»Mislil sem, da sem v Avstriji,« mi v zbirnem centru Šentilj reče Esad, ki v roki stiska suh koruzni storž, »utrgal sem si ga na polju, ko sem prečkal slovensko-hrvaško mejo. To je moj prvi obrok v zadnjih dveh dneh.« Mladenič je po izobrazbi ekonomist, iz Sirije je z družino pobegnil, ker so režimske sile izgubile nadzor nad njegovo vasjo in jo začele bombardirati. Stisnjenemu med bombe in islamistične milice mu ni preostalo nič drugega.
»Razmere na Hrvaškem so slabe, centri za begunce so preobremenjeni. Hrvaški policisti so me s še tisočimi drugimi odpeljali do meje in nam z roko nakazali, kam naj gremo.« Njegovi zgodbi pritrjujejo ostali in dodajajo, da sploh niso vedeli, kje se nahajajo. Begunci, ki so mejo prečkali v Rigoncah, Zavrču, Cirkulanah, Gorišnici ali kateri od drugih zelenih mej, trdijo podobno. Hrvaški policisti so jih sredi noči prepeljali do meje in jim rekli, da je ta blizu. Nekateri so nato do Slovenije hodili tudi štiri ure, drugi so imeli več sreče, saj so jih hrvaški varnostni organi dostavili le nekaj minut hoje stran.
Zelene meje
V noči na četrtek je mejni prehod v občini Zavrč neorganizirano prestopilo okoli 660 tujcev. Domnevno so jih do meje okoli polnoči dostavili hrvaški policisti, ki glede tega niso obvestili slovenskih kolegov. Ob svitu je bila ta skupina beguncev še vedno prepuščena sami sebi, saj jih ni sprejel nihče razen manjše skupine slovenskih policistov. Zakurili so si ogenj in si v posodah začeli greti vodo za kavo in čaj. Hrane niso imeli, saj je bližnja bencinska postaja Ina zaprla svoja vrata. Neuradno smo izvedeli, da jim je takšno navodilo poslala uprava podjetja v Zagrebu. Domnevno zato, da bi preprečili poskuse kraj.
Prvo hrano so jim iz lastnega žepa tako kupile prostovoljke Slovenske filantropije, ki so tja prišle v jutranjih urah. Ena od njih, Katja, se mi je potožila, da so na lokaciji poleg policistov in prostovoljnih gasilcev same, o Rdečem križu ni bilo ne duha in sluha.
Begunci so prihod avtobusov tako čakali ob cesti, saj jih je nekaj dni prej s tribun nogometnega igrišča skupaj s policisti pregnal župan Zavrča Miran Vuk. Zatočišče pred dežjem so jim tam našli policisti, a pri tem niso vedeli, da je sicer občinsko igrišče v zasebni lasti. Beguncem pri tem niso odprli vrat v stranišča, kar jih je prisililo male in velike potrebe opravljati po lastni presoji. »Za nas je stadion enako kot džamija, in če oni ne serjejo po džamijah, tedaj tudi ne bodo srali in scali po stadionu,« je kasneje izjavil Vuk, ki ga je bolj skrbela nedotakljivost zasebne lastnine kot potrebe ljudi, bežečih iz vojne, in je v tem smislu občane ščuval celo k formiranju vaške straže.
Koncentracijsko taborišče Brežice
Lahko bi rekli, da so omenjeni nesrečniki pri tem imeli celo srečo, saj se jim je kljub vsemu godilo bolje kot tistim, ki so bili internirani v zbirnem centru Brežice. Slednji je bil postavljen za od 300 do 400 ljudi, a se je v njem v četrtek stiskalo kar 4000 duš.
Po sredinem incidentu, ko je drug za drugim zagorelo več šotorov, domnevno zaradi ognja, podtaknjenega v znamenje protesta proti nemogočim razmeram, policisti novinarjem niso dovolili blizu. Neuradno smo od njih slišali, da v taborišču vlada tako imenovana »begunska kultura« in da zato ne morejo jamčiti za našo varnost. Vanj dejansko niso vstopali niti sami, hrano so jim metali kar čez ograjo. Od tako getoizirane skupnosti, v kateri je zaradi pomanjkanja organizacijskih struktur v resnici vladal kaos, zdaj pričakujejo, da bo iz sebe sama izločila bolne in poškodovane posameznike ter jih prepustila oskrbi reševalnih vozil na obrobju taborišča. Prostovoljcem Rdečega križa, Slovenske filantropije in Karitasa so vstop dovolili le izjemoma.
