Združena levica je nastala kot koalicija za volitve v Evropski parlament. Dve leti pozneje je ta koalicija parlamentarna stranka, ki je po kapitulaciji grške koalicije strank Siriza izgubila svoj politični kompas, nato pa jo je povozil še begunski tok, na katerega se po dobrega pol leta še vedno niso učinkovito odzvali.
STA
Bo Mesec ohranil notranjo demokracijo stranke ali jo bo popeljal v predsedniško stranko, po poti, ki si jo je utrla Siriza?
Vsaka zgodba ima začetek, ki določa njen poznejši razplet. Takšna je tudi zgodba koalicije Združena levica, ki jo sestavljajo stranke Iniciativa za demokratični socializem (IDS), Trajnostni razvoj Slovenije (TRS), Demokratična stranka dela (DSD) in 4. skupina, ki sestoji iz posameznikov in nestrankarskih gibanj.
STA
Luka Mesec
Oba mlada poslanca ZL, Luko Mesca in Miho Kordiša, smo najprej lahko opazili med zasedbo filozofske fakultete. Drugemu se ob tem pripisujejo zasluge, da je zasedbo pred ljubljansko borzo, ki je bila del gibanja Occupy, pomagal prestaviti v toplejše prostore na Aškerčevi, kjer se je nadaljevala kot zasedba FF. V teh prostorih smo tedaj lahko videli tudi Mesca, ki pa si je politične izkušnje že pred tem nabiral kot predsednik društva Polituss na fakulteti za družbene vede. V sklopu grupacije Odprta fronta je tedaj poskušal neuspešno načeti vladavino liberalno usmerjene skupine Modro za študente, ki še danes povsem obvladuje Študentsko organizacijo v Ljubljani. S prestopom parlamentarnega praga so se obema skrajšali lasje, Kordiš pa je povrhu nehal kričati v mikrofon, čeprav se še vedno ni povsem odrekel načelom svojega načina govora. Po njih namreč samostalnik ne stoji, če ga ne podpirata dva pridevnika, od katerih mora eden nujno biti presežnik.
STA
Miha Kordiš
Svoje poti so članice koalicije začele vsaka po svoje. DSD je nastala iz spora med KarlomErjavcem in Francem Žnidaršičem pri kandidaturi za predsednika Demokratične stranke upokojencev (Desus). Žnidaršiču, v mandatu 2004–2008 vodji poslanske skupine Desus, Erjavca leta 2009 ni uspelo premagati pri kandidaturi za predsednika stranke, ta pa ga je nato v njej marginaliziral. Žnidaršič je iz Desusa izstopil leta 2010.
TRS je nastal z namenom nastopiti na državnozborskih volitvah leta 2011, vendar se je zapletlo pri vlaganju kandidatnih list. Volilna komisija je zaradi premajhnega števila žensk zavrnila kandidatno listo v volilni enoti Ljubljana center. Zapletlo se je pri birokraciji – priložili so napačno soglasje, zaradi česar je ena od kandidatk za poslanko izpadla iz kandidatne liste.
Nekje v tem obdobju pa so se pojavili tudi zametki stranke IDS. Njeni člani in aktivisti so se tedaj začeli zbirati v Delavsko-punkerski univerzi (DPU), ki je pod okriljem Mirovnega inštituta delovala na Metelkovi. Javno pozornost so si pridobili z zasedbo filozofske fakultete na prelomu iz leta 2012 v 2013. Najbolj artikulirane zahteve so tedaj podali doktorski študentje, ki so bili nezadovoljni z načinom financiranja doktorskega študija. Pri tem žal niso dosegli oprijemljivih sprememb, kot tudi ne postavitve kavčev na hodnikih oddelka za filozofijo, saj to ni bilo v skladu s politiko požarne varnosti.
Po zamrtju zasedbe filozofske fakultete so moči preusmerili v ustanavljanje stranke. Še pred tem pa so razširili dejavnost neformalnega projekta DPU in ga vzeli izpod okrilja Mirovnega inštituta ter ga preustanovili v Inštitut za delavske študije.
