Hočemo biti Islandija, so leta 2012 med stavko španskih šolnikov zahtevali napisi. Hej, postavite sev vrsto. Očitno hočemo vsi biti Islandija. In imamo dobre razloge: Islandija, ta kupček lave sredi morja, poln ognja in ledenikov, je velik za pet Slovenij, prebivalcev ima pa približno toliko kot Ljubljana. Ampak so zelo drugačni od Ljubljančanov. Ali denimo Šentjurčanov. Islandci spadajo med najsrečnejše ljudi na svetu, kažejo raziskave. Gospodarsko uspešni, odprti, socialni, dobro izobraženi, praktično brez nasilnega kriminala, neonesnaženi, ob vsem tem pa še zadovoljni s svojim življenjem! Nujno, nujno moramo postati Islandija. Čim prej.
Zdravi in načitani
Islandijo so prvič poselili v devetem stoletju – prej tam ni bilo žive duše – in maloštevilno prebivalstvo, le nekaj deset tisoč ljudi, so v naslednjih stoletjih občasno zdesetkali še izbruhi kuge in vulkanov. Najprej je bila del norveške kraljevine, potem danske, od leta 1918 pa je samostojna država. In praktično vso svojo zgodovino je bila srceparajoče revna. Po drugi svetovni vojni se je začel gospodarski vzpon Islandije, ki je danes ena bogatejših držav sveta. V primerjavi z drugimi državami OECD ima precej znosne davke, je pa zelo socialna: zdravstvo in šolstvo, od vrtca do univerze, sta javna in brezplačna. Zasebnih bolnišnic ni, zasebnih zavarovanj komaj za vzorec. Islandci so med najbolj zdravimi ljudmi na svetu. Država za zdravstvo nameni precejšen delež BDP.
Pismenost je najvišja na svetu, skoraj sto odstotna in vsak deseti Islandec bo v življenju objavil vsaj eno knjigo. Če pa že ne pisateljujejo, vsaj zagrizeno berejo. Imajo največji delež knjigarn na prebivalca na svetu. Imajo najboljši zakon za zaščito novinarjev in žvižgačev na svetu. In, tole je hecna stvar, zelo priljubljeni so njihovi kriminalni romani, čeprav na Islandiji sploh nimajo vojske, policija je neoborožena in nasilnih zločinov skoraj ne poznajo. In morajo torej pisci krimičev imeti res bogato domišljijo, ali kot je rekel pisatelj Hallgrimur Helgason, »že samo za to, da prepričljivo pojasniš, kako je morilec prišel do orožja, potrebuješ velike pisateljske sposobnosti.« In še to je povedal, »pisanje je naš nacionalni šport, naša religija in naš način, da prenašamo to kruto deželo.« Leta 2013 se je prvič zgodilo, da je policija med streljanjem nekoga ubila. Policaji so bili čisto iz sebe.
So najmanjša članica Nata in na misijah sodelujejo le kot mirovniki in humanitarci. Global Peace Index, ki meri mir na svetu, je Islandijo postavil na prvo mesto kot najmirnejšo državo na svetu. Je tudi med desetimi najbolj zelenimi državami sveta. Energijo jim brezplačno dostavljajo vulkani, ki poskrbijo za elektriko in gretje. Ogrevani zunanji bazeni so javni in jih je veliko, saj jim toplo vodo zagotavljajo geotermalni vrelci. Najbolj priljubljen šport je rokomet, so pa tudi med državami z največ igrišči golfa na prebivalca. Kar je glede na pretežno zoprno islandsko vreme več kot malo nenavadno. Po kvaliteti življenja je Islandija druga na svetu. Imajo veliko čiste vode, a so med najbolj vnetimi pivci kokakole na svetu. Nihče ni popoln.
Pravi Viking je za timsko delo
Sodobni Islandci so genetska mešanica Vikingov in Keltov. Vikingi, ki so poselili otok, so namreč imeli veliko irskih sužnjev in v stoletjih so se geni pomešali. So veliki individualisti, ki se zanašajo predvsem nase in si ne dajo ukazovati, vendar so se v svoji kruti deželi naučili, da lahko preživijo samo tako, da sodelujejo in si pomagajo. In so se zato sposobni vedno dogovoriti o čisto vsem. Čeprav še malo ne mislijo vsi enako.
