V miru si lahko stisnemo roke in nastavimo nos pomladnemu soncu. Še smo tukaj in migamo. Je lahko takšna preprosta razlaga smisla našega tacanja po tem planetu dovolj za preživetje razmišljujočega bitja ali moramo biti vedno nekaj več? Ne vem, vendar nadaljujem.
Piše mi prijatelj, ki že nekaj let živi v tujini. Kako si? Gre. Pa ti? Tudi gre. Potem udari približno takole – veš, imam streho nad glavo, nekaj za v želodec in srečni smo z mularijo, dovolj je to. Živi nekje na obljubljenem zahodu, ne cedita se mu med in mleko, vendar preživi. Mogoče za odtenek bolje kot tukaj, mogoče včasih celo slabše. Vsekakor se ne grebe za zvezdami, čeprav ima cilje in želje. Nikogar ni butnil s komolcem pod rebra, da bi na njegovi bolečini pridobil prednost. In tako napiše tako preprosto resnico, vredno zgolj kakšnega zenovskega modreca. Ta trenutek, streha in skodela riža ali kako? Zmoremo in znamo?
Vse gre v maline, zdaj je še Prince odpotoval na drugo stran mavrice, kjer z Bowiejem žurata in gledata dol na nas, smrtnike, v smešnem boju za vsakodnevne potrditve.
Tako rad ponavljam, da je nekatere Islandce, ki jih je svetovna kriza krepko kresnila po glavi in jim osušila denarnice, nov položaj opomnil na pomen skromnosti. Za neko silvestrovo so se zbrali na trgu svojega glavnega mesta zgolj, da bi se družili in mogoče nazdravili, brez razkošnega metanja ognjev v zrak. O vidiku skromnosti rad tuhta še neki moj drugi prijatelj, ki je ostal lepo tukaj v Sloveniji in skuša preživeti s svojo kreativnostjo. Mogoče malček izven sistema, saj ne hodi v službo in se ne klanja šefu. To je že vse počel, zdaj želi hoditi po svoji poti. Včasih se mi zazdi, da se želi zgolj veseliti življenja samega, saj je bil nekajkrat na samem robu, da ga izgubi. In to je velika stava, mogoče celo največja. Ob tem se nam zatresejo roke in marsikaj na videz velikega hitro uplahne.
Danes pišem za tiste, ki berete iz svoje bolniške postelje. Skozi okno verjetno vidite buhtenje pomladi, novo prebujanje življenja. Seveda vam s tega mesta želim, da se nam hitro pridružite na kavarniških vrtovih, ko srkamo kavice in mežikamo skozi sončna očala. Čutimo toploto na obrazu in mogoče se celo smejimo malo bolj pogosto. Vem, da sem sosedo danes pozdravil še posebej prijazno, nekaj bo na tem. Želim, da se nam pridružite tudi zato, da razložite nekaj malega o tem nesrečnem smislu bivanja vsem kroničnim cinikom in iskalcem resničnega višjega pomena. Da jim poveste kakšno krepko z vidika nekoga, ki je še včeraj s strahom pričakoval naslednjo oceno bogov v belem. Pravijo, da zna ta pogled marsikoga precej strezniti.
Ne uspe mi za dolgo, za nekaj sekund običajno ohranim ta uvid, da je vse čisto preprosto. Zdaj lovim to misel, ki že uhaja. Vse gre v maline, zdaj je še Prince odpotoval na drugo stran mavrice, kjer z Bowiejem žurata in gledata dol na nas, smrtnike, v smešnem boju za vsakodnevne potrditve, koščke materialnega, kar vse sprhni ob dotiku večnosti. Smisel ima le, kadar zmoremo dovolj humorja, da z nasmeškom in nekaj dobrohotnosti gledamo na lastno nepopolnost in tudi minljivost. Ne gre? Do takrat pa se le veselimo še ene pomladi in ne bodimo tako hudičevo prevzetni.
