Ne zaradi Romov, ki živijo Mariboru (teh je okoli 2000, op. p.), ampak predvsem zaradi gostov iz drugih delov Slovenije in tujine, je romska restavracija Romani kafenava postala prava turistična atrakcija v mestu. V tem mesecu pa se zgodil preobrat, saj se je iztekel model tovrstnega socialnega podjetništva; z avgustom so usahnile dotacije, zato bo morala restavracija poslovati po tržnih kriterijih, manj bo tudi zaposlenih delavcev.
NEPRAVILNOSTI IN PRITISKI
A bolj kot to, dodajajo anonimneži, ki so še nedavno delali v tej restavraciji, je treba namreč obelodaniti nepravilnosti oziroma pritiske, ki so jih več mesecev doživljali pri delu. »Najbolj nenavadno je to, da nas je vodja restavracije Štefan Simončič v zadnjem času začel kaznovati oziroma vročati položnice s kaznimi. Znesek je znašal tudi 120 evrov, kar si ob mesečni plači 500 evrov ne bi mogli privoščiti,« je dejal sogovornik, ki mu še vedno ni jasno, zakaj si je kazen prislužil. Tudi njegova sodelavka, ki želi prav tako ostati anonimna, je prepričana, da je svoje delo ves čas opravljala vestno.
»V restavraciji sem delala kar 16 dni po cel dan, a mi je Simončičkar naprej očital, da sem najslabša delavka. Sprejeli so me kot pomočnico natakarja, pa sem opravljala vsa druga dela. V enem dnevu sem delala pri žaru, pozneje pekla jagnjetino, čistila stranišče. In kot da to ne bi bilo dovolj, me je tega dne klicala še njegova žena ter mi po telefonu naročila, da pripravim okoli 80 pleskavic in podobno, saj bomo imeli t. i. ketering. Odgovorila sem ji, da trenutno na morem, ona pa meni, da se izmikam. Tudi ko smo kje gostovali, nismo nikoli izvedeli, kam je romal ta denar,« se spominja sogovornica in pokaže položnico.
»Nisem bogatašinja, ki si lahko privošči plačilo, višje od 100 evrov,« zatrjuje, medtem ko so si nekateri, dodaja, prislužili položnico tudi zaradi neekonomičnega dela in površnega ravnanja z živili. »Kolegom Romom je Simončič očital tudi krajo mesa iz kuhinje, a ko mu kaj rečemo, se vselej brani, češ da mu grozimo. Pravi nam, da naj gremo na borzo dela, če nam kaj ne ustreza. Sami pa vemo, da to ni mogoče, ker delamo prek javnih del,« dodajajo v en glas. Sogovornica celo pove, da tovrstne nepravilnosti še naprej skriva pred svojim možem, saj bi se preveč razburil in bi prav zato lahko obiskal tudi gostilno ter se »pogovoril« z njenimi delodajalci.
KOPIRALI DRUGE V MESTU
Simončič na očitke odgovarja: »Do izteka financiranja s strani Evropskega socialnega sklada smo večino zaposlenih, ki so pretežno romske narodnosti, s stalnim in sprotnim ponavljanjem izobraževali. Prejšnji mesec pa smo se odločili, da bomo po pravilniku vpeljali kazni. To smo storili tako, da smo preprosto kopirali druge gostince v mestu, ki so uvedli določene kazni za nevestno delo zaposlenih. Zdaj imamo za vsako nepravilno delovanje to urejeno, in zato jim 'trgamo' od plače.«
Na očitke o zaslužkih pravi, da so denar, ki so ga zaslužili z delom restavracije, vselej ustrezno prikazali, saj so socialno podjetje oziroma društvo. Dodaja pa, da je bil v gostilni, dokler je bilo odobreno sofinanciranje, prisoten skoraj ves čas in tja nikakor ni klicala njegova žena. »Delovanje zaposlenih smo nekaj časa poskušali 'nadzorovati' zgolj verbalno, a smo po 17 mesecih ugotovili, da ni želenih rezultatov. Zato tudi odločitev o uvedbi kazni in stanje je bilo takoj precej boljše,« pravi Simončič in zaključuje, da so se za kaznovanje delavcev, ki med delovnim časom denimo sedijo pred restavracijo ali neekonomično ravnajo v kuhinji, odločili šele po 17 mesecih od odprtja, saj razumejo, da so ti delavci odvisni od financ.