Islandščina se je od vseh skandinavskih jezikov najmanj spreminjala, zato Islandci brez težav berejo in razumejo srednjeveška besedila. Še vedno skrbno pazijo, kaj pripustijo v jezik in si novih besed ne sposojajo iz tujih jezikov, temveč jih skujejo iz domačih osnov. Pozabite na eksotična imena za otroke, vsako novo ime, ki ga ni na seznamu dovoljenih islandskih imen (1712 moških in 1853 ženskih imen je bilo na njem leta 2012), mora odobriti Islandska komisija za imena, ustanovljena 1991. Komisija presodi, ali je predlagano novo ime primerno za integracijo v islandščino in ali utegne otroka, ki bi mu ga navesili, kdaj spraviti v zadrego. Ime mora biti primerno spolu otroka in sme vsebovati le črke, ki so v islandski abecedi.
Eva Joly junija lani v Delu ni govorila o slovenskih bankah, temveč o islandskih. Podobnost je bržkone naključna.
»Ker so bile banke privatizirane pod čudaškimi pogoji, so jih dobili v upravljanje nesposobneži. Vodile so jih politične stranke. Edina resnična sila, ki lahko ustavi tovrstna omrežja in uveljavljanje osebnih interesov, je javno mnenje.«
Ženske si vzamejo prost dan
Islandija je bila prva dežela s politično stranko, ki so jo ustanovile in vodile izključno ženske. Štiridesetodstotna ženska kvota ni zapovedana z zakonom, a vse večje stranke jo upoštevajo. Nekateri pravijo, da je Islandija najbolj feministična država na svetu, Islandke pa odgovarjajo, da bi lahko bilo boljše. Moški so v mnogočem še vedno na boljšem od žensk. Čeprav je razkorak med moško in žensko plačo med najnižjimi na svetu, so moški še vedno bolje plačani.
Seveda pa so si morale pravice, ki jih imajo danes, izboriti. In so včasih posegle po nekonvencionalnem orožju, na primer 24. oktobra 1975, ko so se Islandke zmenile, da bodo stavkale. Sodelovalo jih je devetdeset odstotkov: zjutraj so odšle od doma in se vrnile šele pozno zvečer, vmes pa niso šle v službo, niso poskrbele za otroke, možem niso skuhale kosila. Hotele so pokazati, kako podcenjen, a kako zelo dragocen je njihov prispevek. In ves čas so trdile, da to ni stavka, samo »prost dan« so si vzele, so rekle. Pozabile so se deliti na »naše« in »vaše«, sodelovale so ženske iz vseh strank in iz vseh sindikatov.
Življenje se je skoraj ustavilo, moški so morali otroke odpeljati s seboj v službo, saj vrtci in šole večinoma niso delali, in so komaj komaj preživeli do večera. V bankah so morali za okenci delati visoki bančni uslužbenci, ženske, ki so ponavadi tam delale, pa so poskrbele, da jim dela ni zmanjkalo. Klobase, najbolj priljubljena hitra hrana, so bile v vseh samopostrežbah razprodane. Moški so pozneje ta žalostni dan poimenovali »dolgi petek«. Ja, verjamemo, da se jim je vlekel.
Pet let pozneje so na Islandiji dobili predsednico. Še nekaj desetletji pozneje pa prvo predsednico, ki je odkrito priznavala, da je lezbijka. Smo že omenili – istospolni pari imajo tam povsem enake pravice kot heteroseksualni, vključno s posvojitvijo in umetno oploditvijo.
Več kot trideset let po ne-stavki, leta 2010, so ženske ugotavljale, da se stvari še niso dovolj spremenile, in so organizirale novo stavko: tokrat so vse odšle iz službe ob 14.08. Ura ni bila izbrana naključno – če bi bile plačane enako kot moški, bi si do te ure že zaslužile svojo plačo.
