Toda preteklo nedeljo sta ob izidu referenduma doživela veliko razočaranje, ko sta spoznala, da Slovenci še vedno nismo tako zelo liberalna in odprta družba. Razočarana sta tudi zaradi otrok, ker bodo, kot pravi Jure, zaradi zavrnjenega zakona žal potegnili najkrajšo.
Za vami je pestro leto, kako bi ga opisali?
Res je za mano zelo pestro leto. Leto, polno izzivov, leto, ko smo s skupnimi močmi pomagali zelo veliko ljudem. Leto, ko sem spoznal, kako sovražno so nekateri med nami še vedno nastrojeni. Leto, polno žalostnih in veselih zgodb. In leto, ki mi daje upanje v boljšo prihodnost sveta, čeprav je ta pot včasih dolga in težka.
Na kakšen način so se vas dotaknile zgodbe migrantov, ki ste jim pomagali na Lezbosu in v Sloveniji?
Precej čustveno. Na begunce na srečo ne gledam kot na številke, ampak kot na osebe. Če je človek sposoben dojemati človeka kot osebo, se ga njihove zgodbe zagotovo dotaknejo. Včasih so to zgodbe, polne trpljenja in tudi z žalostnim koncem, včasih pa navdane s polnim optimizmom v prihodnost, da se vsakemu človeku zagotovi dostojanstveno življenje. Slednje me vodijo naprej. Kot posamezniki ne moremo pomagati vsakomur, a če pomagamo vsaj enemu, smo prispevali k boljšemu svetu.
Ali se vas je kakšna zgodba še posebej dotaknila?
Če moram izbrati samo eno, bi izpostavil zgodbo 18-letnega Afganistanca, ki se je v Evropo odpravil sam, njegovi starši, mlajši brat in preostala družina pa so morali ostati v domovini. Želel je priti v Švico, kjer že več let živi njegov stric, vendar mu ni uspelo, zato je dobil status begunca v Nemčiji. Z Davidom sva ga spoznala, ker nama je pomagal pri sporazumevanju s pacienti v zasilni zobozdravstveni ordinaciji. Ker so njegovi sorodniki zaposleni v vojski, ima njegova družina velike probleme s Talibani. Ti so plačani 15 evrov za vsakega ustreljenega človeka. Ko imaš pred sabo mladega fanta, za katerega bi bil nekdo plačan 15 evrov, če bi ga ustrelil, spoznaš, da je na svetu še vedno veliko sovraštva in nespoštovanja življenja.
Kako dojemate čas, v katerem živimo? S tem mislim predvsem na izredno stanje, ki vlada po svetu in tudi pri nas, zapiranje in ograjevanje mej, vse več je nestrpnosti …
Čas dojemam kot veliko preizkušnjo za vse človeštvo in tudi njegov obstoj. Kot čas, v katerem nas zgodovina še vedno ni naučila kaj dosti. Nismo povezani v boju za boljši svet, nekateri gredo še vedno dobesedno čez trupla, za dosego materialnih stvari. Upam, da je to tudi čas, ko se vse več posameznikov poglobi v položaj, v katerem živimo, in spozna, da za dosego lastnih užitkov in navad ne bi smeli izkoriščati živali, uničevati našega planeta, ampak bi morali začeli ceniti življenje in dostojanstvo vsakega človeka.
S partnerjem Davidom že nekaj let živita skupaj. Kako ste sprejeli izid nedeljskega referenduma?
Prvi trenutek precej razočarano, nato sva ob pogovoru ugotovila, da to nikakor ni poraz, je le daljša pot za dosego enakopravnosti vseh državljanov v pravicah, na katere se je referendum dejansko nanašal. Žal nama je še vedno za neodzivnost preostalih državljanov, ki se referendumov ne udeležijo. Verjetno mislijo, da se jih ne tiče. Morda se res ne njih, a se lahko situacija še prehitro obrne, ko bi spoznali, da bi z udeležbo na referendumu glasovali tudi o pravicah svojih družinskih članov, odraščajočih otrok, prijateljev, ki jim ta trenutek še niso bili pripravljeni povedati, koga ljubijo.
Za kaj so vaju sodržavljani z obkroženim proti prikrajšali?
Za dostojanstvo, ki bi moralo pripadati vsem državljanom, ne samo enim, drugim pa ne. Predvsem pa za pravice, ki jih nekateri lahko imajo, midva pa jih ne moreva izkoristiti. David je bil po diplomiranju kar nekaj časa brezposeln. Ker ga je država obravnavala kot samsko osebo, ni mogel dobiti zavarovanja po meni, kar so vsi ostali lahko. To je recimo le ena od pravic, katere zdaj ni, čeprav živiva skupaj že kar nekaj let.
Kaj bi se za vaju spremenilo, če bi bil zakon na referendumu potrjen, in ne zavrnjen?
Bolj kot naju bi izpostavil številne otroke, ki imajo starše enakega spola. Gre za vse otroke, ne le tiste, ki imajo dva starša različnega spola. Ti otroci zdaj nimajo enakih pravic kot drugi, še vedno so ostali drugorazredni otroci. Če se zgodi primer, da otrok izgubi recimo zaradi prometne nesreče nebiološkega starša v takšni družini, po njem ne more dedovati. Čeprav sta ga oba starša skupaj vzgajala v enaki meri ljubezni, skupaj gradila njegov dom in skrbela za dobro prihodnost tega otroka. To je tista nizkotna stvar, ki so jo volivci proti referendumu dosegli, misleč, da gre za otroke.
Kako sta sprejemala kampanjo nasprotnikov in kako gledata na vlogo cerkve v kampanji?
Cerkev ima dovolj dela, naj najprej pomete pred svojim pragom. Naj raje vzgaja svoje vernike po temeljih krščanskih naukov. Kampanja nasprotnikov pa je bila kot vedno polna laži in ustrahovanja ljudi z zadevami, ki se na referendum sploh niso nanašale. Dobro izdelan načrt, kako prepričati množico vernikov in kakšne besede uporabiti, da glasujejo proti, namesto da bi vsaj enkrat prebrali, o čem je referendum sploh potekal. Najbolj bizarna je bila teorija spola, o čemer referendum zagotovo ni govoril. Če menijo, da se to dogaja, so si izbrali napačen zakon. Tako pa s to zloglasno teorijo spola še vedno niso preprečili njihovega začetka, če bi se sploh kdaj zgodil. Kot sem omenil, najbolj bodo spet nastradali otroci, ki so danes že tukaj, pa je manipulacija nasprotnikov nanje žal pozabila.
Verjetno je težko sprejeti spoznanje, da še vedno živimo v nestrpni družbi. Kaj vas je pri vsem skupaj najbolj razočaralo?
To, da so nasprotniki referenduma z neutemeljeno in nizkotno razpravo vplivali na razmišljanje množice. Ta množica pa svoje razmišljanje prenaša na svoje otroke. V ponedeljek je na eni izmed osnovnih šol prihajalo do obračunavanja otrok, katerih starši so glasovali proti, z otroki, katerih starši so glasovali za spremembo zakona. To je izživljanje nad otroki, ki pri vsej zadevi nimajo popolnoma nič, niti ne pripadajo istospolnim družinam. Sin je mamo celo prosil, naj nikomur ne pove, da je glasovala za, saj se boji teh otrok. To so hudi psihični pritiski na odraščajočega fanta. Nasprotniki referenduma naj se zamislijo, kakšen vzgled dajejo svojim otrokom. Vodjem kampanje pa je treba samo čestitati, da so vpleteni v še eno situacijo, v kateri so spet zadnjo potegnili nič krivi otroci.
