Nekateri jo odobravajo, drugi bi jo najraje odstranili, tretji nimajo o njej nikakršnega mnenja in predvsem čakajo, kakšno bo nadaljevanje. Zdi pa se, da vsi upajo, da v Beli krajini z njo ne bo treba uravnavati migrantskih tokov. Da torej tja migrantov sploh ne bo.
GRE ZA VARNOST DRŽAVLJANOV
Ograjo so napeljali tudi po Krajinskem parku Kolpa, kjer je, kot je povedal v. d. direktorja parka Boris Grabrijan, med ljudmi izzvala burne odzive. A je zagotovil, da park na to nima vpliva, pri vojski pa glede na njihovo hierarhijo ni mogoče najti sogovornika. »Zagotovili so sicer, da bo ograja začasna, a ta začasnost lahko traja pet let. Stvari se bodo 'omehčale', ko bo ograja končana in bodo na vstopno-izstopnih mestih ob Kolpi postavili vrata. Problem pa bo, ko bo Kolpa poplavila,« meni Grabrijan, ki je ob obisku Kozjanskega parka videl, kako so ljudje pomagali pri postavljanju ograje, srečal pa ni prav nikogar, ki bi bil proti tej prepreki. »Skozi njihove kraje je šlo 30.000 migrantov in vsi so si bili edini, da takšne preizkušnje ne želijo nikoli več,« je še dejal Grabrijan ter dodal, naj si ljudje v Beli krajini ne želijo, da bi se jim zgodilo kaj takega kot v brežiški občini, ko se je sredi noči na dvorišču domačije znašlo 500 beguncev.
Črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič občinske svetnike redno seznanja z vsem, kar je povezano z žičnato ograjo v črnomaljski občini. Pravi, da občina dobro sodeluje z vojsko in policijo, ki so jima pri delu pomagali tudi številni gasilci, zmotno pa je razmišljanje nekaterih, da je občina pristojna za postavljanje ograje.
10 kilometrov žice
Žičnato ograjo z britvicami so v preteklih dneh postavili od mejnega prehoda v Vinici proti Učakovcem in proti Ziljam, pri Gribljah, od Križevske vasi proti mednarodnemu mejnemu prehodu v Metliki in proti Rosalnicam, pri Božakovem, Rakovcu in Krmačini. Zagotovo pa je v Beli krajini ograje že več kot 10 kilometrov.
NE LE ŽICE, TUDI RAZVOJ
Pri Benetičevih ob Kolpi v Vinici imajo žago, v nekdanjem mlinu malo hidroelektrarno, občasno pa tudi še meljejo. Žičnato prepreko so od mejnega prehoda v Vinici potegnili skozi avtokamp Katra, kamp Kolpa, prek Benetičeve domačije in naprej proti Ziljam. »Odprt so pustili le prehod pri mlinu, da mož lahko maže in vzdržuje vodni kolesi. A pustili so dovolj žice, da bodo zaprli tudi ta prehod, če bo treba. Če bi se to res zgodilo, bi morali ustaviti kolesi. Če pa bo ostalo tako kot zdaj, potem bodo kopalci po enem od dveh dostopov lahko prišli do Kolpe. Rečeno je bilo sicer, naj bi bila ograja le do aprila. A če bo ostala dlje, bo gotovo prišlo k nam manj kopalcev. Poleg kopališča imamo tudi postajo za avtodome in šotorišče ter oddajamo mlinarsko hišo. Na bližnjem travniku smo imeli doslej tudi Igre na Kolpi, ki pa si jih bomo, če bo žica ostala, težko privoščili. Če bo ograja dlje časa, bo treba tudi na državni ravni reševati vprašanje belokranjskega turizma. Naša država pa bo morala ugotoviti dejansko stanje glede pretoka beguncev in nevarnosti za državo,« razmišlja Tončka Benetič.