Leta 2013 so ženske s pritiski na poslance dosegle, da so sprejeli zakon, ki je prepovedal strip klube in vsem podjetjem, da bi kovala dobiček iz golote svojih uslužbencev. Da ženske ali ljudje na splošno »niso izdelek, ki ga prodajaš«, so rekle Islandke, dedci so pa seveda godrnjali. Se bodo že sprijaznili, so skomignile ženske.
Islandija je ena od treh držav na svetu, kjer se ženskam najbolje godi.
Deca dobrodošla
Kar 88 odstotkov žensk hodi v službo, kar jim omogočata dobro subvencionirano otroško varstvo in devetmesečni porodniški dopust, ki si ga starša razdelita, kakor želita – in delodajalci nikoli ne morejo reči, ne bom vzel ženske, ker bo šla na porodniško, islandski moški namreč tudi odidejo na porodniško. Očetovski dopust je Islandija odmerila najbolj velikodušno na svetu.
Otroke imajo zgodaj, v povprečju dva, ne pa nujno oba z istim partnerjem. Razlogi so zgodovinski: »Ko so Vikingi odšli na svoje pohode, so doma gospodarile ženske, ki so imele otroke s svojimi sužnji. Ko so se Vikingi vrnili, so to pač sprejeli v duhu reka, več nas je, bolj je veselo,« kot je novinarju razložila neka Islandka. Zdaj razumete, od kod tisti keltski geni?
Veliko je tudi ločitev, to pa zato, je pojasnila, »ker Islandci ne ostajajo v slabih razmerjih. Odidejo, pa je.« Da bi ostali skupaj »zaradi otrok« jim ne pride na misel, ker gredo starši praviloma zelo civilizirano narazen, skrbništvo nad otroki je deljeno, stari in novi partnerji pa vsi skupaj ena velika srečna družina. In če že niso srečni, se vsaj vljudno prenašajo.
Veliko žensk ima otroke že med študijem. Kaj pa potem, če za leto dni potegneš študij? »Nam se zdi neumno imeti otroka šele pri osemintridesetih. Mi mislimo, da je zdravo imeti veliko otrok. Vsi otročki so dobrodošli!«
Eva Joly lani v Delu, tokrat čisto definitivno o slovenskih bankah
»Vem, da je tudi Slovenija svoje banke reševala z zelo visokim deležem BDP, vendar ne veste, kaj natančno se je zgodilo. Toda morali bi vedeti, koliko denarja je šlo za slabe terjatve, koliko za vplivne posameznike, in zahtevati, da ga vrnejo. In koliko so dobili bankirji.«
Vloga loncev v revoluciji
In se po vsem tem zdi skoraj nemogoče, da bi se Islandcem kdaj zalomilo. Pa se jim je, oktobra 2008, ko so se v enem samem tednu potopile tri največje banke. Ker smo takrat, ko smo rekli, da skoraj nimajo kriminala, govorili zgolj o morilcih in roparjih. Bančniki so namreč čisto druga zgodba.
Ampak če je šlo tja do zloma bank tako kot pozneje povsod drugod po svetu, se je islandska zgodba povsem drugače razpletla. Tri mesece po zlomu bank je zaradi javnih protestov padla vlada. Naj bodo Islandci še tako miroljubni, ko jim poči film, gredo na cesto. S seboj so vzeli tudi kuhinjske lonce in so razgrajali po ulicah. Primerjajte to z našo tragično izkušnjo, pri nas so po loncih pred parlamentom tolkli le ob sredah pripadniki Čezvesoljske Zombi Cerkve blaženega zvonjenja, ki pa tega od januarja 2015 ne smejo več početi. In smo zdaj tam, kjer smo.
Islandcem je razgrajanje z lonci prineslo novo vlado, ki je menila, da potrebujejo novo ustavo in jo dala napisati petindvajsetim državljanom. Nikoli je niso dokončali, medtem je namreč prišla nova, desna vlada, ki je bila pripravljena z davkoplačevalskim denarjem reševati tuje vlagatelje, vse papirje so že podpisali, stvar spravili skozi parlament, zataknilo se je pa pri širokih ljudskih množicah, ki so rekle, ne damo, in so šle spet s piskri na ulice.
