih letih dano postati mama. Neizmerno je hvaležna življenju in naravi, ki je poskrbela za to. Pot ni bila lahka, in to je njena zgodba. Težka, a s srečnim koncem.
Nisem se upala veseliti – Predala sem se življenju in zgodilo se je
Katarina je v obdobju čiste blaženosti in včasih se mora kar uščipniti, da se prepriča, ali je vse to resnično. Da, zgodilo se ji je materinstvo – potem ko se je po štirih letih poskušanja ob pomoči medicinske znanosti povsem utrudila. Potem ko se je prepustila, da narava opravi po svoje. Z možem Damjanom sta preživela mnogo težkih dni, z iskreno izpovedjo o njuni prehojeni poti pa bi rada vsaj malo pomagala dekletom, ženskam in parom, ki se spopadajo s podobnimi težavami – z neplodnostjo oziroma s težavami pri zanositvi.
Vsak ima svoje razloge, da odlaša z ustvarjanjem družine
Katarina je bila popolnoma predana vrhunskemu športu. »Ko tekmuješ, si samo v tem, v športu. In prav je tako – da nič ne zmoti tvoje smeri in ne misliš na nič drugega.« Po končani plesni karieri je želela odpreti Plesno zvezdo, slediti svojim sanjam, »nato je bilo mimo prvo leto, pa še eno, in tako s srcem sem bila v ustvarjanju nove zgodbe, da na otroka nisem pomislila. Sama sebi sem se zdela še tako mladostna, da niti nisem čutila klica po otrocih.«
A nato je le prišel trenutek, ko sta se z možem začela spraševati o njih, in se odločila, da bi bil že čas, da se lotita »naloge«. Minilo je leto in nič se ni zgodilo. Minilo je še dodatnega pol leta, pa še kar nič.
Nekaj Katarininih prijateljic je že imelo težave z zanositvijo, zato jim je prisluhnila in se po pomoč zatekla k enemu od ginekologov s tovrstno zasebno dejavnostjo. »Del uspeha pri zanositvi je tudi psiha, in prva stvar, ki jo je ta zdravnik ob našem prvem srečanju pokazal, je bil graf, ob njem pa je povedal: Poglejte, stari ste 39, tako da imate 6–7 odstotkov možnosti, da donosite otroka. Takšen je bil naš začetek. Ampak ker potrebuješ pomoč, pogoltneš vse – tudi, po mojem mnenju, takšno nesočutno govorjenje. Kot da ti sporoča: itak je brez zveze, nima smisla, da sta tukaj.«
Kaj delam narobe?
Ko razmišlja o tem, ve, da jo je tak zdravnikov pristop zmotil in da bi ga verjetno morala ustaviti. »Če ne verjamete v naju, potem pa ne bova pri vas – to bi verjetno morala reči. Ampak prideš po pomoč in misliš, da on že najbolje ve.«
Tako so opravili štiri poskuse (zdravstvena zavarovalnica krije šest poskusov umetne oploditve ženskam do 43. leta), in sicer enega za drugim v štirih mesecih – bilo je izjemno naporno ter boleče. Ko je po vsakem posegu Katarina v poštni nabiralnik prejela račun, jo je zbodel v oči podatek, da bi sam poseg oploditve moral biti opravljen v anesteziji, na izstavljenem računu je bila namreč navedena. Izvedena ni bila.
Po četrtem neuspelem poskusu umetne oploditve jima je zdravnik predlagal, naj se odpravita na Češko, češ kako so tam krasni, in naj začneta razmišljati o darovani ženski spolni celici, ki bi jo oplodili s spolnimi celicami Katarininega moža. »In kaj bomo storili s preostalima dvema poskusoma, sem ga vprašala. Ja, to bomo pa še porabili, je dejal. Tako torej, zdravnik ne verjame vame, ampak preostala dva poskusa bomo pa porabili, da bo zaslužil nekaj tisoč evrov. To je bilo zame prelomno, saj sem ugotovila, da on ni tam, da bi mi pomagal, temveč očitno zaradi zaslužka. Sem bila pač zgolj številka.«
Med tem časom pa si je že začela očitati, kaj vse dela narobe in kaj vse mora spremeniti. Ali dovolj zdravo je? Tako celo leto ni jedla nič sladkorja, nič mesa, nič mlečnih izdelkov, nič glutena, saj naj bi vse to škodovalo pri procesu oploditve. Iskala je razne pomoči – od kitajske medicine, akupunkture do različnih masaž. »Preizkusila sem vse vrste terapij, od takih 'čiračara' do bioenergetikov, da niti ne naštevam vsega! Upoštevala sem vsak predlog, nasvet – vse sem poskusila!« pravi Katarina. Prijateljica ji je dejala, da če bi morala kaj takega preživljati ona in njen partner, bi se že davno razšla.
