Ko ob našem obisku odpre pipo v svoji kuhinji, ji oči kar žarijo od sreče. Z veseljem si natoči kozarec vode. Pravi, da je zlepa ne bo kdo prepričal, da bi si kupila vodo iz plastenke, čeprav je prej pila kupljeno. »To je zdrava, čista pitna voda, res sem je vesela,« pravi in doda, da ne bo nikoli pozabila občutkov, ko imaš vse, a nimaš kozarčka vode iz pipe, da bi se odžejal.
Vrsto let je vodovod tekel blizu njenega doma, ki sta si ga z žal že pokojnim možem zgradila pred leti, v hiši pa so imeli hidrofor. Voda je tekla počasi, pravega pritiska ni bilo. Leta ni spala v miru tudi zaradi ropotanja hidroforja.
Lani poleti pa se je ta pokvaril in Tinci je bilo počasi vsega dovolj – popravilo ni bilo mogoče, saj je bila naprava dotrajana, nov je bil drag. »Voda tako kot vsem občanom pripada tudi meni, za pošteno plačilo seveda. Prišla bom do nje, vzela posojilo, kar bo pač treba,« je bila odločna in po pomoč se je obrnila na Občino Šentjernej.
Zadnji božič in novo leto sta bila najlepša do zdaj, nazdravljali so z vodo iz pipe.
PRISLUHNILI SO NJENIM TEŽAVAM
Občina je prisluhnila njenim težavam in ji omogočila napeljavo prek sekundarnega voda iz cevovoda iz Vrhpolja, tako da od lanskega božiča dostopa do pitne vode – poleg nje še nekateri drugi sosedje. Ker so bile to Tinčine dolgoletne želje in sanje, predvsem pa potreba, je neizmerno hvaležna vsem, ki so ji pomagali, zlasti pa Janezu Hrovatu iz Oddelka za komunalno in cestno infrastrukturo, županu Radku Luzarju ter vsem delavcem v Komunali Novo mesto.
Ne pozabi niti na sosedo Viktorijo Cekuta, svojo Ireno in druge, saj ji prijateljice pomenijo veliko. Poudarja, da ji ni do medijske pozornosti, a vsem, ki so ji pomagali, bi se rada javno zahvalila.
NAZDRAVLJALI SO KAR Z VODO
»Zadnji božič in novo leto sta bila najlepša do zdaj. S sinovoma smo nazdravljali z vodo iz pipe, nisem se mogla načuditi, da voda normalno teče prav povsod v hiši, bilo je res veselo,« opisuje 68-letna Tinca Luzar in obžaluje le, da tega ni doživel njen mož. Več kot tri desetletja sta namreč živela v bloku v Šentjerneju, oba sta bila sicer doma s kmetov in želela sta si dom ustvariti kje bolj na vasi, blizu narave. To sta si lahko »privoščila« šele kot upokojenca in si v Šmarju sezidala hišico, a mož je zaradi hude bolezni v njej bival le slabo leto.
Zdaj tu domuje Tinca s sinom Marjanom, sin Stane se je osamosvojil. »Otroka sta moja sončka, stojita mi ob strani in vsi si pomagamo, pa nam je življenje lepše,« pove Tinca, sicer upokojena kuharica, ki je dejavna v različnih društvih, in dodaja, da jo razveseljujeta tudi dva vnuka: Lavra, ki si je dom ustvarila v Nemčiji, in Marcel, uspešen novomeški rokometaš.
