Malo belo-rjavo čivavico po imenu Lulu je Petra sprejela v svoj dom leta 2008. Prijatelj je namreč izvedel, da ima neki moški v Domžalah bolno in pomoči potrebno psičko. Kot nam je pojasnila, je bila takrat psička stara komaj en mesec: »Bila je tako majhna, da si jo lahko celo držal na dlani. Nismo vedeli, kaj natanko je z njo narobe. S takratnim fantom sva se iz Kopra nemudoma odpravila k gospodu domov, ki ni imel nič proti, da sva psičko vzela in jo odpeljala k veterinarju.«
SPRVA KAZALO, DA NE BO PREŽIVELA
Vse sta opravila ekspresno, saj nisva vedela, ali bo psičko kdo dovolj hitro kupil ali posvojil, saj za takega psa prodajalec ne bi dobil denarja in bi jo zelo verjetno pustil poginiti. Obisk pri veterinarju pa ni bil nič kaj spodbuden: »Povedali so nama, da je podhranjena in dehidrirana. Poleg tega so ugotovili, da je bila drogirana, kar je pomenilo, da so jo zelo verjetno v Slovenijo pretihotapili. Pod vplivom takšnih substanc je tiho spala in pot je bila za prevoznike veliko mirnejša.« Kot nadaljuje naša sogovornica, psički na veterini sprva niso želeli dati infuzije, saj so ocenili, da ji ni pomoči in da je zanjo že prepozno. Uspela sta jih prepričati, da kljub vsemu naredijo, kar se da, in čas je pokazal, da sta imela prav: »Psička si je počasi opomogla. Doma sva ji mešala obroke in jo hranila po brizgi, ker ni hotela ne piti ne jesti. Ponoči sva se zbujala in preverjala, ali še diha, in jo vsakih nekaj ur počasi hranila. Bila je tako suhcena, da ko je hotela stati na tačkah, se je zvrnila na glavico, ker je bila težja od preostalega telesca. Prvo leto je bila zelo pogosto bolehna, obiski pri veterinarju so bili mesečni.«
SPOZNALA STA, DA IMATA OPRAVKA S PREKUPČEVALCEM
Ob posvojitvi nista vedela, da je gospod, ki je imel Lulu, po vsej verjetnosti prekupčevalec, saj jima je bilo pomembno le, da jo rešita. A ko sta povezala vse pomembne točke zgodbe, dvomov skoraj nista imela več: »Doma je imel same majhne kužke. Ob obisku si je izmišljeval, da je starše prav tisti dan že oddal. Ko pa so veterinarji povedali še svoj del, nama je kapnilo, za kaj se gre. Moškega sem našla na internetu, prijavljen je bil na različnih portalih in prodajal je pse najrazličnejših pasem.«
PRIJAVAM NE PRISLUHNE NIHČE
Sogovornica je moškega tudi prijavila veterinarski upravi, policiji, klicala je v zavetišča in spraševala vse po vrsti, kaj lahko še storita. »A vsi so naju pošiljali drugam in znašla sva se v začaranem krogu, kjer ni na koncu nihče ukrepal. Obvestila sva tudi spletni portal, kjer je imel moški največ oglasov. Izbrisati je moral profil, ampak je nekaj tednov pozneje seveda že imel novega. Dosegla nisva nič.«
NJEN NAJLJUBŠI HOBI JE POLEŽAVANJE
Lulu danes zagotovo živi pravo pasje življenje. To je polno radosti in spoštljivosti, ki si jo tudi živali zaslužijo. »Peljala sem jo v pasjo malo šolo, eno leto sva hodili tudi na rally obedience, da se je naučila poslušnosti. Zdaj je njen najljubši konjiček poležavanje. Sprehodov blizu doma ne mara, raje lenari in prosjači za hrano. Zelo pa uživa, ko greva v hribe. Redno hribolazim in Lulu gre vedno z menoj. Rada ima toplo vreme in mehko travo pod tačkami. Ko je mraz in sneg, se najraje skriva v nahrbtniku, nikoli pa ne ostane sama doma. Vsi v moji družini jo razvajajo in imajo radi,« svojo najboljšo prijateljico opiše Petra, ki pravi, da si ne more predstavljati, kako bi bilo, če se ne bi našli. Za konec pa vsem daje pomemben nasvet: »Od takih ljudi psov ne kupujte, tudi če jih prodajajo po nižji ceni. Ker če bo pes sploh preživel, bo račun pri veterinarju blazno visok. In dokler bodo taki ljudje imeli kupce, se to ne bo nikoli končalo!« Med pripravo članka smo izvedeli, da so v bližini Padove ustavili nelegalni prevoz pasjih mladičev iz Madžarske. Kar 41 psov je bilo nagnetenih v majhni kletki, upamo, da bo njihova zgodba doživela vsaj tak epilog kot zgodba Lulu.
