Kako komentirate informacije o sumljivih smrtih otrok, do katerih naj bi prišlo zaradi strokovnih/sistemskih napak?
Pisati o sumljivih smrtih otrok zaradi strokovnih/sistemskih napak je medijsko odmevno. Je značilno pisanje enega od avtorjev vseh afer (povezanih s programom otroške srčne kirurgije, op. p.), ki se je v zadnjih člankih pred leti tudi javno razkril. Napadi niso novi, pravzaprav je besedilo članka (na Portalu Plus, op. p.) sestavljeno iz več dopisov prof. dr. Tomaža Podnarja od leta 2010 naprej, ki je tokrat očitno prišel v spor z dr. Rajkom Kendo in generalnim direktorjem UKC Simonom Vrhuncem. V ozadju zgodbe pa je želja prof. dr. Podnarja, da ponovno postane predstojnik oddelka za kardiologijo na pediatrični kliniki. V igri je tudi odstranitev dr. Kende in postavitev novega strokovnega direktorja pediatrične klinike. Za naslednika se omenjata dva kandidata, prof. dr. Orel in prof. dr. Batellino. Naj omenim še bivšo partnerico prof. dr. Orla, ki so jo ravnokar sprejeli na kardiološki oddelek kot novo specializantko, po drugi strani pa naj bi specializantka, ki je bila predvidena za bodočo kardiologinjo, izgubila možnost biti tam redno zaposlena tudi po končanem specialističnem izpitu in že išče službo drugje.
Kdo po vašem mnenju preprečuje objavo poročila mednarodnega nadzora nad programom otroške srčne kirurgije?
Na tej točki se sprašujem, kdo v javnost lansira informacijo, da je poročilo napisano, in podaja zaključke, ki naj bi kazali na neurejene ali celo katastrofalne razmere. Če nekdo govori o 10 smrtih, povezanih s kirurškim zdravljenjem pri opravljenih 800 operacijah v šestih letih, je to perioperativna smrtnost (smrtnost v prvih 30 dneh po operaciji) pod 2 %. To je pravzaprav vrhunski rezultat kirurgije in pooperativnega zdravljenja. Govoriti o absolutnih številkah in ne pogostosti nekega neželenega pojava ter primerjavi s podobnimi centri je manipulativno, nestrokovno in populistično. Kako so dobili manipulativno številko 33, bi morali povedati še sami. Šele nato jo lahko komentiramo. Verjetno so sem prišteti tudi tisti otroci, ki so se rodili s tako hudo napako, da so kardiologi zaradi slabih rezultatov staršem odsvetovali kirurško zdravljenje. Tako so prenehali z aktivnim zdravljenjem – to se je na primer dogajalo staršem, ki so imeli otroka s hipoplastičnim levim srcem. In potem lahko že govorimo o manipulaciji s številkami.
Sogovornik poudarja, da so v vsakem centru, ki zdravi otroke z najbolj zapletenimi prirojenimi srčnimi napakami, smrti.
V vsakem centru, ki zdravi otroke z najbolj zapletenimi prirojenimi srčnimi napakami, so smrti. Če je teh bolnikov veliko, v več letih postane številka res velika. Bodimo pošteni: medicina ni in nikoli ne bo stoodstotna! Dvoodstotna perioperativna smrtnost pa je v primerjavi s centri, ki operirajo vse napake, zelo dober rezultat.
Kakšni so odnosi med zdravniki, ki delajo pri programu otroške srčne kirurgije? Kako ta program zdaj sploh poteka?
Navzven deluje, kot da boljšega programa ni. Toda malo bolj natančen pogled kaže, da po skoraj dveh letih novega programa (traja od decembra 2013) ni domačega kirurga, ki bil sposoben operirati 70 odstotkov napak oz. bolnikov (te obljube smo poslušali iz ust prof. dr. Tomislava Klokočovnika). Še več! Celo tisto operacijo, ki smo jo Slovenci prvič samostojno naredili leta 1958, zdaj prihajajo operirat tujci.
Ko so začenjali nov program, so zagotavljali, da bodo otroke v Ljubljano prihajali operirat kirurgi iz Münchna. Ti niso naredili niti ene operacije! Po drugi strani pa hodijo sem operirat mladi češki kirurgi (ali so jim slovenski bolniki poligon za učenje?) in pa italijanski kirurg, ki je tik pred upokojitvijo.
Otroci pa dolgo čakajo na posege, medtem v Ljubljani opravljene preiskave tudi zastarajo in jih je treba ponavljati, nemalokrat pa so nekvalitetno narejene in jih je treba v tujih centrih pred operacijo opraviti ponovno.
Ali so vodilni na pediatrični kliniki in UKC na opozorila o težavah in nepravilnostih pri otroškem kardiokirurškem programu odreagirali hitro in ustrezno?
Menim, da še vedno ni ugotovljen pravi vzrok in generator vseh problemov. In dokler vodstvo UKCL tega ne bo uredilo, bodo otroci in starši prepuščeni egom, ki bodo naše bolnike uporabljali za svoje igrice. Ponavljam: nujno bi bilo, da mednarodna komisija razširi svoj nadzor tudi na leto 2014 in bo pregledan tudi program, ki so mu starši in njihovi otroci podvrženi zdaj.
Vse, ki že nekaj let zapored generirajo medijske afere z manipulacijo s podatki o zdravljenju otrok s prirojeno srčno napako, pa je treba čim prej identificirati in odstraniti iz programa. Namesto spletkarskih zdravnikov pa postaviti ekipo, ki bo sledila sodobnemu načinu obravnave, kjer sta zdravnik in bolnik oziroma njegovi starši partnerji pri vsaki odločitvi. Taki zdravniki, ki za dosego svojih osebnih ciljev uporabljajo neresnične, zavajajoče podatke, vznemirjajo strokovno in laično javnost ter prizadenejo vse bolnike, starše in medicinsko osebje.
