Ko se je pred tedni končala saga s prodajo Pivovarne Laško, nihče ni prav na glas govoril o tem, da je ta pivovarski gigant skupaj z dvema pivovarnama dobil tudi pravice za upravljanje kar 60 odstotkov slovenske vode. Do leta 2035 bo lahko iz štirih vrtin v Ljubljani vsako sekundonačrpal kar 118 litrov vode. K temu je treba dodati še vodo v Laškem, ki teče iz osmih vrtin, Heineken pa zdaj tam zagotavlja tudi oskrbo občanov s pitno vodo.
Za državo bi sicer moralo biti vseeno, iz katerega žepa prihaja koncesnina, ki jo pobira, a težava je v tem, da je do nedavnega za Pivovarno Laško veljala izjema in koncesije sploh ni plačevala. Naša država se obnaša, kot da imamo vode v izobilju in da je vseeno, kdo je odgovoren za zaloge. S prodajo naših živilskih podjetij je kar 17 od 29 vrtin, ki jih lahko izkorišča živilska industrija, prešlo v roke lastnikom tujih podjetij, kot so nizozemski Heineken, hrvaška Atlantic Grupa in češka Kofola.
STANJE NI ROŽNATO
A stanje voda v Sloveniji še zdaleč ni rožnato. Višina podtalnice se po besedah Antona Komata že od leta 1984 zmanjšuje, naši vodni viri pa naj bi bili zaradi izmeničnih suš in poplav v stanju stresa. Zaradi klimatskih sprememb in vse številnejšega prebivalstva voda postaja ena od najbolj iskanih dobrin. V naslednjih 30 letih naj bi po svetu kar 40 odstotkov prebivalstva živelo ob pomanjkanju vode, povpraševanje po tej pa naj bi se zvišalo za 55 odstotkov. Tako napoveduje OECD. Tako ne čudi, da velike korporacije vodo že označujejo kot novo nafto in si prizadevajo, da bi lahko privatizirale vodne vire ter tako kovale velikanske zaslužke.
Poskusi privatizacije vodnih virov se dogajajo povsod po svetu in bolj ali manj imajo enake značilnosti. Vsem je skupno, da se cena voda zviša in dostopnost zmanjša. Upravljanje z vodo so v zasebne roke prepustili tudi naši sosedi, Italijani, a se je poskus hitro končal, saj so se cene zvišale, vlaganj v infrastrukturo pa praktično ni bilo. Najbolj odmeven primer lastninjenja vodnih virov prihaja iz Bolivije, kjer se je zaradi omejevanja dostopa do vode razvnela prava »vojna za vodo«.
Pri nas se s tem, da bi morala biti pitna voda omogočena vsem, načeloma strinjajo tudi politiki. Poziv bivšega poslanca ZaAB Braneta Golubovića, da bi v ustavo zapisali pravico do pitne vode in dodali tudi določilo, da oskrbo s pitno vodo lahko izvajajo le neprofitne javne službe, načeloma podpirajo vsi politiki, a pot do dejanske ustavne spremembe je še dolga. Kot pravi Golubović, gre za korak, s katerim jasno povemo, da je voda skupni interes, in ne interes kapitala, ter zato oskrba s pitno vodo ne more nikoli postati tržna dejavnost.
Zanimivo je, da Golubović prihaja prav iz Kamnika, kjer občane s pitno vodo oskrbuje podjetje KPK Kamnik, ki je delniška družba v popolnoma zasebni lasti in je le v letu 2013 ustvarila nekaj manj kot 200.000 evrov dobička. Kamnik ni osamljen primer in kar nekaj je občin, kjer prek koncesij zasebniki upravljajo s skupnimi vodnimi viri.
