Lepo vreme, ki nas je razvajalo v pretekli dneh, je družina izkoristila za sanacijo strehe, ki so jo domači skupaj s sosedi in mojstrom Škofljancem prekrili ta teden. Kljub temu objekt še ni primeren za vselitev, morali bodo narediti še strope, prebeliti stene, prenoviti napeljavo in zamenjati uničen laminat.
Prejšnji torek nekaj pred sedmo zvečer je bil sin Martin v službi, mama Marija in drugi sin Jože sta bila v hlevu, kjer imajo deset glav govedi in nekaj pujsov.
DOMAČI NIČESAR NISO VIDELI
»K nam je pritekla soseda in povedala, da nam gori hiša. Mama in brat nista ničesar videla, ker je gorelo na drugi strani, kot je hlev,« pove Martin in hitro doda, da so bili kmalu pri njih gasilci PGD Vihre in Brege ter PGE Krško. »Še dobro, da je bilo tako, blizu sta namreč strehi naše stare hiše in gospodarskega poslopja,« ugotavlja Martin.
Alenka Drenik, tiskovna predstavnica Policijske uprave Novo mesto: "Po prvih ugotovitvah je bil vzrok za nastanek požara na Mrtvicah pregretje dimnika. Vsako leto obravnavamo veliko dimniških požarov."
ZAPLET S HIDRANTOM
»Domači gasilci smo še pred prihodom PGE Krško naredili vod do najbližjega hidranta, a v njem ni bilo vode. Kar nekaj časa smo iskali ventil, da bi ga odprli, a na koncu smo cevi potegnili do drugega hidranta, v katerem je bila voda,« je zaplet s hidranti opisal Jože Škoda iz PGD Vihre, ki je tisti dan, ko smo ga srečali pri družini, ravno napeljeval kable za elektriko. Zanimalo nas je, kako to, da v hidrantu ni bilo vode, zato smo vprašanje naslovili na krško podjetje Kostak, ki je odgovorno zanj. Odgovor je glede na izjavo gasilca malo nelogičen, zdi se, kot da niso vsi govorili o istem hidrantu. V Kostaku so pojasnili, da je bila zaščitna kapa za ventil nadzemnega hidranta nasproti hišne številke Mrtvice 29 prekrita s travo in listjem. »Pri vseh hidrantih je praksa, da je ventil izveden pred hidrantom in postavljen pravokotno na hidrant. V omenjenem primeru so gasilci za gašenje požara uporabili vodo iz tega hidranta takoj, ko so odkrili zaščitno kapo, kar je po informacijah lokalnega gasilskega društva trajalo približno dve minuti.«
SREČA V NESREČI
»Kaj na rečem? Ni dobro, kar se je zgodilo, imamo pa srečo, da stare hiše, ki je stara sto let, še nismo podrli, ker zdaj lahko začasno živimo v njej. Poleg tega imamo res dobre vaščane, ki so nam pomagali pospraviti požarišče, celotno ostrešje smo morali odstraniti, uničena sta bila 'knauf', večina stropov. Pomagali so tudi, ko smo delali novo ostrešje, še mojster je prednostno prišel k nam, da bomo streho pokrili pred dežjem in snegom,« zadovoljno pripoveduje Martin.
