"Namakalni sistem na 800 hektarjih oziroma četrtini obdelovalnih površin te dni že kaže učinke. Če bi moral izbirati, ali imam raje višjo ali nižjo ceno pšenice, bi imel raje višjo," je za STA povedal predsednik uprave največjega slovenskega kmetijskega sistema.
Letos poslujejo bolje od načrtov. "Če bo druga polovica podobna, se bomo ob koncu leta spet pogovarjali o relativno dobrih poslovnih številkah," je dejal. Zadovoljen je, ker lanske naložbe, vredne deset milijonov evrov, med njimi dva objekta za poljedelstvo in povrtninarstvo ter sušilnica, predvsem pa namakalni sistem, potrjujejo pravilnost odločitev.
"Letos prvič namakamo, saj smo pred kratkim namestili še opremo, ta hip je to na okoli 200 hektarjih, in glede na temperature se bodo pozitivni učinki pokazali že prvo sezono. Presenečen sem nad razliko v vegetaciji kultur, ki jih ne moremo namakati, in tistimi, ki jih," je povedal in spomnil, da jih letos čakajo manjše posodobitve v mesni industriji.
Del mesne industrije so prašiči, kar tako Panviti kot drugim rejcem že osem let povzroča velike težave, saj cena ne pokriva stroškov reje. Pred leti je bil glavni dejavnik za to visoka cena krmil, cena prašiča pa ni rasla sorazmerno. Lani pa se je pojavil nov fenomen, saj so bili stroški krmil najnižji v zadnjih šestih letih, cena končnega izdelka pa je nesorazmerno padla, je povzel.
"A to se ni zgodilo le na račun zaprtja ruskega trga zaradi znanih težav v Ukrajini in na relaciji EU-Rusija, kot trdijo analitiki, saj je bila meja zaprta že februarja, ko so v Rusiji odkrili klasično prašičjo kugo in prepovedali promet z mesom, drastičen padec pa je sledil šele maja. Kar zadeva cene mesa na slovenskem trgu, se ni nič spremenilo," je odgovoril na vprašanje, ali še držijo očitki o dampingu iz sosednjih držav.
"K nam še vedno prihaja zelo veliko uvoženega mesa, kar je po eni strani normalno, ker ga sami pridelamo le 30 odstotkov, vendar prihaja to meso po nerazumljivo nizkih cenah, govorimo o 15- do 20-odstotkov nižjih cenah, kot veljajo za slovensko meso. Zakaj je tako, lahko ugibamo, prepričan pa sem, da je del tega v tem, da Slovenijo jemljejo kot 'junk market', kjer odložijo svoje tržne presežke, in če taka prodaja v Slovenijo predstavlja odstotek ali manj, prodajalcu cena ni ravno pomembna."
Ob nedavnih ugotovitvah inšpektorjev Urada za varno hrano, da je več kot polovica pregledanih mesnic oziroma prodajaln kršila zakonodajo pri označevanju porekla mesa, ki je bilo označeno kot slovensko, v resnici pa ni bilo, Polanič pravi, da to težko komentira, ker ne pozna podrobnosti. Prepričan pa je, da se take stvari v Sloveniji dogajajo. Kar zadeva objavo kršilcev, ji ne nasprotuje, za izdelke Panvite pa ga pri tem ne skrbi.
Na vprašanje, v kolikšni meri kupci iščejo slovenske izdelke in so zanje pripravljeni plačati več, je odgovoril, da sicer res iščejo slovenske izdelke in jih želijo kupiti, "ko pridemo do cenovne občutljivosti, pa je ta relativno nizka, torej, tudi če je blago slovensko, je kupec zanj pripravljen nekaj plačati, vendar pa to ni tako pomembna razlika, da bi lahko na drugi strani pridelovalcem te osnovne surovine priznavali bistveno večji strošek, kot stane blago iste vrste na evropskem trgu".
Skladno s tem gleda na vročo temo o ceni slovenske pšenice, ko kmetje za najboljšo zahtevajo 200 evrov za tono, mlinarji pa so jim ponudili največ 180 evrov. Panvita je sicer v obeh vlogah, saj pšenico prideluje, skupaj s kooperanti 17.000 ton, in jo tudi odkupuje, tisto, ki je sami ne porabijo za krmo, pa prodajo mlinarjem. Žitna veriga zato po njegovem ne sme biti osredotočena le na dogovor oceni, ker je ta pač bolj ali manj taka, kot jo določa trg, pač pa bi se morali pogovarjati predvsem o drugih stvareh, kakovosti, vrsti semena, nekaterih ukrepih in podobno.
Zaradi sprememb lastništva na trgu, na primer pri Mercatorju, negativnih posledic za zdaj Panvita ne samo da ni zaznala, pač pa je na ta račun uspela priti na trgovske police na Hrvaškem in v Srbiji, tako da jim je prodaja glede na lansko leto tam bistveno zrasla.
Ob petkovem protestu skupine s facebooka Svinje pri koritu, ki je Panviti očitala, da "zgodba o uspehu za bleščečo kuliso in spodbudnimi številkami skriva žalostne usode prekarnih delavcev", ki so za 0,35 evra obirali jagode, pa je Polanič pojasnil, da ima vsak pravico izraziti svoje mnenje. Moti ga le, da ga ne izražajo z imenom in priimkom in obrazom.
"Najboljši obiralci jagod so v približno treh tednih zaslužili po 650 evrov neto, prišli so z zavoda za zaposlovanje kot vsako leto. Je pa precej bizarno, da država ob tem, ko dobi delavec 0,35 evra, dobi več, saj je naše bruto plačilo 0,77 evra," je dejal. Cene pa so, kot je dodal, primerljive z drugimi območji, tudi Avstrijo.
