Zanima me, kdo so ti idejni vodje in zakaj se njihove ideje tako razlikujejo od ostalih gibanj in skupin na radikalni desnici. Dobim le redkobeseden odgovor, da so njihove ideje sestavljene iz razmišljanja nekaterih začetnih članov. Ob tem ne povedo, zakaj so se odločili, da se od progermanske ideologije premaknejo k proslovanski. Viri iz vrst skrajne desnice sicer trdijo, da to ni toliko novost kot le trik, s katerim se prikriva skrajno desne ideje.
Z ostalimi skrajnimi desničarji se ne razumejo
Ko imenujem pri nas aktivne organizacije (Blood&Honor, Tu je Slovenija in Headhunters Domžale), jih sogovorec samoiniciativno okliče za neonaciste. »Poznamo nekaj nekdanjih članov teh skupin, vendar se naše ideje z njihovimi ne ujemajo. Njihove predstave o svetu so preveč nerealne in navezane na zgodovino, da bi z njimi lahko vzpostavili konstruktiven dialekt (dialog, op. p.).«
Proti beguncem trenutno le »ozaveščajo«
»Nimamo nobenega načrta za neposredno ukrepanje, ker nimamo moči za neposredno ukrepanje. Trenutno je edini načrt zbuditi narod in prikazati dejstvo, da masovna migracija v evropska mesta in vasi ni šala. Če odvzamemo možnost, da so v teh valovih prebežnikov lahko infiltrirani islamisti, je to še vedno kulturni šok, po katerem se Evropa ne bo pobrala še zelo dolgo ali celo nikoli,« trdi administrator. Na spletni strani sicer begunce demonizirajo, češ da se ne odločajo za beg, ker v Siriji že štiri leta divja državljanska vojna, temveč da se gre za ekonomske emigrante, ki si želijo evropskega standarda življenja.
S sorodnimi organizacijami se povezujejo le prek facebooka
»Z nami so kontakt navezali predvsem Srbi. Ker je večina naših objav v slovenskem jeziku, so oni eni od redkih, ki so približno razbrali, za kaj gre,« se glasi odgovor na vprašanje, ali se povezujejo s sorodnimi organizacijami zunaj Slovenije. Več težav imajo na vzhodu, Rusi in Belorusi namreč ne uporabljajo facebooka, temveč lokalno družbeno omrežje VKontakte.
Panslavizem
Promovirajo razmeroma nedefinirano različico panslavizma, ki je bil v preteklosti predvsem literarno in kulturno gibanje, tako ga definira zgodovinar Rok Stergar. »Širša slovanska dimenzija je bila v nasprotju z jugoslovanstvom redko politična, bolj se je omejevala na kulturo in na neko splošno solidarnost z drugimi slovanskimi narodi – pred prvo svetovno vojno seveda predvsem s tistimi v habsburški monarhiji,« trdi Stergar. Ob tem poudarja, da panslavizem »najpogosteje sploh ni funkcioniral kot ideologija, še manj je bil nujno povezan z idejami, ki jih danes razglaša skrajna desnica«.
»Zgodovina ideje o sorodnosti govorcev slovanskega jezika sicer sega v Dalmacijo, v 15. stoletje, naslanja pa se na sorodnost slovanskih jezikov. Zato so mnogi izobraženci vse govorce različnih slovanskih govorov imeli za pripadnike enega slovanskega ljudstva,« nadaljuje Stergar, ki poudarja, da je bil to sicer pogosto del razmišljanj slovenskih nacionalistov, a to nikoli ni preraslo v obvladujočo državotvorno ideologijo.