Benetičeva poudarja, da so se ljudje ob Kolpi zelo trudili, da bi bilo ob tej mejni reki vse čim bolj urejeno. Zato ji je zdaj še toliko bolj hudo, ko vidi, da je lepa narava oskrunjena z žičnato ograjo. In odgovornim polaga na dušo, da bo – če bo ograja ostala dlje časa – tudi vzdrževanje okrog nje strošek. Kajti če ne bodo kosili, se bo kaj hitro razbohotilo kopinje. »Čudim se, da se je državi pri postavljanju te ovire tako mudilo. Pri izpolnjevanju obljub, ki so jih dali z več ministrstev in vlade o sprostitvi tovornega prometa po mostu, ki pri Vinici povezuje Slovenijo in Hrvaško, pa se jim nikamor ne mudi. Medtem ko je obremenitev s hrvaške strani 30 ton, je s slovenske le 7,5 tone. In to po istem mostu. Naj razume, kdor lahko. Dali pa so že ničkoliko obljub, da bodo tudi iz Slovenije na Hrvaško lahko peljali težji tovornjaki. Ne želimo si begunskega vala, želimo pa si vzpon gospodarstva. Vse bomo potrpeli, tudi z žico se bomo nekako sprijaznili, le da bi imela država nekoliko več posluha za razvoj gospodarstva na skrajnem jugu,« meni Benetičeva, ki upa, da se bo begunska kriza uredila na evropski ravni. »Živim v upanju, da bo Slovenija poskrbela za svoje državljane in ne bo vse pozornosti namenjala le beguncem, saj je tudi veliko Slovencev na robu preživetja.«
Žičnato ograjo so napeljali tudi ob mejnem potoku Kamenica pod Krmačino, kjer živi znani vinogradnik Jožef Prus, ki pravi, da jih ograja ne ovira pri delu. »Prav je, da na takšen način zavarujejo premoženje in državljane Slovenije. Prehod meje naj bo legalen, in to tam, kjer so mejni prehodi. Ni pa dovolj, da so ograjo le postavili. Prav bi bilo, da bi delali ob ograji obhode in preverjali, ali je ob njej vse v redu,« svetuje Prus.
NAMESTO CESTE OGRADA
Na različne odzive je v Beli krajini naletelo dolgo odprto pismo, ki ga je glede učinkov tehnične ovire ob Kolpi ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku poslal direktor Rica Bela krajina Peter Črnič. V njem je želel opozoriti na negativne vplive na že tako obubožano gospodarstvo v eni najrevnejših slovenskih subregij. Črnič je prepričan, da je turizem edina gospodarska panoga, ki v odročnih krajih mladim omogoča zaposlitev. Žica ob Kolpi pa je nož v srce ljudem, ki se trudijo toliko izboljšati razmere, da bo ob južni meji mogoče preživeti. Po njegovem so možnosti za turistične naložbe zaradi naravovarstvenih in drugih omejitev zelo okrnjene, zato se mu zdi ideja o postavitvi žičnate ograje po poljih, skozi gozdove in kampe še toliko bolj absurdna in cinična. Spomnil je, da od osamosvojitve prispevajo Belokranjci v državni proračun precej več, kot dobijo povrnjeno, zdaj pa namesto ceste v svet dobivajo ogrado iz bodeče žice. Ministru je postavil vrsto vprašanj: »Na kateri strani žice bodo Poletje v Vinici, Schengenfest in desetine drugih dogodkov na bregovih Kolpe? Bomo na vstopno-izstopne točke za čolnarjenje lezli čez stražarska mesta? Bodo turisti v kampih toplo reko zgolj gledali skozi jekleno prepreko?« In ugotavlja, da bo žica, četudi bo ustavila tokove beguncev, povzročila nov val migrantov – še zadnjih mladih Belokranjk in Belokranjcev, novodobnih ekonomskih migrantov »Made in Slovenia«.
Tehnična ovira v Beli krajini sicer ni postavljena le ob Kolpi, a očitno so bili prav zaradi ograje ob reki najbolj burni odzivi. Upajmo pa, da bomo lahko kmalu spet zapisali povabilo, s kakršnim je poleti pred tremi leti vabil takratni predsednik turističnega društva Vigred Metlika Anton Černič: »Koupa, reka ljubezni, vabi!«
