Po napadih na Pariz zdaj vse kaže, da je prišlo do novega napada, tokrat v Bosni in Hercegovini. V sredo zvečer je namreč posameznik, šlo naj bi za Enesa Omeragića, začel streljati na pripadnike vojske BiH in dva ubil ter enega ranil.
Potem je streljal še na bližnji avtobus in ranil dve osebi. Po podatkih oblasti se je po napadu zatekel v hišo v bližini in si kmalu po prihodu policije, okoli polnoči, z ročno bombo sodil sam. Čeprav so oblasti previdne z izjavami, državno tožilstvo vendarle obravnava primer kot teroristično dejanje.
Večina ljudi je pripravljena pomagati drug drugemu, pa čeprav v tako ekstremnih situacijah.
Terorizem žrtev ne izbira in vse več strokovnjakov se oglaša z nasveti, kaj storiti, če se nenadoma znajdemo sredi takšnega napada. Slovenska vlada in tudi strokovnjaki sicer zagotavljajo, da je izjemno majhna možnost, da bi do takšnega napada prišlo, a vsaj osnovne informacije o tem nikakor ne morejo škoditi.
Pred kratkim je za BBC dal nekaj nasvetov o tem, kako preživeti teroristični napad, John Leach, vojaški inštruktor in strokovnjak za psihologijo preživetja. Vojaki in posebne policijske enote imajo seveda posebne treninge, kako se je treba odzvati v nekih ekstremnih situacijah, kot je teroristični napad, a obstajajo navodila, ki se jih lahko držijo tudi navadni ljudje in si potencialno rešijo življenje.
BODITE PRIPRAVLJENI
Večina preživelih v pariških napadih je pozneje povedala, da so najprej mislili, da so streli v resnici ognjemet. »In to je tipično,« je povedal John Leach. Ljudje zunaj vojnih območij ne pričakujemo, da bi dejansko lahko prišlo do streljanja in se zaradi tega ne odzovejo takoj, ampak šele takrat, ko je že prepozno.
»Odzivamo se na modele, ki jih imamo v glavi, in ni nujno, da se odzovemo glede na to, kaj se dogaja v realnosti. Zaradi tega smo ranljivi,« je povedal Leach. Čas, ki ga porabimo, da ugotovimo, kaj se dogaja, je lahko usoden. Toda če imamo v mislih možnost za najhujši scenarij, potem bomo ta čas skrajšali.
»Vse, kar se je treba vprašati, je, kakšna bo moja prva reakcija?« Le redko pomislimo, ko recimo sedimo v kvarni ali restavraciji, o tem, kje so zasilni izhodi. A če dejansko vemo, kje so, nam to lahko reši življenje. V napadu na Bataclan je varnostnik rešil precej življenj, ko jih je peljal skozi zasilni izhod na levi strani odra.
ODZOVITE SE HITRO
Dejstvo je, da ob nenadnem napadu večina ljudi ne bo storila ničesar. Leach je preiskoval ogromno življenjsko nevarnih situacij po vsem svetu in ugotovil, da le 15 odstotkov ljudi ukrepa na takšen način, da jim to pomaga preživeti, 75 odstotkov ljudi ne naredi ničesar, 10 odstotkov ljudi pa se odzove tako, da ti odzivi dejansko zmanjšajo možnost preživetja njim in ljudem okoli njih.
Če se oseba odzove odločno, to navadno poveča možnost preživetja. Toda dejstvo je tudi, da je v človeški naravi, da najprej počakamo na odzive drugih. V klasičnem eksperimentu so psihologi v sobo poslali testne osebe in nato vanjo spustili dim. Če so bile osebe v sobi same, so prej reagirale, kot če so bile v sobi v skupini.
