Eden izmed poizkusov reševanja skoraj propadlega podjetja z zadrugo je tudi tovarna Polzela. Tam naj bi se združili kmetje, občine, institucije in tovarna. Ali bo država vstopila v delež in ali bodo imeli ustanovitelji sploh priložnost, še ni znano. A četudi bi šla tovarna v stečaj, bo zadruga najela del proizvodnje. Tujci njihove ekonogavice iz konoplje že naročajo. Kaj pa bo, je še vprašanje, saj pri nas še ne poznamo zadrug. Podobno, kot je na neznanje in močan odpor naletela ideja, da se reši trgovska veriga Tuš z zadružništvom. Zdaj nekateri mislijo, da se rešuje lastnika Mirka Tuša. V resnici je to morda zadnja možnost za našo živilsko industrijo.
Zadruge niso komunizem!
Res je, da se beseda zadruga sprva sliši kot nekaj utopičnega. A že samo skok prek severne meje nam jih pokaže vse polno. Najbolj vidne so zadružne banke. Lep dobiček in močan prispevek skupnosti je njihova prva odlika. Drži tudi, da so idejo zadrug v preteklosti marsikje zlorabili. Posebej med komunizmom. A takrat niso bili lastniki ljudje, ampak država.
V Avstriji je približno 500 zadrug in tudi ideja zadružništva prihaja iz kapitalizma, če smo iskreni, saj so prve zadruge nastale konec 19. stoletja kot odgovor na postindustrijsko krizo. Zveza Bank Celovec je bila ustanovljena leta 1872 in do plebiscita je bila njena centrala celo v Celju.
Vzrok za nastanek teh bank je preprost. Ljudje s podeželja so hoteli rešiti kmetije pred propadom. Zato so se povezali in ustanovili majhne zadružne banke. Lažje so preživeli krizo, obdržali kmetije in celo J. E. Krek je bil takrat eden vodilnih pobudnikov zadružništva.
Predvsem pa cilj zadrug ni ustvarjati dobiček, ampak so prej v pomoč okolici. Za delovanje Raiffeisen Landes bank je znano, da precej pomaga okoliškim šolam in da vsak teden finančno pokrije najmanj eno novo zadrugo, kar delajo že več kot 12 let.
Zato v Avstriji zdaj skoraj ni industrijske panoge brez zadrug in pomenijo močno konkurenco velikim. In še nekaj. Banke, ki so temeljile na ideji zadružništva, so vedno preživele. Tudi zadnjo krizo. Samo ena od zadružnih bank, ko je začela hlastati po dobičku, je doživela bankrot.
CECOP-CICOP Europa
Lahko nadaljujemo tudi s tem, da zadruge po svetu ustvarjajo več delovnih mest kot vse multinacionalke skupaj. Za približno 20 odstotkov jih presegajo, kar meji že na neverjetno.
Tudi več kot tisoč zadružnih podjetij, članic združenja CECOP (Evropsko združenje delavskih zadrug iz področja industrije in storitev) je nastalo kot rezultat prenosa lastništva od kapitalskih podjetij na zaposlene, ker če tega ne bi storili, bi se podjetja zaprla in prenehala poslovati. Tako pa živijo dalje, potem ko so bila prenesena v lastništvo zaposlenih ali ustanovljena že po stečaju propadlih podjetij ali so zaposleni v postopku stečaja odkupili zdrave dele podjetja. Recimo PrimePac Solutions iz Walesa.
Nacionalno združenje CG Scoop iz Francije in njene regionalne organizacije so v letu 2010 uspešno preoblikovali 76 konvencionalnih podjetij v delavske zadruge, v letu 2011 pa 52 podjetij. Med temi podjetji so bila tako uspešna podjetja lastnikov, ki so se upokojili, kot tudi podjetja pred stečajem ali v njem. Tako so v Franciji v dveh letih neposredno ohranili več kot tisoč delovnih mest, kjer pa niso upoštevane posredne koristi uspešnega poslovanja delavskih zadrug po prenosu lastništva na zaposlene.
Sami zase
Po zaprtju podjetja leta 2005 se je 19 delavcev odločilo, da ustanovijo delavsko zadrugo PrimePac Solutions. Prejeto odpravnino so namenili za ustanovne deleže zadruge, saj se je takrat v gospodarski krizi močno zmanjševalo število delovnih mest v proizvodnem sektorju. Od tod delavcem motivacija.
Zadružni center Walesa jim je zagotovil pravno in poslovno svetovanje ter pomagal novoustanovljeni delavski zadrugi pridobiti finančna sredstva za zagon proizvodnje. Denar so dobili od zadružne zveze, mesta Wales in regionalne vlade.
