Številne ljubitelje smučanja je novica presenetila, saj lanska sezona le ni bila tako slaba. »Bila je povprečna, imeli smo okoli 39 smučarskih dni, s katerimi smo pokrili vse stroške,« je povedal Martin Sever, nekdanji direktor Iskre Turizma, ki je lani še upravljala smučišče, od 30. junija letos pa podjetje ne obstaja več.
Veliko slabša, če že ne katastrofalna, je bila predlanska sezona, ko so imeli po besedah Severja le deset smučarskih dni, k temu pa je veliko pripomogel uničujoči žled, ki je oteževal dostop do smučišča. »Da bi normalno pokrili stroške, bi potrebovali vsaj 40 smučarskih dni, idealno pa bi bilo, če bi jih imeli 55,« je dodal Sever.
V osmih letih so pridelali pol milijona evrov izgube.
POL MILIJONA IZGUBE
Zaradi visokih stroškov vzdrževanja in slabših minulih sezon je bilo obratovanje smučišča pod vprašanjem že lani, medtem ko za letos, ko bi morala nekatera vzdrževalna dela steči že v juliju, popolno mrtvilo naznanja, da se nad smučiščem zgrinjajo črni oblaki.
Za nadaljnje obratovanje bi morali vložiti okoli 140 tisoč evrov, so sporočili iz podjetja Iskra.
»Približno polovica odpade na sedežnico, preostalo na pet vlečnic,« so še zapisali in dodali, da so imeli v zadnjih osmih letih s smučiščem že za pol milijona evrov izgube. »Smučišče ni naš osnovni posel. Mi imamo odgovornost do naših zaposlenih, da jim zagotavljamo delo ter rast družbe. Pri vprašanju, ali vložiti v obrat v Semiču ali v smučišče, dileme ni. Mi nismo nikoli kupili smučišča, ampak smo ga podedovali skupaj z nakupom tovarne v Semiču,« pojasnjujejo odločitev o zaprtju smučišča.
Iskra, d. d. Smučišče ni naš osnovni posel. Pri vprašanju, ali vložiti v obrat v Semiču ali v smučišče, dileme ni.
PREVEČ SO VARČEVALI
»Smučišče je Iskri le v breme in tako je bilo od prvega dne,« brez dlake na jeziku pove Marjan Šonc, ki je pred desetletjem vložil ogromno energije, da smučišče že takrat ni doživelo klavrnega konca, in ga je nekaj časa tudi upravljal. Po njegovem mnenju že od začetka niso imeli prav nobene vizije, kaj z njim početi, in so ga vselej vzdrževali z muko in minimalnimi sredstvi.
»Smučišče so slabo upravljali. O tem priča število smučarskih dni, saj jim velikokrat ni uspelo zagotoviti več kot 45 smučarskih dni. Pa tu ni krivo vreme, temveč neznanje in varčevanje. Vedno bi morali že ob prvem občutnem sneženju, ko so bili pogoji za umetno zasneževanje, na teren, namesto tega pa so raje čakali na obilno pošiljko snega. Varčevali so tudi pri uporabi teptalnikov,« pravi Šonc, ki je prepričan, da bi moralo smučišče spet v družbeno last. Dolenjske, belokranjske in tudi posavske občine bi morale smučišče prepoznati kot del regionalne športne infrastrukture.
OBČINE PREVIDNE
Obstaja sicer še trohica upanja, da bi žičnice letošnjo zimo vendarle zagnali, vendar le v primeru, če bi občine ali kdo drug vzel smučišče v najem, pravijo v Iskri. »Zaenkrat se ni še nihče pojavil, ki bi to naredil. Bili so neki poskusi, tudi sestanki s predstavniki civilne iniciative, a se vse konča v trenutku, ko morajo povedati, kdo bo dejansko najemnik. Semiški županji in novomeškemu županu smo predlagali, da od 140 tisoč evrov zagotovijo polovico, preostalo pa mi. Predlog je bil na mizi že poleti, ko je bil še čas, da bi se remont opravil,« so zapisali.
A občini Novo mesto in Semič sta ponudili drugačno obliko pomoči. »Predlagali smo, da vnaprej odkupimo določeno število kart v protivrednosti 40 tisoč evrov, vendar jim ta predlog za zagon ni zadostoval. Potrebujejo namreč najmanj 70 tisoč evrov denarja, tega zneska pa občine ne moremo zagotoviti in ga nakazati podjetju, ki bi obratovalo le to sezono,« je povedala Polona Kambič, županja občine Semič, ki je sicer lastnica zemljišča, na katerem se nahaja smučišče. Podobno menijo tudi v Novem mestu.