BODITE ČIM MANJŠA TARČA
Predvsem poiščite kritje. Če so vsi izhodi zablokirani, potem je najbolje, da si oseba poišče kritje. Če ni drugega, je dovolj, da se uležemo na tla, svetuje Leach. Drugače pa je najboljša opcija, da se skrijemo za betonsko steno, saj je manjša možnost, da bo krogla prebila steno. Zavedati se je treba, da v filmih prikazujejo avtomobile kot idealno zatočišče pred streli, a to v večini primerov ne drži. Seveda je tudi avtomobil boljše kritje kot nič. V zaprtih prostorih poskusite izkoristiti vsakršno kritje, ki bi vas skrilo pred napadalcem. V primeru napada na Bataclan je irski par preživel, ker sta se delala mrtva. In pozneje sta povedala, da so napadalci streljali na vsakogar, ki se je premaknil. »Nekateri ljudje so zbežali proti izhodom, ko so napadalci menjavali strelivo. To je tvegano, toda v nekaterih primerih si z begom lahko rešite življenje,« je povedal Leach. Po drugi strani je precej ljudi ostalo skritih, dokler ni prišla pomoč, in so si na takšen način rešili življenje.
OBRAMBA
Primer v avgustu, ko je osamljeni moški poskušal napasti vlak v Franciji, je pokazal, da takšne akcije lahko rešijo življenja. Tam so namreč potniki obvladali moškega in ga onesposobili. Toda dejstvo je, da so napadalca napadli vojaki, ki so trenirani in so bolj ali manj vedeli, kako se odzvati v takšnih primerih. V večini primerov so dobro trenirani tudi napadalci, poleg tega imajo pri sebi pogosto razstrelivo, zato strokovnjaki odsvetujejo tovrstna dejanja, če obstaja kakršnakoli druga možnost. Adel Termos je sicer pred tednom rešil precej ljudi, ko je napadel samomorilskega napadalca v Bejrutu, a je pri tem umrl, saj je moški sprožil bombo. Psiholog James Alvarez je o tej temi dejal, da je nujno, da se ljudje borijo. »Teroristi v takšnih napadih ne jemljejo ujetnikov. Človeško življenje zanje ni vredno nič, pravzaprav nasprotno, mrtev si vreden več. Če vem, da bom umrl, bi rad nekaj naredil glede tega,« je povedal James.
PO POBEGU
To je izjemno pomembna tema, saj mnogo ljudi misli, da so, ko enkrat zbežijo iz zgradbe, na varnem, a mnogokrat napadalci zasledujejo svoje žrtve na ulice. Leach svetuje, da zbežimo karseda daleč, pri tem pa gledamo, da je med nami in napadalce čim več kritja. Če vemo, kje je najbližja policijska postaja, potem je najbolje, da zbežimo v to smer in se zatečemo vanjo. Odsvetuje tudi bežanje v skupini. Napadalci bodo raje streljali v skupino ljudi kot v posameznika, saj bodo s tem povzročili več škode. Poleg tega je lahko v skupini skrit samomorilski napadalec. Prav tako ne priporoča javnega transporta, saj bi lahko bila na vlaku ali avtobusu v bližini napada nastavljena bomba.
POMAGAJTE DRUG DRUGEMU
V takšnem napadu, kot je bil v Franciji ali recimo 7. 7. v Londonu, je lahko pričakovati, da bo prišlo do panike in posledično do hujših poškodb, ki si jih bežeči povzročijo sami. Preiskovalec Chris Cooking je ravno pri napadu v Londonu ugotovil, da je najhitrejši in najbolj učinkovit način, da se ljudje rešijo, če pomagajo drug drugemu. V tem primeru najverjetneje ne bo prišlo do zastojev na stopniščih in izhodih. Zanimivo je, da je ugotovil, da čeprav bi v takšnih situacijah pričakoval moto vsak zase, pa je po preučevanju stotin primerov ugotovil, da do tega preprosto ne pride. Večina ljudi je pripravljena pomagati drug drugemu, pa čeprav v tako ekstremnih situacijah.
