Ko je privekala na svet, je bila na prvi pogled Maja povsem normalen otrok. Nekaj pomislekov so imeli zdravniki le glede srčka, a so starše potolažili, da se morda le v enem od tisoč primerov simptomi razvijejo v zaplete. Toda prav to se je zgodilo pri Maji, ki so ji ugotovili luknjo v srcu, in ko je bila stara en mesec, je bila za njo že prva operacija.
Pozneje so ugotovili še več težav. Ima razcepljeno nebo, v katerega ji bodo vsadili silikonsko ploščico, vendar so operacijo že večkrat prestavili. Tudi sluh ji peša, saj na eno uho sliši 35-odstotno, na drugo pa 30-odstotno. Da bolje vidi, nosi »močna« očala.
VELIKO TEŽAV
Zaradi vsega tega ne more govoriti, razume pa, kar ji govorijo, saj ima slušni aparat. Težave ima tudi z nogicama, saj se ji na vsaki od njiju od kolen navzdol ni razvila ena kost, medtem ko se ji stopala vse bolj sukajo navzven, zato ne more hoditi, kolki pa gredo vsak na svojo stran. Tudi nogice bi bilo treba operirati, a kdaj, Vesna ne ve. Februarja prihodnje leto bo hčerko spet peljala na kontrolo. Maja sicer je z žlico, vendar predvsem pasirano hrano, sicer pa jo hranijo s posebno dudo. Popije veliko mleka, a le ovčjega, po katerega hodijo v Dol pod Starim trgom, in posebno mleko, ki ga kupujejo v lekarni, dva decilitra pa staneta kar dva evra.
DRUŽINSKA LJUBLJENKA
Čeprav imata Vesna in Stanko še tri otroke, se vse vrti okrog Maje, ki je družinska ljubljenka. Sedemnajstletni David se uči za slaščičarja, Mihaela je končala osnovno šolo in se prav zaradi mlajše sestrice odločila, da bo nadaljevala šolanje na srednji zdravstveni šoli. Želi pridobiti čim več znanja, da bo lahko pomagala sestri in ljudem s posebnimi potrebami. Petletni Žan pa obiskuje vrtec.
Čeprav so Vevodovi živeli skromno, jim ni ničesar manjkalo. Po Majinem rojstvu pa se je marsikaj spremenilo. Stanko je po tem, ko je prebolel srčni infarkt, izgubil službo. Vesna je bila prodajalka, a je zaradi Majine nege dala odpoved. Res je, da obdelujejo manjšo kmetijo, vendar pa so stroški vse večji. Še zlasti z Majo.
DRAGE TERAPIJE
»Vsak dan jo vozim v novomeško enoto Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, kjer ima logopeda, delovnega terapevta, fizioterapevta in funkcionalno učenje. To pomeni, da štirikrat na dan premerim pot čez Gorjance, vendar mi ni žal, saj hčerka po teh terapijah napreduje. Dvakrat na teden jo vozim še na senzorično terapijo in fizioterapijo v Karlovec. Vsak mesec odštejemo najmanj 200 evrov za Majine terapije. Tudi na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča bi imela pravico iti, a se bojimo, da bi zaradi neodpornosti staknila bakterije,« je povedala Vesna, ki se veliko ukvarja z Majo. Upa, da bodo operacije izboljšale hčerkino zdravstveno stanje, in želi si, da bi bile čim prej, vendar mora biti otrok dovolj odporen in težak. Maja zdaj tehta le devet kilogramov.
IZREDNA VOLJA
Čeprav po Vesninih besedah Maja za vrstniki zaostaja v razvoju za leto in pol, pa mamica, ki je z njo vsak dan, opazi napredek. Maja razume vse, ker pa ne more govoriti, z gestami pokaže, kaj bi rada. Tudi kakšen korak se ji posreči narediti. »Vidim, da ima izredno voljo. Želim si, da bi se ji mišice okrepile. Takrat bi bila najbolj srečen človek,« je povedala mama.
SOLIDARNOST
Lani je metliško združenje Rdečega križa humanitarno akcijo Stopimo skupaj namenilo Vevodovim. »Zelo smo hvaležni za pomoč, ves denar je šel za Majine terapije, pripomočke, hrano, potne stroške. Zelo hvaležna sem tudi Barbari Forstner, ki je bila zadnja tri leta Mihaelina razredničarka. Majo so v Mihaelinem razredu vzeli za svojo. V njem je bilo 24 učencev in naša Maja, razredničarka pa je dala pobudo za zbiranje zamaškov. Najprej so jih zbirali le v šoli, letošnjo pomlad pa po vsej Beli krajini,« je vesela Vesna.
