Starša sta Zdenki med odraščanjem v majhni hribovski vasi, sedemnajst kilometrov oddaljeni od Brežic, vcepila trdo delo, poštenost in pripravljenost pomagati. Vse to je združila v Civilni zaščiti, kjer se je pred skoraj tridesetimi leti zaposlila še med študijem obramboslovja, ko je rodila danes že odraslega sina Miho; ta jo je že osrečil z vnukom. In čeprav bi mislili, da se je v desetletjih dela že dodobra utrdila, se je še vedno dotaknejo katastrofe, v katerih skupaj s sodelavci priskoči na pomoč.
Mislila je, da je najhujše že doživela. »Med osamosvojitveno vojno, ko so v zbirni center v Sromlju prihajali begunci in smo jim pomagali, pa kasneje v poplavah, ob toči, plazovih in v drugih katastrofah po Posavju in tragediji na Blanci, kjer sem že bila vodja izpostave, sem mislila, da nas je doletelo že vse hudo, kar nas je lahko. Ko so sredi septembra začeli prihajati begunci, se je sprožilo dogajanje, ki mu ni videti konca. Postavili smo prva šotorišča za 450 ljudi s posteljami in drugimi potrebnimi stvarmi,« pripoveduje Zdenka v centru za begunce v Dobovi, ki ga dobro varujeta policija in vojska. Kljub stavki policistov delo poteka gladko in brez zapletov. »Ti fantje so izjemni. Imajo veliko srce. Stiska beguncev jim seže v dušo. Ženskam in izmučenim mamam pomagajo nositi otroke, čeprav jim ne bi bilo treba,« hvali može v uniformah.
Prvi begunci so prišli neorganizirano. Niso vedeli, kdaj bodo prišli, koliko jih bo in kdaj bodo šli naprej. Ves čas so bili v pripravljenosti, zato je bilo delo še toliko bolj stresno. Delo Civilne zaščite je namreč skupaj s policijo koordinirati humanitarne organizacije in podjetja (odvoz smeti, nafta za ogrevanje, čiščenje, snaga, komunala, voda, elektrika ...), skratka vse, kar je potrebno za začasno namestitev migrantov. Uredili so tudi logistični center, kjer zbirajo hrano, vodo, oblačila ... Vse je dobro varovano in organizirano, radovedneži, tudi teh je veliko, ki pridejo gledat, kakšni so migranti, nimajo vstopa.
»Pretresljivo je bilo videti te ljudi, ki so jih Hrvati spustili z vlakov in avtobusov, ko so po mrzli vodi bredli k nam. Prišli so prezebli in premočeni. Poskušali smo jih ogreti, jim dali suho obleko, številni prostovoljci so slekli kar svoje nogavice, da so jih dali tem prezeblim ljudem. Težko mi je bilo pri srcu, ko sem gledala to stisko,« se spominja Zdenka in dodaja, da so se stvari izboljšale, ko so se s Hrvati dogovorili, da organizirano spuščajo begunce z vlakov. Na dan po več tisoč. Rekord je bil 12.400 v enem dnevu. Policisti učinkovito popišejo prišleke: za popis in snemanje enega ter prstne odtise potrebujejo tri minute. Ko pridejo z vlaka, jih najprej popišejo, nato pa odpeljejo v zbirni center, kjer si opomorejo, nato pa gredo spet na vlak in naprej.
Prvi begunci so prišli neorganizirano. Niso vedeli, kdaj bodo prišli, koliko jih bo in kdaj bodo šli naprej. Ves čas so bili v pripravljenosti, zato je bilo delo še toliko bolj stresno.
Nismo tu, da sodimo, ampak da pomagamo. »Prihajajo najrazličnejši ljudje. Vse dojemam osebno: tudi sama in vsi tisti, ki so v stiku z njimi, čutimo stisko. Za njimi je dolga pot, pred njimi tudi. V vseh nesrečah, pri katerih smo pomagali, je bilo na koncu videti nekaj svetlega: dež neha padati in vode se umirijo. Posije sonce. Tu pa za zdaj ni videti, da bo nehalo deževati. To presega meje mojega razumevanja. Srečna bom, ko bom brala zgodovino in videla, kaj je bilo v ozadju dogajanja. Naša naloga v tej zgodbi je potruditi se, pomagati in narediti največ, kar znamo in zmoremo. Velikokrat improviziramo, se znajdemo,« razlaga in dodaja, da se je najbolj dotaknejo otroci. Starejši se nekako že znajdejo in kakorkoli poskrbijo zase, otroci pa so povsem nemočni potisnjeni v to zgodbo. Begunci so iz vseh vetrov. Eni takšni, drugi drugačni, kot smo pač ljudje. Eni odkrito hvaležni za pomoč, drugi pa nestrpni, agresivni in komaj čakajo, da gredo naprej, kamor so namenjeni. Včasih so tudi zaradi tega nestrpni. Ko je prišlo do prerivanja in so zažgali šotor, je Zdenko bolelo srce, obrnila se je proč in zjokala. »Tako smo se trudili, pa se zgodi takole. Ženske pač zadeve dojemamo bolj čustveno. Ampak časa za obupovanje ni bilo. Treba je bilo iti naprej, postaviti nove šotore in sprejemati ljudi. Tolažim se s tem, da si rečem, drugi ljudje, druga kultura, druge navade, ki jih mi ne razumemo, tudi ko za sabo puščajo smeti,« pravi, ves čas zasuta z delom.