Preizkušnja za zvezo
Marsikateri par takega pritiska ne zmore. »Če sedaj pomislim na pretekle dogodke, kaj vse sva preživljala z Damjanom, kaj vse je moral požreti, kaj vse sem mu očitala, kar bruhalo je iz mene – mah, odrezal se je ne samo z odlično oceno, ampak z 200 odstotki!« se nasmehne Katarina in iskreno pohvali svojega moža. Kasneje jo je spomnil, kaj vse mu je očitala, tako da ve, kako težko jo je bilo prenašati. »Ženska je takrat čisto v svojem svetu. Bila sem na misiji – to moram, pa onega ne smem, pa zdaj moram spat, pa zakaj ješ to, če ni dobro za semenčeca?! To je obsesija! In v takem stanju, ko hormoni (tudi zaradi zdravil) divjajo po svoje, nečuteč zdravnik samo priliva olja na ogenj, namesto da bi paru vlival (za)upanje. 'No, pa poglejmo, koliko jajčec je tokrat,' je dejal ob nekem pregledu, 'moralo bi jih biti od deset do petnajst. Aha, na levi je eno, na desni pa – o, na desni ni pa nobenega!' Po tem pregledu sem doma jokala od jutra do večera! S takim ravnanjem ti zdravnik škodi in potem si škodiš še sam, ker se tako obremenjuješ. Lahko bi na primer rekel, da je sicer res samo eno jajčece, ampak je pa to močno. Saj kasneje so mi povedali, da je v resnici potrebno samo eno jajčece, ampak misli so že v tvoji glavi, vsajene s 'pomočjo' izkušenega strokovnjaka.«
V tem napornem in dolgem procesu je ugotovila, da je njeno telo samo njeno in da se ona odloča, kaj bo z njim naredila. Zato je odšla na ljubljansko ginekološko kliniko. Tam je vladalo povsem drugačno vzdušje. Pozitivno naravnane medicinske sestre so jo spodbujale, držale pesti zanjo, v vsem, kar se ji je zgodilo, so videle dober znak, in zadnji poskus je opravila predstojnica, rekoč: »Vas bom jaz – za srečo!« Četudi je bil tudi zadnji poskus neuspešen, se je Katarina počutila povsem drugače, celo prijetno. Brez obsojanja, kaj da pričakuje, ko pa je že stara, kaj je pa tako dolgo čakala!
Po vsakem neuspelem poskusu se je najlažje pobrala s pomočjo misli in upanja na naslednji poskus. »Vedela sem, da ne želim niti sedmega niti osmega. Pa ne zaradi tega, ker si jih ne bi mogla privoščiti ali ker sem škrta, temveč sem čutila, da ne bo uspelo – ne sedmič ne petnajstič. Vedela sem tudi, da ne želim darovane celice in ne želim posvojiti otroka. Raje sem sama z Damjanom, saj se imava rada, se dobro razumeva in se imava lepo. Najin odnos je krasen, deliva podobne poglede, želje, razmišljanje. Oba čez teden veliko delava, sva predana delu, čez vikend pa se odklopiva in odpeljeva z avtodomom – res sva se našla. Razmišljala sem, da ne želim nekaj na silo – če mi ni dano postati mama, če nama ne bi bilo dano imeti najinega otroka, bova raje sama.«
Po štirih letih misije »postati mama« se je utrudila in si rekla: »Tega se ne grem več. Ne zmorem. Življenje, predajam se, ni mi dano, ne bo mi dano.« Pri 43 letih se je torej ustavila, opustila postopke za oploditev z biomedicinsko pomočjo in se počasi trudila sprijazniti s tem, da ne bo imela otroka. »Tega v popolnosti takrat še vedno nisem sprejela, saj mi ob pogledu na kakšno družino z majhnim otrokom ali nosečnico ni bilo čisto vseeno.«
Narava spregovori
Po njeni »predaji« se je zgodilo. Konec lanskega maja. Menstruacija ji je izostala, ampak Katarina si ni dopustila verjeti, da bi lahko bila noseča. Če pa se je to morda res zgodilo, bo zagotovo na dan pregleda vsega konec, si je bila mislila. Kupila si ni niti enega testa za ugotavljanje nosečnosti, medtem ko jih je ob prejšnjih poskusih mrzlično preverjala, ali se bo pojavil tisti plus ali ne in je imela v domači lekarni na desetine nosečnostnih testov.
Na pregledu ji je ginekologinja potrdila nosečnost in dejala: »Vsak dan je uspeh.« To je postal Katarinin moto do konca nosečnosti, ki je bila zaradi njene starosti rizična, in Katarina se je z veseljem pazila ter predvsem počivala.
