Obupno stanje. Zaposleni na zunanjem ministrstvu imajo dovolj brezciljnega in razpuščenega stanja. Kot pravijo, Erjavec ministrstva sploh ne vodi, pogrešajo svojega nekdanjega šefa Dimitrija Rupla.
sta
Stanje v slovenski zunanji politiki je povsem na dnu. Zimzeleni minister Karl Erjavec še naprej gunca afne, pri čemer vsa slovenska politična srenja negibno gleda potop diplomacije in norčave izpade ministra za vse.
STA
Pogovarjali smo se z zaposlenimi na ministrstvu, ki tožijo o neurejenosti v njihovih službah, poslušali smo zgodbo o razpadu sistema na Mladiki, v stavbi, ki bi morala biti Sloveniji v ponos, pa ji žal, tako pravijo naši viri, zaradi ministra iz vrst stranke upokojencev nikakor ne more biti.
Zaposleni si želijo sprememb, jasnih ciljev in usmeritev ter ministra, ki bo ministrstvo vodil, ne pa, kot je dejal eden od zaposlenih, »pred kamero pokal vice«.
RUPEL, VRNI SE
»V času, ko je ministrstvo vodil Rupel, smo vsaj vedeli, kaj moramo delati. Znal je dati usmeritve in dejansko je vodil ministrstvo. Ne pa tako, kot je zdaj. Saj sploh ne vemo, kje je Erjavec. Ministrstvo vodijo sekretarji, pa še to zelo slabo. Sploh ni nekih jasnih ciljev! Zaposleni smo izgubljeni. Erjavec je očitno samo za nastavljanje pred kamerami, pa še takrat vedno izpljune kakšno neumnost. To je sramota za ministrstvo. Zaposleni resnično pogrešamo Dimitrija Rupla. Takrat ko je bil minister, smo ga sicer vsi po tihem sovražili. Smo pa vsaj imeli delo, vedeli smo, kaj delamo, jasno smo vedeli, kakšni so cilji slovenske zunanje politike. Delali smo več in Rupel je imel vse pod nadzorom.« Tako so naši viri med zaposlenimi na zunanjem ministrstvu opisali stanje na Mladiki in ga primerjali s preteklostjo. To pa je tudi dokaz, da napadi na Erjavca niso le politične narave, o čemer je prejšnji teden tarnal Erjavec sam in za vse skupaj okrivil vodjo opozicije Janeza Janšo...«
STA
