Treba je zagotoviti sledljivost proizvodov z navedbo natančnih podatkov o proizvajalcu in proizvodu oziroma njegovi seriji.
Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić je pojasnila, da splošna deklaracija za proizvode na trgu ni predpisana. Pravila za označevanje različnih vrst izdelkov se razlikujejo glede na posebnosti proizvodov. Tako mora električna oprema izpolnjevati zahteve pravilnika o električni opremi, pravilnik o varnosti strojev določa zahteve za stroje, pravilnik o osebni varovalni opremi določa zahteve za osebno varovalno opremo oziroma, kot že navedeno, za proizvode, za katere ni posebnih predpisov, ki so harmonizirani s pravom EU in katerih cilj bi bil zagotoviti varnost proizvodov, se uporabljajo določbe zakona o splošni varnosti proizvodov.
OD KOD IN KAM
Sledljivost: Kaj pomeni oznaka Made in EU? To je oznaka porekla, ki jo je leta 2003 uvedla Evropska komisija. Takega označevanja ni predpisala kot obvezujočega, a ga je dolgoročno predvidela za nadomestek označevanja izvora po državah. Ali zagovarjati označevanje izvora izdelkov in pridelkov po posameznih državah ali sprejeti politiko Evropske komisije na tem področju in podpreti oznako EU?
Ključnega pomena so za uporabnike izdelkov določbe za zagotavljanje sledljivosti. Po navedbah Grlićeve zakon o splošni varnosti proizvodov med drugim predpisuje obveznost zagotavljanja sledljivosti proizvodov z navedbo natančnih podatkov o proizvajalcu in proizvodu oziroma njegovi seriji, razen kadar je navedba upravičeno izpuščena. Pri tem »proizvajalec« lahko pomeni: proizvajalca s sedežem v Evropski uniji in vsako drugo pravno ali fizično osebo, ki se na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec, ali tistega, ki proizvod obnovi; zastopnika proizvajalca, če slednji nima sedeža v Evropski uniji, ali uvoznika proizvoda, če ni zastopnika s sedežem v Evropski uniji.
JAJCE, ČIGAVO SI?
Strožje so zahteve glede živil. Evropska unija je z Maastrihtsko in Amsterdamsko pogodbo občutno zavarovala pravice potrošnika. Na tej podlagi je sprejela vrsto pravil. Eno od teh je, da morajo biti živilski izdelki opremljeni z vsemi ključnimi podatki o izvoru. V zvezi s tem informacijski center Evropske komisije v Sloveniji navaja za primer prodajo jajc. Na paketu jajc, ki je v prodaji v Evropski uniji, mora jasno pisati, kje so vzredili kokoši, ki so ta jajca znesle. Podobne zahteve veljajo na primer tudi pri označevanju mesa.
Branko Kos, prokurist podjetja INO Brežice "Če napišemo INO Avstrija, v mnogih državah dosežemo višjo cono kot z oznako INO Slovenija."
Evropska unija je pri mesu najprej uzakonila sledljivost govejega. Sistem, ki ga je Slovenija začela uvajati v začetku leta 2001, temelji na označevanju živali. Vsaka novorojena žival dobi svojo oznako, s katero jo vpišejo v centralni register govedi, in tako živali dobijo »potne liste«. V centralni register vpisujejo tudi spremembo kraja bivanja živali in zakol. Po teh predpisih morajo na govejem mesu označiti indentifikacijsko številko živali, državo rojstva, državo reje, državo zakola in državo razseka živali.
REKLI SO
Kaj mislijo o tem ljudje?
Zvone Cunk, trgovec v Gabrju: »Oznaka bi morala biti 'pridelano v Sloveniji' ali 'izdelano v Sloveniji'. Pridelano kot oznaka za hrano, izdelano za različne tehnične in druge izdelke. V Sloveniji veljajo dosti strogi predpisi glede pridelave in izdelave. Predpise tudi upoštevamo. Vprašanje je, ali v vseh državah natančno upoštevajo predpise. S splošno oznako EU se te razlike zabrišejo, in to se mi ne zdi prav.«
Veronika Fabinc, pridelovalka zelišč na zeliščarski kmetiji Fabinc v Brežicah: »Slovenski predpisi so strogi in tudi upoštevamo jih. Zato so tudi stroški pridelave pri nas višji. V nekaterih drugih državah Evropske unije so dejanski standardi pridelave gotovo nižji, slabši je nadzor in tam so stroški pridelave lahko nižji. Zato naj bi bila na pridelkih in izdelkih označena država porekla, ker gre lahko za različno kakovost. Če je skupna oznaka EU, se sledi pridelka in izdelka izgubijo, pri čemer so na škodi boljši. Pridelano v Sloveniji, ne samo proizvedeno v Sloveniji, to zagovarjam.«
Branko Kos, prokurist podjetja INO Brežice s sedežem v Krški vasi: »Vsekakor je pomembno poreklo. Najboljši imidž imajo proizvajalci z nemško govorečih območij, tem sledijo anglosaksonski, potem so nekje v sredini že slovenske blagovne znamke. Malo je možnosti, da se na tržišču proizvajalec uspešno pojavi s slovensko blagovno znamko. Mogoče se na določenih tržnih nišah lahko pojavimo s svojo blagovno znamko, a to je redkokje. Velike blagovne znamke imajo za seboj velike trge in tradicijo. Če mi napišemo Made in INO Avstrija, v mnogih državah dosežemo občutno višjo cono, kot bi jo z oznako INO Slovenija. Ker pač Avstrija vliva več zaupanja potencialnemu kupcu. Kdor trdi drugače, naj mi to dokaže.
Na najzahtevnejših trgih, kot so Avstrija, Nemčija, Švica, je na prvem mestu kakovost in šele potem cena. A so tudi v Evropi države, kjer je cena pomembna, torej cena naj bo čim nižja. In tudi v Sloveniji je v razpisih za javni sektor za različne stroje in naprave pogoj najnižja cena. To pomeni, da v Sloveniji ne vemo, kaj bi želeli.«
ROJSTVO EVROPE
Vse je sledljivo, vse je zapisano. Ampak zaradi gozda včasih ni videti dreves – zaradi obilice podatkov o tem, kdo vse je udeležen v izdelavi in (pre)prodaji pridelka ali izdelka, se sled do samega izvora, do, kot bi rekli, prvega poganjka, lahko zabriše. Stroj to prenese, pri stvareh, ki gredo v telo in na telo, je to bolj tvegano.
Evropa, ki torej tako uvaja skupno oznako Made in EU, je krenila na sedanjo pot moči tudi po zaslugi velikih trgovcev. Kot je prepričan Robert S. Lopez v svoji knjigi Rojstvo Evrope, je trgovina med 10. in 14. stoletjem postala glavna gonilna sila gospodarskega napredka in trgovina je imela na srednjeveško Evropo skoraj tolikšen vpliv, kot ga ima industrijska revolucija na sodobni svet. V tem okviru, ne v luči evropskih revolucionarnih gesel – svoboda, enakost, bratstvo –, je treba opazovati tudi aktualna prizadevanja za oznako Made in EU.