Po tistem prvem pregledu so se počasi že začele slabosti, zredila se je in trebušček je že risal obline na njenih oblačilih. Tako je že na začetku ostajala doma, saj bi jo gotovo začeli spraševati o nosečnosti, ona pa kasneje ob morebitnem neuspehu ne bi našla moči za zagovarjanje pred svetom. Vedela je, da bi to težko prenesla. Zopet bi se izjokala, zato se je hotela zavarovati. Še vedno se je zalotila v nejeveri, da ji bo vzeto tudi to, tako kot se je zgodilo že mnogokrat. Tako je tudi na drugem pregledu mislila, da je konec, a zaslišala zdravničin »v redu je«. »Ali ste prepričani, sem vprašala. Nato je prižgala zvočnik in zaslišala sem utrip srca tegale pikca … In veš, veš, da je še upanje,« pove Katarina z zlomljenim glasom in solze ji zameglijo oči.
»Po tem pregledu, ko sem slišala otrokov srček, sva z Damjanom tisti vikend v enem od avstrijskih kampov kot kup nesreče slonela na zadnjih vratih avtodoma. Nisva hotela, nisva se upala veseliti otroka! Tolikokrat je že šlo narobe, da sva se bala, da nama bo tudi tokrat odvzeto. In naposled je Damjan rekel: 'Četudi bo šlo kaj narobe, pomembno je, da imava drug drugega.' Saj imaš prav, sem rekla, otrok pride in gre.«
Tako so prebrodili tisto poletje in jesen z vsemi potrebnimi preiskavami ter zdržali.
Rojstvo
Otroka je donosila in na dan poroda se ji je uresničila želja, da bi bil ob njej človek (zdravnik), ki bi sprejemal prave odločitve ob pravem času. Rodil se je krepak fantek in Katarina se še vedno ne more načuditi, da je mama. »Lepo mi je. Kar ne morem verjeti, da mi je pri teh letih to dano. Pri vsej tej znanosti, ki je šestkrat dokazala, da v najinem zakonu otrok ne bo. Potem pa pride tale pikec. To je čudež,« z žarečimi očmi pove Katarina, Mark pa se že začne rahlo oglašati iz udobnega vozička.
Vsem ženskam, ki morda hodijo po podobni poti, bi rada sporočila: »Najprej naj se zavedajo, da navkljub temu, da se čutijo mladostne in po njihovem še ni čas za otroka, so ženski spolni organi tisti, ki se najhitreje starajo. In kaj sem se naučila ob svoji izkušnji? Da se je treba prepustiti. Pustiti delo naravi, saj ona že ve. Narava, bog, posebna sila – kakorkoli … že ve. Ne zgodi se takrat, ko tako želi in misli tvoja glava, ampak takrat, ko je prav. Prepričana sem, da če se ne bi predala, če se ne bi utrudila, če ne bi sprejela, da tako pač je, se tale pikec ne bi zgodil. Kakorkoli so mi vsi govorili, da se moram odklopiti – tega ne moreš storiti z glavo, razumsko, resnično moraš odklopiti, se predati – z vsem bitjem. To ni stanje razuma, to je stanje duha.«
Mark je star tri mesece, izredno priden dojenček, in družinica se je lepo povezala. Lepo ji je spoznavati njeno bitjece. »Spoznavam to novo dušico, kako se razvija, kaj počne, kako napreduje, kakšne gibe ima. Vem, da je samosvoj, da ni moj. Biti prvič mama je obremenjujoče zaradi različnih tako imenovanih pritiskov, dvomov – naj ga vzamem v naročje, če joka, ga bom že razvadila? Če ga bom pustila jokati, mi bo hudo. Kaj je zdaj prav?« priznava Katarina, ki v takih primerih posluša srce. V zadnjem obdobju je dozorela, pravi, in zna prisluhniti srcu. Tako dojenčka podoji, kadar on sporoči, da je lačen, in ne kadar ura pravi, da je čas. S tem, ko posluša svoje srce, se ji zdi, da uči otroka, da bo poslušal svoje.
Mark že pleše
Dete zna že tudi plesati, še posebej salso. »Bilo je obdobje, ko še nisva mogla na sprehode, pa sem želela biti vseeno aktivna, zato sem ga vzela v naročje, pa sva plesala. Najprej sem mu predvajala milo, mirno otroško glasbo, potem pa sem si rekla: nič, bom kar eno salso zavrtela. Mark je po tretjem komadu, ob bobnih in živahnih ritmih, že spal, jaz pa sem še kar plesala. Tudi zdaj še vedno kaj zapleševa – takole enkrat na teden. Vzamem ga v naročje in pleševa,« se smeje Katarina. Tudi njen mož Damjan se vsega loti, za nekaj časa je popolnoma prevzel kuharijo, tako da je Katarina ugotovila, da je veliko boljši kuhar kot ona. »Je specialist za rižote in kuha tako dobro, da si zdaj sploh ne upam več kuhati.«
Morda se bo iz njene zgodbe kdo kaj naučil. »Spoznal, da ti ni treba sprejeti nekaj kar takoj in da so ljudje, ki ti lahko lepše, bolj človeško pomagajo. Uspeh pa ni odvisen od tega, kaj vse ste naredili za to, temveč predvsem od tega, da se znamo prepustiti in da bo uspeh prišel, ko bo pravi čas za to.«