Zdaj proizvajajo steklenice, vrečke in plastične cevke za priznane blagovne znamke na področju zdravstva in osebne nege. Od leta 2005 je podjetje podvojilo število zaposlenih in promet povečalo s 370.000 funtov leta 2006 na 3,8 milijona funtov v letu 2012. Izvršni direktor zadruge PrimePac Solutions: »Z uspešnim zagonom zadružnega podjetja se vsi zaposleni zavedamo, da smo postali gospodarji svojih usod in da razvijamo neko zgodbo o uspehu za celotni Južni Wales.«
Pomanjkanje znanja
V Evropski unij obstajajo različne prakse prenosa lastništva podjetij na delavce v delavskih zadrugah. Najbolj so razširjene v Franciji, Španiji in Italiji, medtem ko so predvsem posamični primeri prenosov podjetij v lastništvo delavskih zadrug v nekaterih drugih članicah EU, kot sta Velika Britanija in Finska.
Po podatkih Evropske komisije je delež podjetij v EU, ki svoje lastniške strukture ne preoblikujejo zaradi razlogov, ki niso ekonomske narave, kar 63 odstotkov. Velika ovira pri tem so pomanjkanje znanja med strokovnjaki (odvetniki, računovodje, sodišča, državne institucije), lastniki podjetij kot tudi zaposlenih.
Seveda pa prenos lastništva podjetij na zaposlene ni vedno edina rešitev. Zato je pri vseh postopkih pomembna pravilna diagnoza stanja in ocena podjetja, a tudi ustrezna podpora in usmerjanje zaposlenih pri izvajanju postopkov prenosa lastništva na delavsko zadrugo in njen poslovni zagon.
Zadruge so lahko tudi podjetja brez težav
Seveda ni nujno, da so podjetja, ki se jih lastniki odločijo prodati zaposlenim, v finančnih težavah. Ravno uspešno poslovanje omogoča, da se prenos lastništva na zaposlene lahko načrtuje bolje in v sodelovanju z zaposlenimi pripravlja leta vnaprej. V osnovi je lastnik podjetja tisti, ki sproži idejo za prenos lastništva na zaposlene in v številnih primerih direktor, ki ni lastnik podjetja, obdrži funkcijo tudi po delavskem prevzemu podjetja. Zadnje je še dodatna motivacija za zaposlene, da prevzamejo lastništvo.
Francija tako pozna projekt Atelier Reeb. Podjetje se že leta ukvarja z rastlinami za čiščenje zemlje in podtalnice v pokrajini Roan Sur Plane in Des Vosges. Podjetje, zadruga je zdaj stara šest let, nastala pa je kot posledica, da so mlajši zaposleni, stari od 27 do 38 let, z delovno dobo v podjetju od dve do sedem let, podjetje odkupili iz rok ustanoviteljev, ki so si želeli v pokoj. Ker so že pred odkupom podjetja delovali po sodobnih načelih, jim preskok v zadružništvo ni bil pretežak.
Enotno izplačilo pravic iz naslova brezposelnosti
Podjetja v delavski lasti v Španiji imajo zaradi zakonske podlage možnost tri leta prejemati finančna sredstva, ki izhajajo iz pravic zaposlenih in statusa brezposelnosti. Španci ta ukrep imenujejo enkratna kapitalizacija pravic iz naslova statusa brezposelnosti. To omogoča brezposelnim članom delavske zadruge, da namenijo finančna sredstva iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ali vplačilo svojega članskega deleža v delavsko zadrugo. Tako brezposelni delavci s temi sredstvi uspešno ustanavljajo delavske zadruge, ki ali odkupijo podjetje pred zaprtjem in ga nato spremenijo v delavsko zadrugo ali pa v postopkih stečaja odkupijo zdrave dele podjetja in nato z delavsko zadrugo v njih začnejo proizvodnjo.
Drugi primeri
V Španiji obstaja kooperativa Agresta, ustanovljena leta 2000 (Madrid), pod pokroviteljstvom CECOP-CICOP Europa. Deset študentov gozdarstva je ustanovilo zadrugo, ki zdaj zaposluje 30 oseb raznih poklicev. Izvajajo različne biološke naravovarstvene projekte ceneje kot konkurenca, saj uporabljajo vso moderno tehnologijo, ki jo vodijo z brezplačnimi programi s spleta. To ceni storitve in ponuja širši spekter ponudbe s precej nižjo ceno. Zdaj so začeli posel širiti tudi po Evropi.
Socialne zadruge
Zadrugo Con Le Nostri Mani je ustanovil ekonomski migrant iz Maroka. Oussama Farih je v Italijo prišel s starši pri sedmih, sicer doštudiral na univerzi, a zaradi krize je ubral drugo pot. Že pet let dela na zemlji in svežem zraku s pomočjo prijateljev, ki jih je v zadrugo povabil sam. Ni jim vedno lahko, ampak s pomočjo drugih (zadruge CECOP-CICOP) pravi, da gre lažje.
