Novice Svet24

Začelo se je že sredi julija z bučkami in kumarami, nadaljevalo pa avgusta s paradižnikom.

Kot pravi direktor Kmetijske zadruge Krka iz Novega mesta, Jure Vončina, so ga do zdaj vrgli stran kar 80 ton, ker je bil že preveč zrel in je zgnil, skupaj pa kar četrtino pridelka. Pridelava se je povečala, saj je bila sezona skoraj idealna, a ne le pri nas, tudi v Evropi. Naši pridelovalci zelenjave (in sadja) so zato doživeli silovit padec odkupnih cen, za kar je kriv tudi ruski emargo. Kljub temu da ima Slovenija paradižnika dovolj, ga je lani uvozila za 13,3 milijona evrov, letos bo podobno.

CENE SO POGUBNE

L. M.., arhiv DL

Naši zelenjadarji so lani paradižnik prodajali po 90 centov za kilogram, letos po 25, krompir je bil lani po 25 centov in več, letos pa po 10; paprika je bila lani po en evro, zdaj med 30 in 40 centov, za bučke so lani dobili 60 centov, zdaj 20.

»Če želimo prodati, moramo cene znižati prek razumnih meja. Že prej so bile na meji, letos pa pridelovalci niti pri eni zelenjavi ne bodo dosegli lastne proizvodne cene. Nobeden ne bo posloval pozitivno in letošnja sezona, čeprav je še ni konec, bo za naše zelenjadarje slaba,« ocenjuje Vončina.

V okviru zadruge deluje okrog trideset zelenjadarskih kmetij, njihovo število se je zadnja leta povečevalo. K sreči niso specializirane le za eno vrsto zelenjave in jih pridelujejo več vrst. Vončina pove, da so s pridelovalci v stiku vsak dan, da se med seboj bodrijo in vseeno upajo na boljše razmere. »Sprašujem se, do kdaj bodo še pripravljeni tako trdo delati po 18 ur na dan, v vročini, brez dopusta, za tako nizke prihodke. A stroški so isti – seme, pridelava, delavci …« razmišlja Vončina in dodaja, da se bodo tako žal zmanjšale investicije v zelenjadarstvo, že tako pa vsaj za deset let zaostajamo za razvitimi zelenjadarskimi proizvajalci.

L. M., arhiv DL

TURK: 30 TON PARADIŽNIKA PROPADLO

Prav nič optimističen ni niti kmet Andrej Turk iz Broda v Podbočju, eden večjih zelenjadarjev zadruge, ki pravi, da se je zanje sezona paradižnika, ki so ga imeli zasajenega na okrog 70 arih, zaključila že konec avgusta. Kar trideset ton ga niso uspeli prodati, nekaj ga je ostalo v nasadu in ga niso pobirali, nekaj ga je zgnilo v skladišču.
Kot pravi, je glavni krivec ruski embargo, »prek večjega novomeškega podjetja je prišla k nam velika količina paradižnika za menda le osem centov, in tako trgovci našega paradižnika niso jemali«.

Turk pa ne razume medijske gonje proti pridelovalcem, češ da so paradižnik raje pustili, da propade, kot da bi ga razdali zastonj. »Upali in računali smo, da ga bomo le prodali in zanj še kaj dobili, a ko paradižnik preveč dozori, hitro propade in ni več kaj pobirati, še zlasti v vročini. Sicer pa – zakaj tega ne očitajo podjetjem, ko imajo viške?!« pravi.

Turk še doda, da na njihovi kmetiji pridelujejo k sreči 15 vrst zelenjave in niso usmerjeni le v eno kulturo, »kot sicer priporoča stroka, in to nas bo k sreči rešilo. Delavce bomo poplačali, a brez odrekanja ne bo šlo, ravno tako ne bo nobenih investicij.«

Vončina si zelo prizadeva, da bi država sistemsko pristopila k razvoju zelenjadarstva, v prvi vrsti pa bi se bilo treba rešiti ruskega embarga, ki je za njih poguben. Združevanje pridelovalcev in skupna strategija pridelave in prodaje sta pravzaprav edina priložnost za drugačno prihodnost. A stopnja organiziranosti je na nuli, opozarja Vončina.

Država je sprejela šele pravilnik za registracijo Organizacije pridelovalcev (OP), a to še ni rešitev za dolgoročno vzdržnost. Ni še nobenih navodil, kako se evropski ukrepi izvajajo, tako da gre le za administrativno zadevo, ki prej predstavlja oviro v poslovanju kot kaj drugega. Za zelenjadarstvo in sadje bi lahko Slovenija iz evropskih skladov dobila 3,2 milijona evrov, če bi bili organizirani, a žal ni nič od tega.

L. m., arhiv DL

DRŽAVA JE PREPOČASNA

Država se na krizne razmere zelo slabo odziva. To se vidi pri primeru Uredbe o začasnih izrednih ukrepih na trgih s svežo zelenjavo in sadjem, ko lahko Slovenija glede na višino proizvodnje s trga umakne do tri tisoč ton sadja in zelenjave. Evropska uredba je začela veljati že 6. avgusta, Slovenije pa jo je šele te dni sprejela na nacionalni ravni.

»A ne le, da z njo zamujamo in bo veljala takrat, ko pridelovalci in zadruge sploh ne bomo več imeli viškov. Tudi za nazaj, ko smo zavrgli velike količine zelenjave, ne bo veljala. Zanimivo pa je tudi, da na usklajevanja na kmetijsko ministrstvo zelenjadarjev sploh niso povabili. Tako so opredelili le možnost razdeljevanja presežkov humanitarnim organizacijam ali odvoz v predelavo, mi pa bi želeli uveljaviti še dva možna ukrepa: možnost zelenega obiranja ali odvoz na kompost,« pravi Vončina. Tako bo uredba zanje veljala le za zelje, lahko pa bi tudi za papriko, paradižnik, kumare in korenje.

ZELENJAVNA VERIGA

Prizadevanja, da bomo Slovenci kupovali slovensko, torej doma pridelano zelenjavo, poskušajo uresničevati tudi s pomočjo t. i. zelenjavne verige, s katero želijo dvigniti raven samooskrbe in omogočiti neposrednemu proizvajalcu, da pridela kakovostno zelenjavo, ki bo potrošniku na voljo po konkurenčnih cenah.
Vončina, ki je predsednik odbora te verige, je povedal, da so že lani jeseni sprejeli operativni načrt za uresničevanje sodelovanja in krepitve partnerstva v zelenjavni verigi, ki zajema področje vzpostavitve t. i. slovenske police v trgovinah (tu naj bi se prodajala izključno slovenska zelenjava in sadje), pravila informiranja potrošnika, ki mora biti seznanjen s prednostmi uživanja slovenskega pridelka in mora imeti tudi zagotovljeno sledljivost pridelka do nivoja GERK-a, pravila prevzemanja zelenjave in dogovora o dobavi.

»Za uspešno delovanje verige je nujen terminski in količinski dogovor o dobavi. Pomembno je, da bi trgovski sistemi prednostno odkupili vso slovensko zelenjavo, ko je ta na razpolago, in to po ceni, ki je sprejemljiva,« meni Vončina in pravi, da se trudijo, da bi k podpisu privabili še druge trgovske sisteme – za zdaj sta vključena le Mercator in Tuš.