Šentilj – civiliziranost se začne na meji z Avstrijo
Z omenjenih lokacij so begunce z organiziranimi avtobusnimi prevozi prepeljali na mejni prehod Šentilj, kjer so ljudem organizirano delili hrano ter jim ponudili ležišče in topel tuš. »Zbirni center v Šentilju ima kapaciteto 2000, v tem trenutku imamo v njem približno 3300 ljudi. Predvsem otroci bodo zato morali prespati pri starših, da bodo lahko ležišče dobili drugi. Hrane imamo, hvala bogu, dovolj, kako se bodo razmere razvijale naprej, pa ne morem napovedati, saj je vse odvisno od Avstrije, ali bo prevzela naslednji kontingent ljudi,« je ocenil predsednik Rdečega križa Maribor Alojz Kovačič. Na vprašanje, ali so pravočasno obveščeni o prihodu novih ljudi, je Kovačič odgovoril, da se »zadeva tako hitro spreminja, da se med seboj dejansko nimamo časa obveščati«.
Kljub trudu odgovornih so razmere zaradi preobremenjenosti daleč od idealnih. Begunci se v večini primerov sporazumejo le v maternih jezikih, redki govorijo angleško, pa še to slabo. Pristojnim po drugi strani primanjkuje prevajalcev, zato večina beguncev sploh ne ve, kaj se dogaja. Medtem ko so čakali v vrsti za hrano, so me namreč spraševali: »Basra? Basra?« Skrbelo jih je, da jim bodo pobrali prstne odtise, zaradi česar bi jih lahko ciljne države kot nelegalne priseljence izgnale nazaj v Slovenijo. Tu si ni želel ostati nihče, vsi so bili namenjeni v Nemčijo ali skandinavske države, kjer že imajo svoje sorodnike ali pa si bodo življenje spet začeli graditi iz nič.
(Ne)pripravljena vlada
Policija je sporočila, da je v času od 16. oktobra do včeraj v Slovenijo vstopilo 47.510 migrantov. Od tega je za mednarodno zaščito zaprosilo samo 47 ljudi.
Spomnimo, vlada je 17. julija sprejela kontingentni načrt ob povečanem številu prosilcev za mednarodno zaščito, ki je predvideval le povečanje kapacitet za prosilce za azil, ni pa bilo konkretnega načrta, kako poskrbeti za ljudi, ki le prehajajo skozi Slovenijo in tukaj ne nameravajo ostati. Svojo preteklo neodločnost skušajo vladajoči zdaj razrešiti na način ad hoc. Vojski bodo kmalu tudi uradno podeljena začasna policijska pooblastila, ko bo v veljavo stopil zakon o dopolnitvi zakona o obrambi.
Vojaki so na terenu sicer prisotni že nekaj dni in dejansko že dopolnjujejo policijske vrste, ki so zaradi pregorelosti verjetno že povsem izčrpane. Svoje stare zbledele uniforme so namreč morali obleči tudi policijski rezervisti in celo izkušeni upokojeni policisti.
Mini vrh EU-Balkan
Trenutno ni znano, kaj se ima zgoditi, če bo Avstrija zaprla svoje duri in nehala sprejemati množice ljudi, od katerih se lahko azila v Nemčiji nadejajo le državljani Sirije. V Nemčiji namreč danes stopi v veljajo zaostrena azilna zakonodaja, na podlagi katere lahko pričakujemo, da bo neupravičene prosilce za azil začela s čarterskimi letali vračati v njihovo domovino.
O alternativah pa že na glas razmišlja minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, ki bi po vzoru skrajnega desničarja na čelu Madžarske, Viktorja Orbana, na meji s Hrvaško postavil ograjo. A le za pomoč pri nadzorovanju migracijskih tokov, ga navaja STA, in ne za namen zaprtja meje.
Odgovore na ta vprašanja lahko pričakujemo na jutrišnjem mini vrhu EU-Balkan, ki je bil sklican na zahtevo Slovenije.