Ali recimo Maximilano Luna iz Rio Cuarta v Argentini. Časopisni tednik, ki izhaja vsak petek, je projekt s 3000 naklade, ki se deli na 400 mestih. Cilj je širjenje pozitivnih in uporabnih informacij med prebivalce mesta brez dodatnega stroška. V zadrugo so oblikovani zato, ker verjamejo, da je to najbolj demokratična oblika in tudi zaposleni bolje sodelujejo.
Japonska pozna drugačen primer. Ishii Daisuke, ki je na koncu srednje šole ostal brez staršev in pri sorodnikih padel v močno depresijo, se je iz nje izkopal šele, ko je nekega dne na spletu našel zadrugo mladih (JWCU), kjer skrbijo za mlade s psihološkimi problemi. Tam je končal šolanja in začel delati. Trenutno razvija idejo zbiranja odpadnega olja in njegovo reciklažo.
Ali Južna Afrika in Ugu Fresh Produce, ki je bil sprva ustanovljen kot projekt za pomoč revnim črncem. Ker je vse, kar poznajo in imajo, zemlja, je bila odločitev jasna. Začeli so kmetovati ekološko, brez fitofarmacevtskih sredstev, cenejše. A niti to ni bilo dovolj za preživetje. Šele ko so se povezali v zadrugo, ustvarili blagovno znamko in si ustvarili trg, so preživeli.
O zadružništvu v Sloveniji in svetu smo se obrnili na Tadeja Slapnika, državnega sekretarja, ki je pristojen za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud ter socialno podjetništvo, ki nam je povedal, da je trenutno delujočih zadrug pri nas več kot 340. Najštevilnejše in najuspešnejše so kmetijsko gozdarske, povezane v Zadružno zvezo Slovenije, razvijajo in pripravljajo na ustanovitev pa se še številne z različnih področij: stanovanjske, mladinske, socialne, samooskrbne, delavske in druge. Njegov nasvet državljanom? »Na spletni strani www.zadrugeslovenije.si so objavljene koristne informacije o zadružništvu. Obrnejo se lahko tudi na Zadružno zvezo Slovenije ali na katero od podpornih okolij za socialno podjetništvo in zadružništvo v Sloveniji (CAAP Maribor, Forum socialnega podjetništva).« Predvsem pa vsakomur osebno priporoča, da si ogleda film Together (CECOP-CICOP), ki je dosegljiv na spletu. Film odlično pokaže, kako zadruge ne prizadenejo razne svetovne krize.
V glavnem je dokazljivo, da zadruge v lasti zaposlenih omogočajo ugodnejše okolje in nova delovna mesta. To dokazuje študija A Small Business Act for Europe iz leta 2008, ki trdi, da se več delovnih mest ustvari v podjetjih, v katerih se je uspešno izvedel prenos lastništva podjetja, kot v novoustanovljenih podjetjih, in življenjske dobe podjetij v lasti zaposlenih so daljše od preostalih podjetij. Zato bi morali nedvomno posvetiti več pozornosti spodbujanju procesov prenosa lastništva podjetij na zaposlene, kar je še posebno pomembno v tem čudnem času velikega števila brezposelnih in podjetij v stečaju. Preprečevanje zapiranja podjetij mora biti v interesu vseh. S temi ukrepi učinkovito ohranjamo znanje in premoženje v lokalnem okolju ter preprečujemo socialno izključenost državljank in državljanov, poudarja Tadej Slapnik iz kabineta predsednika vlade.
Kaj pa mi?
Zato: ali res ni druge možnosti, kot da vse (raz)prodamo? Ali res nimamo dovolj sposobnih, ki bi popestrili proizvodnjo z inovativnimi produkti? Država dolgove zamrzne in gremo v boj za delovna mesta, kajti čas, ki prihaja, bo pokazal veliko pomembnost samopreskrbe ne samo pri hrani, ampak tudi pri drugih stvareh.
Pa še nekaj: zakaj recimo stečajni upravitelji niso plačani od števila ohranjenih delovnih mest in resursov, ki ostanejo, namesto da se vse proda (s provizijami pod mizo)?
In kaj če za vzor pogledamo uspešne? Steklarna Hrastnik, Domel, Mlekarna Planika. Vse organizirane kot zadruge, pa ni nobenih »komunajzarjev« ali »Murgel« med njimi, lahko vržemo v brk glasnim kritikom.
Dejansko, če ne bomo uvideli, da lahko slovensko gospodarstvo aktiviramo le prebivalci Slovenij, je veliko vprašanje, kaj bomo pustili zanamcem in kje bomo čez 30 let.
Kaj je torej bolje? Povezava ali čakanje na tujce?