Koalicija za evropske volitve
Do koalicije teh raznolikih strank pa verjetno nikoli ne bi prišlo, če njenih deležnikov pred evropskimi volitvami leta 2014 ne bi za isto mizo posedel mednarodni operativec grške Sirize Janis Burnus. Po nekaterih informacijah se je tedaj pripravljal teren za naskok Sirizinega predsednika Aleksisa Ciprasa na mesto evropskega komisarja. To je bil verjetno tudi razlog, da je Cipras prišel na ustanovni kongres koalicije ZL.
Parlamentarna skupina zapade parlamentarni logiki
Po razmeroma dobrem nastopu na evropskih volitvah, ki pa koaliciji vseeno niso prinesle evropskega poslanca, je koalicija s skupnimi močmi uspešno nastopila na državnozborskih volitvah. Pridobila je šest poslancev in v slovenski prostor ponovno vlila upanje za levičarsko politiko, ki ne bo obremenjena z grehi preteklosti. A razpoke v neenakovredni koaliciji so se šele začele kazati. Najprej je iz najmočnejšega deležnika – IDS – izstopil Franc Trček, s tremi preostalimi poslanci IDS tako več ni mogel preostalima članicama koalicije groziti, da bo ustanovil lastno poslansko skupino.
Pozneje je bila svoje poslanke oropana stranka DSD. Violeta Tomič je namreč prestopila v stranko TRS in za to je bila bogato nagrajena – postala je njena predsednica.
Vse skupaj ne bi bilo povsem zavoženo, če prav poslanska skupina ne bi bila edini skupni organ te krhke koalicije in je tako nase prevzela vse breme tvorjenja politike stranke. Decembra so nato v javnost prišle informacije o razkolu v vrhu stranke IDS. Njen generalni sekretar Blaž Jelenc je odstopil, med drugim iz razloga, da je stranka »popolnoma podrejena poslanski skupini«.
Konstruktivna opozicija
Iz ne povsem znanih povodov je poslanska skupina mlade in šibko strukturirane koalicije nase prevzela breme konstruktivne opozicije. Odprla je problem izenačitve pravic istospolnih in ga pri tem neverjetno elegantno razrešila s preprosto spremembo člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Drobni popravek dikcije, po kateri je zakonska zveza »urejena življenjska skupnost moža in žene«, v »življenjsko skupnost dveh oseb« je istospolnim omogočil sklenitev civilne zakonske zveze in pravice, ki iz nje izhajajo.
A so socialisti pri tem očitno pozabili na maoistično načelo, da politična moč raste iz puškine cevi. Ko so izenačitev pravic morali braniti pred naskokom konservativnih sil desnice, so nenadoma ostali sami. Stranka modernega centra v kampanji za obrambo pravic istospolnih praktično ni sodelovala, zanemarljiv pa je bil tudi prispevek Socialnih demokratov, ki so po neznanem ključu ZL pripravili do skupne kampanje.
Terenska šibkost levice
Na pomanjkanje terenske prisotnosti stranke ZL pa ni pokazala samo kampanja za pravice istospolnih, v kateri so strateško zmago slavile nazadnjaške sile desnice. Geslo »Za otroke gre!« namreč znova pada na plodna tla. Tokrat pri paranoičnih starših, ki so zaradi nekaj begunskih otrok zagnali pogrom v Kranju, Logatcu, Šenčurju in še kje.
V nasprotju z desnico, ki na teren pošilja svoje najvidnejše obraze in ga kultivira s kulturnim bojem napihovanja zgodb o »posiljevalski kulturi« beguncev prek svojega novoustanovljenega medija, ZL javnost še vedno nagovarja predvsem prek tiskovnih konferenc. Poslanec ZL Matjaž Hanžek je tako ta teden pozval kar k prepovedi shodov desnice, saj da se na njih širi sovražni govor.
Da v večini primerov resnično gre za prenapihnjen teror mnenj, ki so se pozabila seznaniti z dejstvi, nekdanjemu varuhu človekovih pravic sicer ne gre oporekati. A le vprašamo se lahko, ali bo nekdo resnično spremenil svoje mnenje, ko ga bodo poskušali utišati z liberalnimi orodji politične korektnosti, namesto da bi ga poskušali agitacijsko seznaniti z dejstvi in okoliščinami, od koder so begunci prišli in zakaj so danes tukaj.
STA
STA