Delo brez prestanka. V nesreči na Blanci se z mnogimi, ki so priskočili na pomoč, na začetku niso poznali, a potem so se med njimi spletle vezi, ki se ne bodo nikoli pretrgale. »Na koncu smo se stisnili in opogumljali drug drugega. To so posebni, srčni ljudje, med katerimi so mnogi šli iz službe, da bi pomagali. In ko je bilo največ beguncev, mi je tudi ponoči zvonil telefon, mnogi so se spomnili name in ponujali svojo pomoč. Ne boste verjeli, toda tudi zdaj so med prostovoljci Rdečega križa mnogi, ki sami prejemajo pomoč. Neverjetno je, kako razumejo stisko ljudi.«
Organizacija dela v šotorskem naselju ni mačji kašelj: v vsaki izmeni je 70 prostovoljcev, ko je bil begunski naval največji, pa jih je bilo več kot 230. Sprejemni center ima vodjo – policista, predstavnik Civilne zaščite pa je namestnik vodje centra ter usklajuje delo vseh prostovoljcev in služb. Delajo v tako imenovanem »ruskem turnusu«: dvanajst ur dnevne izmene, dvanajst nočne in 48 ur prosto za počitek. Včasih je težko in naporno, toda to se ji zdi njena osebna težava. Kadar pridejo ljudje, nima srca, da bi tri dni spala doma. Vajena je delati dolge ure. Njo in sodelavce pokonci drži zavest, da je treba pomagati.
Ograja. Seveda ne moremo mimo zloglasne ograje, ki so jo postavili ob meji in je dvignila toliko medijskega prahu. »Od ograje sem se poskušala odmakniti, saj smo imeli veliko drugih stvari. Ko sem šla čez mejo, so me ob pogledu nanjo prevevali čudni občutki. Mi s tem delom zgodbe nismo imeli neposrednega kontakta. Smo pa videli vojsko, ki jo je šla postavljat. Mene je ograja zelo pretresla. Spet ti časi, spet bodeča žica, sem pomislila. Kot tisto, kar smo tako dolgo gledali v filmih in nam je sedlo v podzavest. Toda to je moje osebno mnenje,« pove in doda, da je ograja v redu, kar se tiče nekontroliranih prehodov beguncev, ki pa jih je kontrolirala Hrvaška: ni v redu, če Hrvati te ljudi pripeljejo do meje, nato pa jih spustijo čez v zelenem pasu. Begunci so bredli po mrzli vodi, ne vedoč, kam gredo. Množica ljudi je premočena in premražena peš hodila do Brežic. »Naša naloga jih je bila oskrbeti in nikogar obsojati. Dali smo jim topla oblačila in čaj. Če bi se nam to ponovilo, ne vem, kako bi preživela. Pretresel me je pogled na te premražene in premočene ljudi,« pripoveduje Zdenka, za katero je veliko neprespanih noči.
Ni poti v boljši svet. Čeprav beguncem pomagajo, ji je hudo zanje. »Težko je gledati tiste črne oči, ki pridejo z vero v boljši svet, ti pa veš, da se njihove sanje ne bodo izpolnile. Gledam jih, ko pridejo na železniško postajo v Brežice, kjer jih evidentirajo, odpeljejo v center, da si odpočijejo in opomorejo, nato pa gredo spet na vlak. Bodisi proti Jesenicam bodisi proti Šentilju. Ti ljudje nas gledajo s hvaležnim pogledom. Vendar jih ta vlak ne pelje v tako lep svet, kot si mislijo. Poskušam se odmakniti od vsega, s sodelavci obvladati svoja čustva in dati vse od sebe. Prostovoljci, ki prihajajo, imajo težave. Ženske se zjokamo, moški se zaprejo vase. Drugi, tretji dan je že bolje in delaš najbolje, kot zmoreš.«
Ne upa si napovedovati, kako bo naprej. Delo so zastavili dolgoročno. Prek javnih del so dobili 45 ljudi, s katerimi dopolnjujejo ekipe. Poskušajo delovati čim bolj racionalno in normalno opravljati svoje obveznosti. »Vse kaže, da bo trajalo še dolgo. Po pravici povedano, gledamo na naš del, da bo vse normalno teklo, mesec, tri, morda leto. Včasih, ko je zatišje in beguncev ni, smo veseli, morda pa se bo umirilo. Zatišje pomeni trije vlaki – tri tisoč ljudi na dan. Malo me dolgoročno skrbi prostovoljstvo, kako bo, ko bo dež ali sneg padal ves teden. Zagotovo bo manj ljudi, ki bodo pripravljeni priti na mraz. Za zdaj nam prostovoljcev še ne primanjkuje. Če pa bo pol metra snega in bo treba voziti hrano in prelagati, bomo videli. Dnevno smo z vsemi na zvezi. Nihče še ni potarnal, da utegnejo nastopiti težave,« je optimistična Zdenka, ki se zaveda, da bosta prava utrujenost in čustveni tornado prišla, ko se bo dogajanje umirilo. Takšno delo zagotovo povzroča travme, ki planejo iz človeka, ko se vse umiri. »Težje bo predelati tisto, kar bo takrat prišlo ven. Zame je preventiva, da ko pridem domov, ne gledam poročil. Morda je dobro, da ne slišim negativnega v medijih. Poskušam se ograditi od negativnosti.« Pokonci jo drži tudi misel na vnuka. Kadar ji je težko, pomisli nanj in ji je takoj laže. Večkrat pa se – kadar ne dela in je doma, na kmetiji, ki jo je pred časom prevzel sin Miha in kjer pridelujejo slastne hruške viljamovke – bori z občutki krivde: njej je doma toplo, begunci pa zmrzujejo ne glede na motive, zaradi katerih so se podali na pot. Zato se potem v službi še bolj trudi. Vlaki namreč prihajajo in prihajajo.