Tuji upniki islandskih bank so ostali z dolgim nosom. Kar je edina prava dolžina nosu za banke in sklade tveganega kapitala. Veliko islandskih bančnikov, 26 doslej, je šlo za zapahe. Islandsko gospodarstvo si je opomoglo v treh letih.
Formula za uspeh
Lani je bila pri nas na obisku evropska poslanka Eva Joly, Norvežanka, ki je vodila preiskavo korupcije na Islandiji. Kako torej pokvarjene bančnike spraviš na hladno, so jo vprašali. Iz tega, kar je povedala, se da sklepati, da pri nas po tem receptu ne bo šlo. Najprej in predvsem pa je rekla tole: »Na Islandiji sta za nami stala javno mnenje in politika.« Vidite, že tu se spotaknemo, pri nas namreč v najboljšem primeru premoremo le polovico potrebnih sestavin.
Eva Joly junija lani v Dnevniku o preiskovanju bančnega kriminala in naravnemu viru, ki smo ga nekoč imeli v izobilju
»Konec koncev ni tako zapleteno. Uporabljati je treba zdravo kmečko pamet.«
»Preiskave še niso končane. Začeli smo leta 2009 in večina je zaključenih, nekateri primeri pa še potekajo. Za preiskovanje gospodarskega kriminala sta potrebna mednarodno sodelovanje in čas, toda nekje je treba začeti. In treba je imeti dovolj osebja. Preiskovanje islandskega bančnega sistema, treh bank, zahteva ogromno energije in znanja. Za vsako banko je treba imeti najmanj sedem, osem preiskovalcev, sicer preiskave ne bo mogoče izvesti v razumnem roku. Prav tako je ta omejena s prakso evropskega sodišča za človekove pravice. Obtožnice morajo biti vložene v razumnem roku, to pomeni v največ štirih do šestih letih,« je povedala za Delo.
Še največ je pravzaprav odvisno od državljanov, je menila: »Kot člani EU imate dober zakonodajni okvir, izkoristite ga. Zakon sam teh primerov ne bo preprečil, ampak če imate pozorne državljane, bodo zahtevali, da se zakon uporabi.« In tako se počasi začenja spreminjati miselnost: »Pravzaprav gre za načelo nedotakljivosti. Nedotakljivost pomeni konec demokracije. Vedela sem, da če mi bo uspelo privesti nekaj ljudi pred sodišče, se nikoli več nihče ne bo počutil varnega oziroma nedotakljivega. Vedno se bodo zavedali, da jih lahko doleti pregon. Tako se začne spreminjati miselnost. In to se je tudi zgodilo. Velika podjetja se zdaj bojijo korupcije in se borijo proti njej, ker vedo, kaj jih lahko doleti. … Živim za dan, ko bo protizakonito krasti denar davkoplačevalcev druge države. … Miselnost, da je nekdo nedotakljiv zaradi oblasti, pripada staremu času kraljev in osvajalcev. V demokraciji pa obstajajo jasna pravila.«
Politolog in pisatelj Eirikur Bergmann Einarsson marca letos v Delu o telepatskih politikih brez vizije
»Populisti vedno govorijo, da so le glas običajnih ljudi. Ampak v zahodnih demokracijah smo politiko zmeraj razumeli kot voditeljstvo. Kot spopad idej. Vsak je predstavil svojo vizijo, kakšna bi morala biti družba. In je nato prepričeval ljudi, da je to pravi način za napredovanje. Iz nekega čudnega razloga zdaj politiki verjamejo, da je njihova naloga ugotoviti, kaj ljudje mislijo, in to zagovarjati! Namesto voditeljstva in zbiranja podpore za svojo vizijo napredka. Zgolj velike vizije so vodile družbo naprej. Sicer človekove pravice ne bi bile uveljavljene. Demokracije ne bi bilo, če bi politiki zgolj želeli uganiti misli ljudi tistega časa. Politiki so izgubili predstavo, kaj je njihovo poslanstvo.«
